Dolgodlaki škotski ovčar (Rough Collie)

O pasmi

Dolgodlaki škotski ovčar (Rough Collie) je velika, elegantna pasma ovčarskega tipa, ki izvira iz škotskega podeželja. Njegova prepoznavna poteza je bogata, dvoslojna dlaka, ki zahteva redno in temeljito nego, pod njo pa se skriva inteligenten, nežen in zvest spremljevalec, ki je bil stoletja pastirjev pomočnik pri delu z ovcami. Danes je pasma priljubljena predvsem kot družinski pes, njeno svetovno slavo pa je v veliki meri oblikovala tako kraljeva naklonjenost v 19. stoletju kot filmski in televizijski lik Lassie v 20. stoletju.

Poreklo in zgodovina škotskega ovčarstva

Dolgodlaki škotski ovčar izvira iz škotskega podeželja, kjer so podobni pastirski psi stoletja varovali in vodili ovce v gorati pokrajini, njihova naloga pa je bila predvsem samostojno delo na razgibanem, pogosto slabo vidnem terenu. Sodobno obliko pasme so v drugi polovici 19. stoletja izoblikovali britanski rejci, ki so delovne ovčarske pse načrtno oplemenitili v smeri bolj razstavnega videza in enotnejšega tipa. Ključno vlogo pri priljubljenosti pasme je odigrala kraljica Viktorija, ki se je po obisku škotskega višavja v šestdesetih letih 19. stoletja navdušila nad temi psi in jih začela gojiti v kraljevih psarnah na gradu Balmoral. Po navedbah Collie Club of America je kraljičino zanimanje sprožilo pravi modni val, ki je pasmo popularaziral po vsem takratnem britanskem imperiju in pospešil ustanavljanje prvih rejskih klubov, med njimi tudi ameriškega Collie Club of America leta 1886.

Lassie in vzpon svetovne priljubljenosti

Vrhunec svetovne prepoznavnosti je pasma dosegla sredi 20. stoletja z literarnim in filmskim likom Lassie. Zgodba Erica Knighta Lassie Come-Home je leta 1938 izšla kot kratka zgodba, leta 1940 pa je bila razširjena v roman; leta 1943 jo je studio MGM prenesel na filmsko platno. Dolgodlaki škotski ovčar po imenu Pal je upodobil naslovni lik, uspeh filma in kasnejše dolgoletne televizijske serije pa je pasmo, po navedbah Collie Club of America, dobesedno povzdignil na vrh takratnih lestvic priljubljenosti. Lassie ostaja eden najbolj prepoznavnih posameznih psov v zgodovini popularne kulture.

Videz in znamenita dvojna dlaka

Dolgodlaki škotski ovčar nosi eno najbogatejših dlak med pasjimi pasmami: raven in žilav vrhnji sloj ter gost, mehak poddlak, ki sta po standardu Kennel Cluba posebej izrazita na ovratniku in 'krilih', medtem ko sta gobec in sprednje noge poraščena gladko. Priznane barve so sable (od svetlo zlate do bogate rjavo-rdeče), trobarvna (črna z rjavimi oznakami) in modri merle. Tolikšna količina dlake terja skoraj vsakodnevno krtačenje, saj se sicer hitro zapleta in tvori kepe, dvakrat letno pa pasma tudi močneje leni.

Znacaj in temperament

Po britanskem standardu pasme ima dolgodlaki škotski ovčar prijazen znacaj brez sledu nervoze ali agresivnosti - je vesel, dejaven in dobrodušen pes, ki je še posebej nežen in potrpežljiv do otrok, zato velja za enega najboljših družinskih psov med velikimi pasmami. Je tudi zelo inteligenten in željan ugajati, zaradi česar je razmeroma enostaven za urjenje, njegov ovčarski nagon pa se lahko kaže kot poskus 'vodenja' otrok ali drugih živali v gospodinjstvu.

Nega in vzdrževanje

Redno, temeljito krtačenje večkrat tedensko je osnova nege te pasme, v obdobjih močnejšega linjanja pa je priporočljivo skoraj vsakodnevno; posebno pozornost je treba nameniti področjem za ušesi, pod pazduhami in okoli 'krila', kjer se dlaka najhitreje zaplete. Kot aktivna ovčarska pasma potrebuje tudi solidno mero dnevnega gibanja in miselne stimulacije - daljše sprehode, igro ali pasje športe, kot je agility - brez tega lahko postane nemirna ali nagnjena k lajanju.

Zdravstvene posebnosti pasme

Pri dolgodlakih škotskih ovčarjih sta dobro dokumentirani dve dedni posebnosti. Collie eye anomaly (CEA) je prirojena nepravilnost razvoja žilnice in mrežnice, ki jo povzroča mutacija gena NHEJ1; po podatkih ameriške fundacije OFA je pasma med tistimi, pri katerih je ta nepravilnost najpogostejša, resnost pa sega od komaj opazne do popolne izgube vida, zanjo pa obstaja genetski test, ki ga rejci priporočajo opraviti pred vsako parjenjem, saj se dedovanje pojavlja recesivno. Prav tako je pri pasmi zelo razširjena mutacija gena MDR1, ki jo je leta 2001 odkrila Univerza Washington State; ta pri približno 70 % ameriških škotskih ovčarjev povzroča preobčutljivost na nekatera zdravila (npr. ivermektin v visokih odmerkih, loperamid), zato je pred predpisovanjem takšnih zdravil priporočljivo genetsko testiranje, lastnik pa naj o pasmi vedno obvesti veterinarja.

Primernost za družino in bivalne razmere

Zaradi nežne narave je dolgodlaki škotski ovčar odličen izbor za družine z otroki. Z drugimi hišnimi ljubljenčki se praviloma razume dobro, a lahko jih zaradi ovčarskega nagona poskuša priganjati ali preganjati, zato je pomembna zgodnja socializacija. V stanovanju lahko živi le ob zadostni dnevni količini gibanja in miselne stimulacije, hiša z dvoriščem pa mu je naravnejše okolje. Zaradi zahtevne nege dlake in izrazitega ovčarskega nagona ni nujno najlažja izbira za povsem neizkušenega lastnika, a ob predanosti in pripravljenosti na učenje lahko uspe tudi pri njem.

Prednosti in slabosti