Havanec (Havanese)

O pasmi

Havanec (Havanese) je majhen pes spremljevalec z Kube, kjer velja za uradno nacionalno pasmo. Znan je po veseli, nežni naravi, izjemni družabnosti in dolgi, svilnati dlaki, ki mu daje prepoznavno mehko, rahlo valovito postavo. Čeprav je videti kot okrasni salonski pes, je havanec presenetljivo živahen, bister in vsestranski – pasma, ki jo cenijo tako družine kot vodniki terapevtskih psov.

Sredozemski koreni in prihod na Kubo

Predniki havanca izvirajo iz zahodnega Sredozemlja, kjer so se majhni kodrolasi psi bišonskega tipa razvijali vzdolž španske in italijanske obale. Po podatkih Mednarodne kinološke zveze (FCI) so te pse na Kubo najverjetneje pripeljali italijanski pomorski kapitani, kasneje pa še španski kolonisti in trgovci. Na otoku so se psi križali z drugimi majhnimi pasmami in postopoma oblikovali samostojno pasmo, ki je zaradi pogoste rjave (tobačne) barve dlake v ljudskem izročilu dobila ime po Havani, prestolnici Kube – čeprav gre, kot poudarja FCI, za ljudsko etimologijo, ne za dejansko poreklo imena. V 18. in 19. stoletju je havanec postal priljubljen spremljevalec kubanske aristokracije in premožnih družin.

Rešitev po kubanski revoluciji

Politični pretresi po kubanski revoluciji leta 1959 so pasmo skoraj uničili – stare rodovniške linije na Kubi so izumrle. Po podatkih Kluba havancev Amerike (Havanese Club of America) je nekaterim družinam, med njimi Pérez, Fantasio in Barba, ob begu s Kube uspelo vzeti s seboj svoje pse. Sredi sedemdesetih let je Dorothy Goodale od gospoda Barbe v Kostariki pridobila enajst čistopasemskih havancev iz štirih različnih rodovniških linij in z njimi postavila temelje ameriške vzrejne populacije. Leta 1979 je soustanovila Klub havancev Amerike, leta 1996 pa je pasmo uradno priznal ameriški kinološki klub (AKC). Danes je v ZDA registriranih na tisoče havancev, večina sodobne svetovne populacije pa izvira prav iz te peščice rešenih psov.

Videz in značilna dlaka

Havanec je čokat, a lahkoten psiček, nizek na nogah, z živahno in prožno hojo. Njegova najbolj prepoznavna lastnost je dolga (12–18 cm pri odraslem psu), mehka, ravna ali valovita dlaka brez izrazitega podlanja, ki lahko naravno oblikuje kodraste pramene. Po standardu FCI je vsakršno striženje ali oblikovanje dlake s škarjami pri razstavnih psih prepovedano – dovoljeno je le urejanje dlake na tacah in okoli oči. Dlaka se lahko neguje na dva načina: razčesana in prosto padajoča ali stisnjena v vrvičaste kite, podobno kot pri pasmi puli. Barve segajo od bele, rumenkasto rjave (fawn) in črne do havanske rjave, tobačne in rdečkasto rjave, pogosto v kombinaciji z belimi lisami.

Temperament

Standard FCI opisuje havanca kot izjemno bistrega psa, ki se zlahka nauči celo vloge alarmnega psa. Je prijazen, vesel, družaben, pravi mali zabavljač, ki oboževa otroke in se z njimi rad igra v nedogled. Havanci so zelo navezani na svoje ljudi in slabo prenašajo dolgotrajno samoto. Zaradi visoke inteligence in želje po ugajanju se dobro odzivajo na nagrajevalno vzgojo s hrano, kar jih po navedbah ameriškega kinološkega kluba (AKC) uvršča med bolj vsestranske pasme – uspešni so v poslušnosti in agilnosti ter pogosto delujejo kot terapevtski psi, mnogi pa dosežejo tudi certifikat Canine Good Citizen.

Zdravje

Havanec je na splošno zdrava in dolgoživa pasma (13–16 let), vendar ima nekaj znanih dednih tveganj. Klub havancev Amerike med priporočenimi zdravstvenimi pregledi (CHIC) navaja letni pregled oči, oceno gibljivosti pogačice po prvem letu starosti in oceno kolkov po drugem letu. Legg-Calvé-Perthesova bolezen – propadanje glave stegnenice zaradi motene prekrvavitve – se pri havancu pojavlja predvsem med 4. mesecem in 1. letom starosti in je pogostejša pri majhnih pasmah nasploh. Pogosta je tudi izpahnjena pogačica. Genetska raziskava, objavljena v reviji Canine Genetics and Epidemiology, je pri havancih odkrila zelo visoko razširjenost mutacije retrogena FGF4, povezane s hondrodisplazijo (nesorazmerno kratkimi nogami) – med 355 pregledanimi psi ni bil odkrit noben pes brez vsaj ene mutirane različice gena, kar kaže na postopno krajšanje sprednjih nog v populaciji v zadnjih desetletjih. Prirojena gluhota je po navedbah kluba pri havancu redka.

Nega in dlaka

Dolga, svilnata dlaka havanca zahteva dnevno ščetkanje, da ne pride do zapletkov in vozlov, redno čiščenje oči zaradi solzenja ter preglede ušes. Nekateri lastniki, ki se ne ukvarjajo z razstavami, dlako redno prirežejo krajše, kar bistveno olajša vzdrževanje. Gibalne potrebe havanca so zmerne – zadostujejo krajši sprehodi in igra v stanovanju ali na dvorišču, zaradi česar je pasma primerna tudi za manj aktivne lastnike.

Primernost za družino in stanovanje

Havanec je zaradi majhne velikosti, tihega laježa in zmernih gibalnih potreb odlično prilagojen življenju v stanovanju. Je izjemno družaben do ljudi, praviloma pa tudi do drugih hišnih ljubljenčkov, še posebej ob zgodnji socializaciji – ameriški kinološki klub ga uvršča med pasme, ki se dobro ujamejo z drugimi psi in mačkami, priporoča pa previdnost pri stiku z bolj agresivnimi živalmi. Njegova prilagodljivost, inteligenca in želja po ugajanju ga uvrščajo med primerne izbire tudi za prve lastnike psov, čeprav zahteva veliko časa v družbi ljudi in redno nego dlake.

Prednosti in slabosti