O pasmi
Bostonski terier je pasma psa, ki je v celoti nastala v ZDA in velja za eno prvih ameriških pasem, ki jih je uradno priznal American Kennel Club. Zaradi črno-bele dlake, ki spominja na smoking, in vljudnega, prijaznega vedenja so ga poimenovali »ameriški gentleman« (angl. American Gentleman) - vzdevek, ki ga uporablja tudi uradni ameriški klub pasme. Gre za majhnega, kompaktnega spremljevalnega psa, priljubljenega po vsem svetu zaradi prilagodljivosti, inteligence in razmeroma nezahtevne nege dlake.
Zgodovina
Zgodovina pasme se je začela v Bostonu v zvezni državi Massachusetts v drugi polovici 19. stoletja. Po podatkih kluba Boston Terrier Club of America izvirajo današnji bostonski terierji od psa po imenu Hooper's Judge, ki ga je leta 1870 od Williama O'Briena kupil Robert C. Hooper, in psičke Burnett's Gyp. Z načrtnim parjenjem in postopnim zmanjševanjem telesne teže so vzrejevalci iz mešanice buldoga in belega angleškega teriera oblikovali novo, prepoznavno pasmo. Leta 1891 je bil ustanovljen Boston Terrier Club of America, leta 1893 pa je American Kennel Club pasmo uradno vpisal v svoj rodovniški register - bostonski terier je tako postal ena prvih pasem, razvitih v ZDA, ki jo je AKC priznal.
Videz
Bostonski terier je majhen, kompakten in mišičast pes kvadratne postave s kratko, gladko dlako v značilni črno-beli oz. brindle-beli kombinaciji, ki spominja na formalno večerno obleko. Glava je kratka in kvadratna, uhlji pokončni, oči pa velike, okrogle in precej izbočene - ta lastnost sicer prispeva k prijaznemu izrazu, hkrati pa je tudi eno od zdravstvenih tveganj pasme (glej poglavje o zdravju). Rep je kratek in nizko nasajen.
Temperament
Značaj bostonskega teriera je razlog, da si je prislužil vzdevek ameriški gentleman: je vljuden, prijazen, igriv in izjemno navezan na svojo družino. Psi te pasme so pozorni na razpoloženje lastnika, se dobro učijo in so na splošno prijazni do tujcev, kar jih dela manj primerne za varovanje, a odlične družabnike. Ker so občutljivi na ton glasu, se pri vzgoji najbolje odzivajo na dosledne metode pozitivne motivacije, medtem ko oster ali grob pristop pri njih pogosto povzroči zadržanost. Prilagajajo se različnim življenjskim slogom, od aktivnih družin do mirnejših gospodinjstev, potrebujejo pa predvsem družbo - dolgotrajno samevanje slabo prenašajo.
Zdravje in znane bolezni
Bostonski terier ima zmerno skrajšan gobček (spada med brahicefalne pasme), a je po objavljeni študiji o brahicefalnem obstruktivnem sindromu dihal (BOAS) manj prizadet kot skrajno brahicefalne pasme, kot sta francoski buldog ali buldog: v raziskavi na 104 bostonskih terierjih kar 37,5 % psov ni imelo znakov BOAS, v primerjavi z 10 % pri francoskih in 15,2 % pri angleških buldogih. Kljub temu ostaja pasma zmerno tvegana za dihalne težave, zlasti pri prekomerni telesni teži ali naporu v vročini. Zaradi velikih, izbočenih in plitko nameščenih očesnih zrkel so bostonski terierji tudi bolj izpostavljeni poškodbam in razjedam roženice kot pasme z globlje nameščenimi očmi, kar potrjujejo tudi veterinarski viri. Priporočljivo je redno spremljanje stanja oči in previdnost pri igri z ostrimi predmeti ali drugimi psi. Med drugimi znanimi tveganji pri pasmi veterinarski viri omenjajo tudi prirojene srčne napake in izpah pogačice (patelarna luksacija) pri mladičih, zato je smiselno, da vzrejevalec pred nakupom predloži rezultate osnovnih zdravstvenih pregledov staršev.
Vročina in poletna nega
Zaradi delno skrajšanega dihalnega trakta bostonski terierji slabše prenašajo vročino in visoko vlago kot pasme z dolgim gobčkom, saj se težje ohlajajo z dihanjem. Poleti jim je treba zagotoviti senco, hladno vodo in izogibanje naporu sredi dneva, sprehode pa raje načrtovati v jutranjih ali večernih urah. Znaki pregretja (močno hlastanje, modrikaste sluznice, šibkost) zahtevajo takojšnjo ohladitev in obisk veterinarja.
Nega
Kratka, gladka dlaka zahteva le občasno krtačenje in ne potrebuje strizenja, kar bostonskega teriera uvršča med pasme z nizkimi zahtevami po negi dlake. Pozornost je treba nameniti čiščenju gub na obrazu in rednemu pregledovanju oči, saj so te bolj izpostavljene draženju in poškodbam. Ker je pasma nagnjena k pridobivanju telesne teže, je pomembno tudi redno spremljanje hranjenja ter skrb za zobe in nohte. Potrebe po gibanju so zmerne - dovolj so krajši dnevni sprehodi in igra, kar pasmo dela primerno tudi za manjša stanovanja.
Zanimivost
Leta 1979 je zakonodajno telo zvezne države Massachusetts bostonskega teriera razglasilo za uradnega psa te države - priznanje, ki ga je pasma prejela med drugim tudi zaradi svojih korenin v mestu Boston. Bostonski terier je bil hkrati ena prvih pasem, nastalih v ZDA, ki jih je priznal American Kennel Club, kar mu je prineslo še en vzdevek - »prva ameriška pasma«.
Značaj in temperament
Prijazen, vljuden, igriv in navezan na družino; se dobro uči, je prijazen do tujcev in ne prenaša dobro dolgotrajne osamljenosti.
Komu je namenjena
Za družine, pare in posameznike, ki iščejo prijaznega, prilagodljivega spremljevalca in mu lahko namenijo dovolj družbe ter pozornosti poleti glede vročine.
Bivanje in prostor
Zaradi majhne velikosti in zmernih potreb po gibanju se dobro znajde v stanovanju, potrebuje pa senco in hlad poleti ter ne prenaša dobro osamljenosti.
Nega
Kratka dlaka potrebuje le občasno krtačenje, pozornost pa velja nameniti čiščenju gubic na obrazu, rednemu pregledu oči in izogibanju naporu v vročini.
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
prijazen in vljuden do vseh družinskih članov, nizko vzdrževanje kratke dlake, primeren za stanovanja in začetnike
Na kaj biti pozoren
občutljivost na vročino zaradi zmerno skrajšanega gobčka, izbočene oči so bolj izpostavljene poškodbam in razjedam roženice, lahko je trmast brez dosledne zgodnje vzgoje
