Bretonski ptičar (Brittany)

O pasmi

Bretonski ptičar, mednarodno znan kot Brittany, je kompakten in izjemno energičen ptičar, ki izvira iz francoske pokrajine Bretanje na severozahodu Francije. Vzgojen je bil kot vsestranski lovski pes za stoječi lov na pernato divjad - sposoben najti divjad z vohom, jo stoječ označiti (stojka) in po strelu prinesti nazaj. Za razliko od mnogih drugih ptičarjev, ki so jih razvijali plemiči za obsežna posestva, je bretonski ptičar nastal kot delaven, gospodaren pes navadnih lovcev, kar se pozna tudi v njegovi kompaktni, nezahtevni postavi. Danes velja za enega najbolj priljubljenih ptičarjev tako v ZDA kot v Franciji, cenjen zaradi kombinacije delovne vneme, kompaktne postave in prijazne narave.

Zgodovina in poreklo

Korenine pasme segajo v Bretanjo, kjer so lokalni lovci in kmetje - ne aristokracija - že stoletja gojili majhne, vsestranske ptičarje, primerne za gosto grmičevje in omejena sredstva navadnih ljudi. Domače špansko-ptičarske pse so križali s pointerji in setterji, ki so jih v regijo prinesli angleški lovci na jesenski lov na sloke in jerebice, kar je ustvarilo vzdržljivega, a kompaktnega delovnega psa. American Kennel Club je pasmo priznal leta 1934 pod imenom "Brittany Spaniel". Ker pa se pasma pri delu na terenu obnaša bolj kot stoječi ptičar (pointer/setter) kot klasični španjel, ki plaši divjad iz kritja, je AKC 1. septembra 1982 uradno ime skrajšal v preprosto "Brittany" - dejstvo, ki ga potrjuje tudi American Brittany Club.

Videz in telesna zgradba

Bretonski ptičar je srednje velik, a izrazito "nogat" pes s skoraj kvadratno postavo - višina v plečih je približno enaka dolžini telesa. Ena od prepoznavnih posebnosti pasme je naravno kratek ali štrcelj rep: uradni AKC standard dopušča pse brez repa (naravno) ali z repom dolgim največ približno deset centimetrov, bodisi naravnim bodisi kupiranim. Dlaka je gosta, ravna ali rahlo valovita, nikoli kodrasta, v oranžno-beli ali jetrno-beli barvi, pogosto s pegicami. Ušesa so visoko nameščena, trikotna in kratkodlaka.

Temperament

Za pasmo je značilna vesela, budna in prijazna narava brez sledu agresivnosti ali plašnosti, kot to zahteva tudi uradni standard. Bretonski ptičarji so hkrati precej občutljivi - grobo ravnanje ali ostri ukori jih hitro vržejo iz tira, zato se najbolje odzivajo na dosledno, a nežno vzgojo s pozitivno okrepitvijo. Zelo so navezani na svoje ljudi in slabo prenašajo dolgotrajno samoto.

Energija in gibanje

Gre za enega najbolj atletskih ptičarjev, vzgojenega za celodnevno delo na terenu. Viri American Kennel Club navajajo, da mnogi psi potrebujejo vsaj eno uro intenzivnega gibanja na dan, v praksi pogosto več - tek, aportiranje, dolge sprehode ali pasje športe. Brez zadostne telesne in miselne obremenitve hitro postanejo nemirni in destruktivni, zato niso primerni za sedeč življenjski slog ali lastnike, ki jim ne morejo zagotoviti veliko gibanja.

Zdravje

Splošno gledano je pasma razmeroma zdrava, s pričakovano življenjsko dobo 12-14 let, vendar so pri njej dokumentirane nekatere težave. Displazija kolka je pri pasmi znana skrb - po podatkih American Brittany Club, zbranih iz certifikatov Orthopedic Foundation for Animals (OFA), je bila v preteklosti ugotovljena pri približno 16 % pregledanih rentgenskih posnetkov, zato je pri nakupu priporočljivo preveriti OFA-certifikate staršev. Pri nekaterih linijah je dokumentirana tudi idiopatska epilepsija, veterinarski viri pa pasmo uvrščajo med tiste z večjim tveganjem za to nevrološko motnjo; z redno terapijo večina prizadetih psov kljub temu živi polno življenje. Zanimivo je, da je bretonski ptičar med pasmami, pri katerih je opisana nagnjenost k diskoidnemu lupusu eritematozusu (DLE) - avtoimunski kožni bolezni, ki najpogosteje prizadene nos in gobec, poslabša pa jo izpostavljenost sončni svetlobi.

Nega

Nega dlake je razmeroma nezahtevna: tedensko krtačenje zadostuje za odstranjevanje odmrle dlake in preprečevanje zapletkov, ob menjavi dlake pa je priporočljivo pogostejše krtačenje. Visoko nameščena, povešena ušesa je treba redno pregledovati in čistiti, saj so nagnjena k vnetjem. Redno je treba tudi krajšati kremplje in skrbeti za ustno higieno. Ker gre za izjemno aktivno pasmo, je pomembna tudi uravnotežena prehrana, prilagojena delovni obremenitvi psa, da ne pride do prekomerne telesne teže, ki dodatno obremeni sklepe. Največji del nege pa vseeno predstavlja zagotavljanje zadostnega dnevnega gibanja in miselnih izzivov.

Primernost za družino

Bretonski ptičar je odličen družinski pes za aktivne domove z otroki, saj je igriv, nežen in socialen. Z drugimi psi se praviloma dobro razume, do manjših živali, kot so ptice ali glodavci, pa je zaradi močnega lovskega nagona treba biti previden in poskrbeti za zgodnjo socializacijo. Zaradi visokih zahtev po gibanju in občutljive narave, ki terja izkušeno, potrpežljivo vzgojo, ni idealna izbira za povsem neizkušene lastnike ali za bivanje v stanovanju brez dostopa do odprtega prostora.

Prednosti in slabosti