O pasmi
Cane corso je impozanten italijanski mološer, ki velja za enega najbolj vsestranskih čuvajev na svetu - zaščitniški do družine, a hkrati dostojanstven in samozavesten. Pasma izvira iz južne Italije, kjer so njeni predniki že v času starega Rima varovali kmetije, ljudi in živino. Danes je cane corso priljubljen spremljevalec in čuvaj, ki pa zaradi svoje moči in odločnega značaja zahteva izkušenega, dosledne vzgoje željnega lastnika.
Zgodovina
Neposredni prednik cane corsa je stari rimski mološer, bojni in čuvajski pes rimskih legij. Ime pasme naj bi izhajalo iz latinske besede 'cohors', kar pomeni zaščitnik oziroma čuvar kmetijskega dvorišča - tako navaja tudi uradni standard krovne kinološke zveze FCI. Stoletja je bil cane corso razširjen po vsej Italiji, v novejšem času pa se je ohranil predvsem v Apuliji in sosednjih pokrajinah južne Italije, kjer so ga uporabljali za varovanje posestev, lov na veliko divjad (denimo divje prašiče) in ganjanje goveje živine. Po propadu tradicionalnega sistema zakupa kmetij (mezzadria) v šestdesetih letih 20. stoletja je pasma skoraj izumrla, saj so kmetje vse redkeje potrebovali tovrstne delovne pse. Rešili so jo predani italijanski vzrejevalci, med njimi Paolo Breber, ki je od približno leta 1976 iskal še preživele primerke po podeželju Apulije. Leta 1983 je nastalo društvo Società Amatori Cane Corso (S.A.C.C.), leta 1994 je pasmo uradno priznala italijanska kinološka zveza ENCI, leta 1996 pa še mednarodna zveza FCI. V ZDA je prve pse leta 1988 pripeljal Michael Sottile, ameriški klub Cane Corso Association of America pa je pasmo popeljal do polnega priznanja AKC leta 2010.
Naraščajoča priljubljenost
Cane corso je v zadnjem desetletju doživel pravi razcvet priljubljenosti, predvsem v ZDA. Po podatkih ameriškega kinološkega kluba AKC se je pasma s 47. mesta na lestvici registracij leta 2014 povzpela na 14. mesto leta 2024 in nato na 11. mesto leta 2025 - torej tik pred vstopom med deset najbolj priljubljenih pasem v državi. Rast gre pripisati predvsem ugledu učinkovitega, a zvestega čuvaja družine, ki se je razširil prek družbenih omrežij in med lastniki, ki iščejo vsestranskega zaščitnika.
Videz
Cane corso je srednje velik do velik, mišičast in gibčen pes s kratko, gosto dlako, ki je lahko črne, sive, rjavkaste ali rjave (fulvo) barve, pogosto z žigosanim (brindle) vzorcem. Po veljavnem standardu FCI (revizija 2023) morajo biti ušesa naravna, previsna, trikotne oblike - obrezovanje ušes standard izrecno ne dovoljuje več. Enako velja za rep, ki mora ostati naraven in ne krajšan; prekratek ali odsoten rep šteje med izločilne napake. Značilna je masivna, molosoidna glava s kvadratastim gobcem in izrazitim ugrizom.
Temperament
Cane corso je inteligenten, samozavesten in izjemno zvest svoji družini, do neznancev pa je praviloma zadržan in oprezen - to je pasma, vzrejena za čuvanje, ne za druženje s tujci. Dobro vzgojen in socializiran pes je miren doma in pozoren na dogajanje okoli sebe, brez odvečnega laježa ali živčnosti. Brez zgodnje in dosledne socializacije pa lahko postane pretirano sumničav do tujcev, drugih psov ali živali, kar zahteva odgovorno in stalno vodenje.
Vzgoja in primernost za lastnike
Cane corso ni pasma za začetnike. Ameriško društvo lastnikov cane corsa (CCAA) izrecno svetuje, naj se pasme lotijo le izkušeni lastniki, pripravljeni na intenzivno, dosledno vzgojo in zgodnjo socializacijo, najbolje že v kritičnem obdobju med tretjim in šestnajstim tednom starosti. Pes se hitro uči in se rad prilagaja lastniku, ki dosledno postavlja meje, se pa lahko izmuzne šibkejši ali neizkušeni roki. Vsi družinski člani morajo biti samozavestni v stiku s tako velikim in močnim psom.
Zdravje
Kot pri večini velikih molosoidnih pasem so pri cane corsu pogoste displazija kolka in komolca, ki povzročata bolečino in omejeno gibljivost, zlasti v starosti. Zaradi globokega prsnega koša je pasma izpostavljena tveganju za napenjanje in zasuk želodca (GDV) - življenjsko nevarno stanje, pred katerim veliko veterinarskih kirurgov priporoča preventivno gastropeksijo. Pogosti so tudi očesni zapleti, kot sta entropij (zavihanje veke navznoter) in ektropij (povešena, navzven obrnjena veka), ki lahko brez zdravljenja povzročijo draženje in poškodbe roženice. Odgovorna vzreja z zdravstvenimi pregledi staršev bistveno zmanjša tveganje za te dedne težave.
Rezana ušesa in krajšan rep
V preteklosti so bila cane corsu tradicionalno obrezana ušesa in krajšan rep, predvsem zaradi delovne funkcije čuvaja in borca s prašiči. Danes je ta praksa vse bolj sporna z vidika dobrobiti živali: obrezovanje ušes je prepovedano v vseh državah EU, v Švici od leta 1981 in v Veliki Britaniji od leta 2006, podobne omejitve veljajo tudi za krajšanje repa v številnih evropskih državah. Trend se je odrazil tudi v uradnem standardu FCI, ki je z revizijo leta 2023 dokončno določil naravna, neobrezana ušesa in naraven rep kot edino pravilno obliko pasme; v ZDA je obrezovanje ušes in krajšanje repa še vedno pogosto in dovoljeno, a čedalje več vzrejevalcev in lastnikov po vsem svetu ohranja pse v naravni obliki.
Značaj in temperament
Samozavesten, zaščitniški in globoko navezan na svojo družino, do tujcev pa zadržan in oprezen. Potrebuje zgodnjo socializacijo in dosledno vodenje, sicer lahko postane pretirano sumničav.
Komu je namenjena
Izkušeni lastniki, ki iščejo predanega družinskega čuvaja in imajo čas za dosledno vzgojo, socializacijo in redno gibanje.
Bivanje in prostor
Potrebuje hišo z ograjenim vrtom, kjer se lahko varno giba; zaradi velikosti in potrebe po prostoru ni primeren za stanovanje.
Nega
Kratka dlaka zahteva le občasno krtačenje, potrebno pa je redno, vsakodnevno gibanje in miselna stimulacija, sicer se pes dolgočasi. Priporočljivi so redni veterinarski pregledi sklepov in oči.
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
izjemno zvest in predan čuvaj družine, ne potrebuje veliko nege dlake, inteligenten in se hitro uči
Na kaj biti pozoren
ni primeren za začetnike, potrebuje veliko zgodnje socializacije, nagnjen k boleznim sklepov in napenjanju želodca
