O pasmi
Dolgodlaki škotski ovčar (Rough Collie) je velika, elegantna pasma ovčarskega tipa, ki izvira iz škotskega podeželja. Njegova prepoznavna poteza je bogata, dvoslojna dlaka, ki zahteva redno in temeljito nego, pod njo pa se skriva inteligenten, nežen in zvest spremljevalec, ki je bil stoletja pastirjev pomočnik pri delu z ovcami. Danes je pasma priljubljena predvsem kot družinski pes, njeno svetovno slavo pa je v veliki meri oblikovala tako kraljeva naklonjenost v 19. stoletju kot filmski in televizijski lik Lassie v 20. stoletju.
Poreklo in zgodovina škotskega ovčarstva
Dolgodlaki škotski ovčar izvira iz škotskega podeželja, kjer so podobni pastirski psi stoletja varovali in vodili ovce v gorati pokrajini, njihova naloga pa je bila predvsem samostojno delo na razgibanem, pogosto slabo vidnem terenu. Sodobno obliko pasme so v drugi polovici 19. stoletja izoblikovali britanski rejci, ki so delovne ovčarske pse načrtno oplemenitili v smeri bolj razstavnega videza in enotnejšega tipa. Ključno vlogo pri priljubljenosti pasme je odigrala kraljica Viktorija, ki se je po obisku škotskega višavja v šestdesetih letih 19. stoletja navdušila nad temi psi in jih začela gojiti v kraljevih psarnah na gradu Balmoral. Po navedbah Collie Club of America je kraljičino zanimanje sprožilo pravi modni val, ki je pasmo popularaziral po vsem takratnem britanskem imperiju in pospešil ustanavljanje prvih rejskih klubov, med njimi tudi ameriškega Collie Club of America leta 1886.
Lassie in vzpon svetovne priljubljenosti
Vrhunec svetovne prepoznavnosti je pasma dosegla sredi 20. stoletja z literarnim in filmskim likom Lassie. Zgodba Erica Knighta Lassie Come-Home je leta 1938 izšla kot kratka zgodba, leta 1940 pa je bila razširjena v roman; leta 1943 jo je studio MGM prenesel na filmsko platno. Dolgodlaki škotski ovčar po imenu Pal je upodobil naslovni lik, uspeh filma in kasnejše dolgoletne televizijske serije pa je pasmo, po navedbah Collie Club of America, dobesedno povzdignil na vrh takratnih lestvic priljubljenosti. Lassie ostaja eden najbolj prepoznavnih posameznih psov v zgodovini popularne kulture.
Videz in znamenita dvojna dlaka
Dolgodlaki škotski ovčar nosi eno najbogatejših dlak med pasjimi pasmami: raven in žilav vrhnji sloj ter gost, mehak poddlak, ki sta po standardu Kennel Cluba posebej izrazita na ovratniku in 'krilih', medtem ko sta gobec in sprednje noge poraščena gladko. Priznane barve so sable (od svetlo zlate do bogate rjavo-rdeče), trobarvna (črna z rjavimi oznakami) in modri merle. Tolikšna količina dlake terja skoraj vsakodnevno krtačenje, saj se sicer hitro zapleta in tvori kepe, dvakrat letno pa pasma tudi močneje leni.
Znacaj in temperament
Po britanskem standardu pasme ima dolgodlaki škotski ovčar prijazen znacaj brez sledu nervoze ali agresivnosti - je vesel, dejaven in dobrodušen pes, ki je še posebej nežen in potrpežljiv do otrok, zato velja za enega najboljših družinskih psov med velikimi pasmami. Je tudi zelo inteligenten in željan ugajati, zaradi česar je razmeroma enostaven za urjenje, njegov ovčarski nagon pa se lahko kaže kot poskus 'vodenja' otrok ali drugih živali v gospodinjstvu.
Nega in vzdrževanje
Redno, temeljito krtačenje večkrat tedensko je osnova nege te pasme, v obdobjih močnejšega linjanja pa je priporočljivo skoraj vsakodnevno; posebno pozornost je treba nameniti področjem za ušesi, pod pazduhami in okoli 'krila', kjer se dlaka najhitreje zaplete. Na približno štiri do šest mesecev je smiselen obisk salona, kjer iz podlanke odstranijo staro dlako (jo »spihajo«) in dlako temeljito skrtačijo. Kot aktivna ovčarska pasma potrebuje tudi solidno mero dnevnega gibanja in miselne stimulacije - daljše sprehode, igro ali pasje športe, kot je agility - brez tega lahko postane nemirna ali nagnjena k lajanju.
