Borderski ovčar (Border Collie)

O pasmi

Borderski ovčar (Border Collie) je pastirski pes, ki je nastal v hribovitem obmejnem območju med Anglijo in Škotsko, po katerem je dobil tudi ime (border = meja). Rejci so ga stoletja izbirali izključno po delovni sposobnosti za vodenje ovc, ne po videzu, zato je pasma ostala izjemno funkcionalna: gibčna, vzdržljiva in neverjetno pozorna na najmanjši signal človeka ali črede. Danes velja za enega najbolj vsestranskih psov na svetu – od pastirskega dela do vrhunskih rezultatov v agilnosti, poslušnosti in flyballu – hkrati pa tudi za pasmo, ki od lastnika zahteva ogromno časa, znanja in gibanja.

Zgodovina

Sodobni borderski ovčar izvira od psa z imenom Old Hemp, rojenega leta 1893 na kmetiji Adama Telferja v Northumberlandu. Old Hemp je ovce vodil tiho, z držo telesa in strmim pogledom (t. i. »eye«), namesto z lajanjem, kar je bilo za takratne ovčarske pse nenavadno, a izjemno učinkovito. Njegov slog dela so povzeli drugi rejci, njegovi potomci pa so med letoma 1906 in 1951 osvojili vseh 29 mednarodnih prvenstev International Sheep Dog Society (ISDS), ustanovljene leta 1906. Arhiv ISDS Old Hempa označuje kot »temeljnega psa delovnega borderskega ovčarja«, ime »border collie« pa je leta 1915 skoval James Reid, tajnik ISDS, da bi te delovne pse ločil od razstavnih collijev.

Videz

Mednarodna kinološka zveza (FCI, standard št. 297) opisuje borderskega ovčarja kot skladnega, gracioznega psa brez pretirane grobosti, ki daje vtis vzdržljivosti. Ima dve varianti dlake – zmerno dolgo in kratko – obe z gosto podlanko, ki ščiti pred vremenom, dovoljena pa je vrsta barvnih kombinacij, pri čemer bela ne sme prevladovati. Oči so ovalne, praviloma rjave (pri merle barvi lahko modre), izraz pa je buden, blag in inteligenten. Standard predpisuje idealno višino 53 cm za samce (samice nekoliko manj), kar sovpada z navedenim razponom 46-56 cm; teža se giblje med 12 in 20 kg.

Inteligenca in učenje

Borderski ovčar je eden najbolj raziskanih psov na področju kognicije. V recenzirani študiji, objavljeni v reviji Behavioural Processes (Pilley in Reid, 2011), je pes po imenu Chaser v treh letih intenzivnega treninga (4-5 ur dnevno) osvojil imena več kot 1.000 predmetov in jih s približno 95-odstotno točnostjo razlikoval kot lastna imena, ne le kategorije. Raziskovalca sta trening prekinila zaradi časovnih omejitev, ne ker bi Chaser dosegla zgornjo mejo učenja. Študija je nadgradila prejšnje delo o borderskem ovčarju Ricu (Kaminski idr., 2004) in pokazala, da je zmožnost učenja besed pri pasmi bistveno večja, kot je veljalo prej – kar se v praksi kaže tudi v hitrosti učenja ukazov in trikov pri povprečnem hišnem psu te pasme.

Čredniški nagon

Stoletja selekcije za vodenje ovc so v pasmi pustile zelo močan plenilsko-čredniški vzorec vedenja: zazrtost v gib, prikradanje in poskuse usmerjanja vsega, kar se hitro premika. Če pes nima ustreznega dela ali nadomestnega razbremenilnega izziva (agilnost, aportiranje, vlečenje na vrvi), ta nagon pogosto preusmeri na lovljenje koles, avtomobilov, tekačev ali otrok, včasih tudi s poskusi »priganjanja« z rahlim ugrizom v pete. Klubi pasme in vzgojitelji to opisujejo kot enega ključnih vedenjskih izzivov pasme – nagona ni mogoče odpraviti, ga je pa mogoče preusmeriti z dosledno vzgojo in dovolj zaposlitve.

Gibanje in duševna stimulacija

Britanski kenel klub (The Kennel Club) za borderskega ovčarja priporoča več kot dve uri gibanja dnevno, kar pasmo uvršča med najbolj zahtevne po telesnih in umskih potrebah. Poleg teka in igre potrebuje dnevne miselne izzive – vohalne igre, učenje novih ukazov, agilnost ali pastirsko delo – sicer razvije stereotipno vedenje, kot je obsesivno lovljenje sence ali žoge, uničevanje ali pretirano lajanje. Prav zato klubi pasme, na primer ABCA, dosledno odsvetujejo stanovanjsko življenje in lastnike začetnike, priporočajo pa izkušenega, aktivnega lastnika z ograjenim vrtom ali rednim dostopom do odprtega prostora.

Zdravje

Najpomembnejša dedna očesna bolezen pasme je Collie Eye Anomaly (CEA oz. horoidalna hipoplazija) – avtosomno recesivna mutacija gena NHEJ1, ki lahko povzroči od blagih sprememb očesnega ozadja do slepote. Od leta 2005 je na voljo zanesljiv DNK-test (med drugim ga ponujata OFA in Border Collie Health & Education Foundation), ki razlikuje čiste, prenašalce in prizadete pse, kar rejcem omogoča načrtovano parjenje brez tveganja za prizadeto leglo. Med drugimi dednimi boleznimi so pri pasmi opisane displazija kolkov (pojavnost pod 11 %), epilepsija in redkeje sindrom ujetih nevtrofilcev (TNS) ter nevronska ceroidna lipofuscinoza (NCL), za kateri prav tako obstajata DNK-testa. Pričakovana življenjska doba je 12-15 let.

Nega in vsakdanje življenje

Ne glede na varianto dlake (dolga ali kratka) borderski ovčar ne zahteva zahtevne nege – redno krtačenje večkrat tedensko zadošča, da se izognemo vozlom in obvladujemo spuščanje dlak. Precej zahtevnejši je urnik gibanja in dela. Pasma najbolj cveti v aktivnih družinah, na kmetijah ali pri lastnikih, ki se ukvarjajo s pasjimi športi. Pri majhnih otrocih je priporočljiv skrben nadzor zaradi opisanega čredniškega nagona, z drugimi psi in hišnimi ljubljenčki pa se ob zgodnji socializaciji praviloma dobro razume.

Prednosti in slabosti