Bolonjec (Bolognese)

O pasmi

Od kod bolonjec in čemu je bil vzgojen

Bolonjec je majhna pasma iz družine bišonov, ki se je razvila v severnoitalijanski Bologni in je pri Mednarodni kinološki zvezi (FCI) vpisana kot standard št. 196. Za razliko od ovčarjev, lovcev ali čuvajev bolonjec skozi zgodovino ni imel delovne naloge – edini namen pasme je bil družabništvo, kar razloži, zakaj danes velja za enega bolj stanovanju prijaznih malih psov. Njegova majhna postava in bela kodrasta dlaka sta ga skozi stoletja uvrščali med tipične salonske pse italijanskega plemstva, podobno kot pri sorodnih pasmah bišonov.

Miren in zvest po opisu iz uradnega standarda

FCI standard bolonjca opisuje kot psa, ki je "zelo miren" in "zelo zvest svojemu gospodarju in njegovi okolici". V praksi to pomeni psa, ki se močno naveže na svojo družino, do tujcev je zadržan brez pretirane plašnosti ali agresije, če je bil kot mladič socializiran, in ne kaže potrebe po nenehnem dokazovanju ali dominanci, značilni za nekatere druge male pasme.

Zakaj je igra z otroki pogojena z nadzorom

Odrasel bolonjec tehta med 2,5 in 4 kilograme, kar ga uvršča med najlažje pasme psov nasploh. Ob tako nizki telesni masi lahko že navidez neškodljivo ravnanje – nošenje pod pazduho, premočan objem, padec z rok ali s kavča – povzroči zlom ali izpah, ki bi ga večji pes prenesel brez posledic. Bolonjec zato ni slabo primeren za družine z otroki, je pa primernost odvisna od starosti otrok in od tega, ali odrasla oseba igro nadzoruje; z mlajšimi otroki je nežno rokovanje treba naučiti prej, kot bi pri robustnejši pasmi.

Sobivanje z drugimi hišnimi živalmi

Nizka stopnja teritorialnosti in odsotnost izrazitega lovskega nagona bolonjcu omogočata razmeroma lahko sobivanje z drugimi psi in mačkami v istem gospodinjstvu. Ker gre za tako majhnega psa, je prva srečanja z večjimi psi kljub temu smiselno nadzorovati, dokler se živali ne navadijo druga na drugo.

Lahko se vzgaja, če socializacija steče zgodaj

Bolonjec velja za razmeroma enostavnega za osnovno vzgojo, saj je pozoren na skrbnika in se rad uči, kar olajša učenje hišnega reda in osnovnih ukazov. Ker gre za pasmo, ki se močno naveže na svojo družino, je zgodnja socializacija z različnimi ljudmi, zvoki in okolji priporočljiva, da se plašnost do tujcev ali pretirana odvisnost od ene osebe ne razvijeta v problem, ko odraste.

Pasma, ki težko prenaša samoto čez cel delovni dan

Ameriški klub bolonjcev (American Bolognese Club) in PetMD oba navajata, da bolonjec "zelo trpi, če ga pustimo samega", in odsvetujeta pasmo gospodinjstvom z urnikom "od 8. do 17. ure". Pes se je stoletja razvijal ob nenehni prisotnosti človeka, zato dolge ure samote pogosto sprožijo separacijsko tesnobo – lajanje, uničevanje predmetov ali nesnago po stanovanju, tudi če je sicer hišno navajen. Bolonjca je razmeroma lahko naučiti osnovne poslušnosti, vendar je njegova primernost za začetnika odvisna prav od tega, ali je v gospodinjstvu nekdo prisoten večji del dneva ali pripravljen postopoma navajati psa na krajše obdobje samote.

Malo gibanja, a redno krtačenje

FCI standard bolonjca opisuje kot pasmo, ki "na splošno ni zelo aktivna", kar se ujema tudi z opisi AKC in PetMD, po katerih je pasma primerna za stanovanjsko življenje. Namesto dolgih tekov zadostujejo krajši sprehodi in igra v zaprtem prostoru. Bela, kodrasta dlaka nima poddlake, zato bolonjec dlako izgublja manj kot večina psov primerljive velikosti, kar ga naredi zanimivega za alergične osebe, čeprav to ne pomeni popolne odsotnosti alergenov. Brez poddlake pa se dlaka brez redne nege hitro zaplete v vozle, zato jo je treba krtačiti vsak drugi dan, mladiča pa je na postopek smiselno navaditi zgodaj. Večina lastnikov dlako občasno pristriže tudi okoli oči in tačk, kar olajša vsakodnevno vzdrževanje videza. Zaradi vsega naštetega je bolonjec pasma, ki lahko enako dobro ustreza starejšim osebam ali manj gibljivim gospodinjstvom kot mladi družini, dokler je nekdo doma dovolj časa.

Prednosti in slabosti