Dogo argentino (argentinska doga)

O pasmi

Lovec na velike zveri iz srca Argentine

Doga argentina je leta 1928 v provinci Córdoba razvil argentinski zdravnik Antonio Nores Martínez, ki je želel psa, sposobnega skupinskega lova na divjega prašiča in pumo v zahtevnem terenu argentinskega podeželja. V pasmo je vključil kordobskega bojnega psa ter še vsaj devet drugih pasem, med njimi boksarja, pointerja, veliko dansko doggo in irskega volkodava, da je dosegel kombinacijo moči, vzdržljivosti in poguma. Lov je potekal v čoporu, zato je moral pes znati sodelovati z drugimi psi in ljudmi, hkrati pa ostati neustrašen pred nevarno divjadjo. FCI je pasmo priznal pod standardom št. 292, danes pa jo uvršča med molose lovskega tipa; standard izrecno zahteva, da je pes do ljudi brez agresivnosti, saj taka lastnost na razstavah velja za diskvalifikacijsko napako.

Bela barva ni naključje

Kratka, gosta bela dlaka ni le prepoznavna lastnost, temveč zahteva standarda pasme: lovci so belega psa v gostem rastju in med skupnim lovom veliko lažje opazili kot temno obarvanega. Standard dopušča kvečjemu manjšo temno liso na glavi, sicer mora biti dlaka enotno bela. Nega dlake je sama po sebi nezahtevna, saj zadošča redno krtačenje, a bela barva prinaša tudi zdravstveno posledico, na katero mora skrbnik biti pozoren – povečano tveganje za prirojeno gluhost, poleg tega pa tudi večjo občutljivost svetle kože za sončne opekline, zaradi česar je poleti priporočljiva zaščita pred močnim soncem.

Moč, ki zahteva izkušnje

Dogo argentino ni pasma za prvega psa v življenju. Gre za samozavestnega, čustveno stabilnega, a izjemno močnega psa, ki brez jasnega, doslednega in mirnega vodenja hitro prevzame pobudo sam. Njegova telesna moč pomeni, da lahko že sam nadzor nad povodcem postane izziv za neizkušenega lastnika, zato pasma zahteva skrbnika, ki zna postavljati meje brez uporabe sile in zna uporabljati opremo, prilagojeno močnim psom, na primer trdnejši povodec in dobro prilegajočo se ovratnico ali oprsnico.

Vzgoja in socializacija sta ključni

Zgodnja, obsežna socializacija z ljudmi, živalmi in različnimi okolji je pri tej pasmi nujna, ne le priporočljiva. Trening naj temelji na pozitivni okrepitvi in dosledni rutini; grob ali kaznovalen pristop pri tako samozavestnem psu pogosto poslabša, ne izboljša vedenja. Vzrejci in kinološka združenja svetujejo vključitev v vodene tečaje poslušnosti že v času mladiča, vzgojo pa je smiselno nadaljevati tudi skozi obdobje najstništva pri psu, ko se samozavest še dodatno utrdi.

Otroci in drugi hišni ljubljenčki

Znotraj svoje družine je dogo argentino lahko zelo navezan in nežen, tudi do otrok, vendar zaradi telesne moči in visokega lovskega nagona odrasli nikoli ne smejo prepustiti druženja z otroki brez nadzora – že sama teža in zagon igrivega odraslega psa lahko manjšega otroka nehote podrejo. Sobivanje z mačkami ali manjšimi psi je mogoče predvsem takrat, kadar odraščajo skupaj od mladosti; do neznanih živali, zlasti majhnih ali tekočih, ostaja lovski nagon izrazit.

Zdravje in kar morate vedeti o beli dlaki

Poleg kolčne in komolčne displazije, ki sta pogosti pri velikih pasmah in ju je smiselno preverjati z uradnimi ortopedskimi pregledi, je pri dogu argentinu zaradi genetike bele obarvanosti opisana povečana pojavnost prirojene gluhosti na eno ali obe ušesi. Odgovorni vzrejci zato mladiče testirajo s testom BAER. Pričakovana življenjska doba je po podatkih PetMD med 9 in 15 let, kar pasmo uvršča med razmeroma zdrave velike pse.

Bivanje in gibanje

Kot atletska lovska pasma dogo argentino potrebuje veliko dnevnega gibanja – hojo, tek, igro in mentalno zaposlitev – kar pomeni, da bivanje v stanovanju pride v poštev le ob dosledni, obsežni vsakodnevni vadbi. Hiša z varno ograjenim vrtom je za to pasmo praviloma primernejša izbira, pri čemer mora biti ograja dovolj visoka in trdna, saj gre za skočnega in vztrajnega psa.

Zakonske omejitve v nekaterih državah

Zaradi zgodovinske povezave z borbami psov je dogo argentino v več državah – med njimi Avstralija, Danska, Islandija in Ukrajina – prepovedan ali strogo omejen. V nekaterih drugih državah, na primer v posameznih zveznih deželah Nemčije ali v Španiji, lastništvo ni prepovedano, je pa vezano na posebno dovoljenje, zavarovanje odgovornosti ali obvezno uporabo nagobčnika na javnih mestih. Pred nakupom ali selitvijo s to pasmo je nujno preveriti lokalno zakonodajo o nevarnih oziroma omejenih pasmah.

Prednosti in slabosti