Zdravstvene posebnosti pasme
Pri dolgodlakih škotskih ovčarjih sta dobro dokumentirani dve dedni posebnosti. Collie eye anomaly (CEA) je prirojena nepravilnost razvoja žilnice in mrežnice, ki jo povzroča mutacija gena NHEJ1; po podatkih ameriške fundacije OFA je pasma med tistimi, pri katerih je ta nepravilnost najpogostejša, resnost pa sega od komaj opazne do popolne izgube vida, zanjo pa obstaja genetski test, ki ga rejci priporočajo opraviti pred vsako parjenjem, saj se dedovanje pojavlja recesivno. Prav tako je pri pasmi zelo razširjena mutacija gena MDR1, ki jo je leta 2001 odkrila Univerza Washington State; ta pri približno 70 % ameriških škotskih ovčarjev povzroča preobčutljivost na nekatera zdravila (npr. ivermektin v visokih odmerkih, loperamid), zato je pred predpisovanjem takšnih zdravil priporočljivo genetsko testiranje, lastnik pa naj o pasmi vedno obvesti veterinarja. Ivermektina in drugih zdravil iz tega razreda psu te pasme ne dajajte brez nasveta veterinarja, tudi če rezultata testa še nimate. Pri nakupu mladiča je smiselno vprašati po očesnem pregledu: po navedbi OFA je CEA mogoče ugotoviti že pri 6–8 tednih starosti, nekateri prizadeti psi nimajo opaznih težav z vidom, psi z blagimi znaki pa lahko vseeno zaležejo mladiče s hudo obliko. Mutacija je pri pasmi zelo razširjena: po raziskavah, ki jih povzema laboratorij Animal Genetics, ima 70–97 % škotskih ovčarjev (rough in smooth) v ZDA in Veliki Britaniji vsaj eno kopijo. Klinični pregled je najzanesljivejši pri zelo mladem mladiču, po navedbi veterinarke Linde Aronson pred 7. tednom starosti, saj se kolobom pozneje lahko prekrije s pigmentom, nosilca pa pregled oči ne odkrije, zato ga potrdi le DNK test. Pri izbiri vzreditelja je poleg testov smiselno vprašati po zdravju celotne linije (dolgoživost, plodnost, alergije, avtoimune bolezni) in po tem, da se ne parijo bližnji sorodniki. Britanski Kennel Club kot najmanjši obseg pregledov pred parjenjem navaja pregled oči (vključno s pregledom legla) in pregled kolkov, med priporočenimi DNK testi pa CEA/CH, degenerativno mielopatijo (DM), MDR1 in PRA-rcd2. Odgovorni vzrediteljski programi mladiče pred oddajo klinično pregledajo za CEA, kolobom, katarakto in PRA.
Primernost za družino in bivalne razmere
Zaradi nežne narave je dolgodlaki škotski ovčar odličen izbor za družine z otroki. Z drugimi hišnimi ljubljenčki se praviloma razume dobro, a lahko jih zaradi ovčarskega nagona poskuša priganjati ali preganjati, zato je pomembna zgodnja socializacija. Pri psih iz dobrih linij z nežnim značajem se običajno dobro razume tudi z mačkami, zajci in drugimi majhnimi hišnimi živalmi. V stanovanju lahko živi le ob zadostni dnevni količini gibanja in miselne stimulacije, hiša z dvoriščem pa mu je naravnejše okolje. Zaradi zahtevne nege dlake in izrazitega ovčarskega nagona ni nujno najlažja izbira za povsem neizkušenega lastnika, a ob predanosti in pripravljenosti na učenje lahko uspe tudi pri njem.
Podatki o zdravju in negi so splošni in ne nadomeščajo pregleda. O zdravju, prehrani, cepljenju in zdravljenju svoje živali se vedno posvetuj s svojim veterinarjem.
Značaj in temperament
Dolgodlaki škotski ovčar je po naravi prijazen, uravnotežen in brez sledu nervoze ali agresivnosti - vesel, dejaven in dobrodušen pes, ki je še posebej nežen in potrpežljiv do otrok. Je visoko inteligenten in željan ugajati, zato se dobro odziva na dosledno, pozitivno usmerjeno urjenje, njegov ovčarski nagon pa se lahko kaže kot poskus 'vodenja' otrok ali drugih živali v gospodinjstvu.
Komu je namenjena
Primeren je predvsem za družine z otroki in aktivne posameznike ali pare, ki lahko psu ponudijo dovolj dnevnega gibanja, druženja in redno nego dlake. Zaradi ovčarskega nagona in velikosti je najbolje prilagojen gospodinjstvom s hišo in dvoriščem, s pravo mero potrpežljivosti in socializacije pa se lahko dobro znajde tudi v družbi drugih hišnih ljubljenčkov.
Bivanje in prostor
Dolgodlaki škotski ovčar najbolje uspeva v hiši z ograjenim dvoriščem, kjer lahko sprošča svojo energijo. V stanovanju lahko živi, a le če mu lastnik zagotovi obilico dnevnih sprehodov, igre in miselnih izzivov - brez tega hitro postane nemiren in nagnjen k lajanju.
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
zvest in nežen družinski spremljevalec, visoka inteligenca in enostavno urjenje, bogata in impresivna dlaka
Na kaj biti pozoren
zahtevna nega goste dvoslojne dlake, velika potreba po gibanju in miselni dejavnosti, nagnjenost k lajanju in priganjanju (ovčarski nagon)