Bulterier (Bull Terrier)

O pasmi

Bulterier je najbolj znan po dveh stvareh: obliki glave, kakršne nima nobena druga pasma psov, in nizu resnih dednih zdravstvenih težav, ki bi jih moral vsak bodoči lastnik poznati vnaprej. Pod komičnim, mišičastim videzom se skriva pes, ki je do svoje družine zvest in igriv, a dovolj trmast, da preizkusi potrpljenje neizkušenega lastnika. Odgovorni vzreditelji danes testirajo na smrtno kožno bolezen, izgubo sluha pri belih osebkih in kompulzivno lovljenje repa, ki ga raziskovalci preučujejo kot model za obsesivno-kompulzivne motnje - nič od tega se ne vidi navzven, zato je toliko pomembneje, da se preveri.

Glava, oblikovana z namenom

FCI standard sodobni tip pasme pripisuje Jamesu Hinksu, ki je v 1850-ih letih standardiziral pasmo in namerno vzrejal proti jajčasti obliki glave; rezultat je bil prvič razstavljen v Birminghamu leta 1862, klub pasme pa je sledil leta 1887. Bulterier je med pasmami psov izjema, saj uradni standard ne določa nobene omejitve teže ali višine, temveč zahteva le čim več substance glede na velikost psa. Gledano od spredaj naj bi glava izgledala kot gladko, navzdol ukrivljeno jajce brez vdolbine nad očmi - profil, ki je tako poseben, da pasmo naredi prepoznavno na prvi pogled.

Komik s trmasto žilico

Standardi pasme bulteriera opisujejo kot pogumnega, polnega duha in enakomernega temperamenta, dodajajo pa eno zgovorno besedo: trmast. Lastniki in klubi pasme se s tem večinoma strinjajo - gre za psa, ki je do svoje družine ljubeč in komičen, pogosto opisan kot obnašanje malčka v pasjem kožuhu, a bo preizkušal meje in potrebuje dosledno, na nagradah temelječo vzgojo, ne le ponavljanje ukazov. Visoka energija je del paketa; brez dovolj strukturirane vadbe in miselnih izzivov ista trma rada preide v kopanje, žvečenje ali drugo samoiznajdeno zabavo.

Smrtna kožna bolezen

Smrtna akrodermatitis (LAD) je genetska bolezen, značilna izključno za bulteriere in miniaturne bulteriere, ki jo povzroča mutacija v genu MKLN1, odkrita s sekvenciranjem celotnega genoma. Deduje se preprosto avtosomno recesivno, kar pomeni, da je mladič prizadet le, če podeduje po eno kopijo mutacije od vsakega od staršev; nosilci sami ostanejo zdravi. Prizadeti mladiči že zgodaj kažejo slabo rast, oslabljen imunski sistem in vse hujše kožne lezije na tacah in gobčku, večina pa jih umre ali je evtanaziranih zaradi zapletov pred drugim letom starosti. Genski test za povzročiteljsko mutacijo vzrediteljem danes omogoča, da prepoznajo nosilce in preprečijo parjenje dveh nosilcev, kar je edini način, da se prepreči rojstvo prizadetih mladičev.

Bela dlaka, tiha ušesa

Obsežna raziskava sluha, ki je s testom slušnih odzivov možganskega debla (BAER) preverila več kot tisoč mladičev angleškega bulteriera, je pokazala, da ima približno vsak deseti neko stopnjo prirojene gluhosti - okoli 8 % na enem ušesu in 2 % na obeh. Povezava z barvo dlake je bila jasna: skoraj vsi gluhi mladiči v raziskavi so bili belo obarvani, pri belih mladičih pa je bil sluh oslabljen pri skoraj vsakem petem, precej redkeje pa pri obarvanih. Raziskovalci so odkrili tudi genetsko komponento, neodvisno od same barve dlake, kar pomeni, da se gluhosti z izogibanjem beli barvi ne da povsem izogniti - BAER test mladičev ostaja edini zanesljiv način, da se ugotovi dejansko stanje sluha.

Lovljenje lastnega repa

Bulterier je ena najbolj raziskanih pasem glede na kompulzivno lovljenje repa - vedenje, ki ga raziskovalci ločijo od običajnega igrivega vrtenja. Raziskava, ki je primerjala 145 prizadetih psov s 188 neprizadetimi bulterierji, je pokazala, da samci rep lovijo pogosteje kot samice in da se vedenje pogosto pojavlja skupaj s stanji podobnimi transu in epizodično agresivnostjo pri istih psih - kar nakazuje skupno osnovno motnjo, ne le dolgčas. Med prizadetimi psi jih je večina rep lovila vsak dan, nekateri tudi več kot pol ure naenkrat. Zaradi podobnosti s človeško obsesivno-kompulzivno motnjo vedenjski raziskovalci bulteriera uporabljajo kot naraven model za preučevanje te motnje, za posameznega psa pa to pomeni, da vedenje običajno zahteva veterinarsko vedenjsko zdravljenje, ne le več gibanja.

Vsakdan s to pasmo

V vsakdanjem življenju bulterier potrebuje resnično zavezanost h gibanju - hitre sprehode ter aktivno igro ali vadbo, saj je premalo stimuliran pes bolj nagnjen k uničevalnemu vedenju ali ponavljajočim se navadam. Kratka, gladka dlaka je nezahtevna za nego - dovolj je tedensko krtačenje in občasno kopanje. Zaradi plenilskega nagona in razigranega, silovitega sloga igre večina virov o pasmi priporoča nadzorovano in postopno uvajanje z majhnimi otroki ter previdnost pri manjših hišnih živalih, namesto samoumevnega predvidevanja ujemanja, zgodnja socializacija pa velja za nujno, ne le priporočljivo. Pasmi najbolj ustreza varno ograjen vrt, čeprav se lahko prilagodi tudi stanovanju, če so njene potrebe po gibanju resnično vsak dan izpolnjene.

Druge zdravstvene pasti

Poleg treh značilnih genetskih tveganj se pri bulterieru pogosto omenjajo tudi izpah pogačice, displazija mitralne zaklopke in druge nepravilnosti srca, dedna nefritis, ki prizadene ledvice, ter nagnjenost h kožnim alergijam. Njegova radovedna, na hrano osredotočena narava mu daje tudi nadpovprečno nagnjenost k požiranju nejedljivih predmetov, kar lahko povzroči zamašitev črevesja in zahteva operacijo. Nič od tega pasme ne naredi neobvladljive, pomeni pa redne veterinarske preglede, nakup mladiča le pri vzrediteljih, ki zdravstveno testirajo plemenske živali, in določeno mero pazljivosti glede tega, kaj konča v pasjih ustih.

Prednosti in slabosti