Za vse, ki jim živali pomenijo svet.
Preskoči na vsebino
Bobtail (staroangleški ovčar, Old English Sheepdog)
Spoznaj pasmo

Bobtail (staroangleški ovčar, Old English Sheepdog)

Canis lupus familiaris

  • Družinska

Bobtail ali staroangleški ovčar (Canis lupus familiaris) je velik angleški pastirski pes s košato sivo-belo dlako, ki mu prekriva oči; FCI ga vodi pod številko 16. Samci merijo najmanj 61 cm, samice najmanj 56 cm, tehta 27–45 kg in živi 10–12 let. Od bergamskega in briarskega ovčarja ga ločijo kodrasto-košata dlaka brez vrvic, siva ali modra barva z belim ovratnikom in značilen »medvedji« hod.

Deli

Zahtevnost nege

5/5 lestvica zahtevnosti

ManjVeč

Potreba po aktivnosti

3/5 lestvica zahtevnosti

ManjVeč

Nega v praksi

krtačenje 3–4× tedensko po uro, striženje ali profesionalna nega, zmerno gibanje

Hitri povzetek pasme

Status v Evropi
Prisotna v Evropi
Komu je namenjena
družinam z otroki, ki imajo čas za nego dlake
Primerno za družine
Da
Z otroki
Da
Z drugimi vrstami
Pogojno
Stanovanje
Pogojno
Za začetnike
Pogojno
Tip
ovčarski / dolgodlaki
Izvor
Anglija
Bivanje in prostor
hiša z vrtom; v vročini hladen prostor
Aktivnost
3 / 5
Nega
5 / 5
Življenjska doba
10 – 12 let
Velikost
Velika
Teža
27.0 – 45.0 kg
Višina
56 – 61 cm

O pasmi

Od kod vzdevek "Bobtail"

Staroangleški ovčar izvira iz jugozahodne Anglije, kjer so ga pred približno dvema stoletjema uporabljali za goljenje ovc in goveda na tržnico. Vzdevek "bobtail" izhaja iz nekdanje prakse kupirjenja repa, zaradi katere je pes videti brez repa; ker je kupirjenje danes v večini držav prepovedano, vzdevek ne opisuje več videza vseh psov te pasme. Kinološki klub v Veliki Britaniji zato v svojem opisu pasme izrecno opozarja, da naziv "bobtail" danes ni več ustrezen za vse pripadnike pasme.

Medvedji korak, ki ga ne pozabiš

Ena najbolj prepoznavnih lastnosti pasme je poseben, rahlo gugajoč hod, ki ga kinološki viri opisujejo kot "medvedjega" – posledica je značilne zgradbe zadka in hrbta, ki je del uradnega standarda pasme. V kombinaciji z gosto, kuštravo dlako in skritimi očmi to staroangleškega ovčarja naredi enega vizualno najbolj prepoznavnih psov, po katerem ga prepoznajo tudi tisti, ki se s pasjimi pasmami sicer ne ukvarjajo. Standard za ta hod zahteva prosto, dolgo gibanje brez videza naprezanja, kar sodniki na razstavah posebej ocenjujejo.

Nežnost pod kosmato zunanjostjo

Za kuštravo zunanjostjo se skriva mirna, potrpežljiva in prijazna žival, zaradi katere so jo v viktorijanski Angliji vzdevkom imenovali "dadilja" (nanny dog). Do neznancev je lahko sprva zadržan, a se hitro odpre, ko jih spozna, kar je skladno tudi z uradnim opisom značaja pasme kot prijaznega, a nikoli plašnega ali agresivnega psa. Njegov globok, zvočen lajež pogosto preseneti tiste, ki pasmo poznajo le po mehkem videzu.

Nega, ki je skoraj služba

Gosta, dvojna dlaka zahteva po podatkih PetMD vsaj tri do štiri ure nege na teden – temeljito krtačenje do kože, sicer hitro nastanejo boleči zavozlani predeli. To je ena redkih pasjih pasem, pri katerih je nega dlake sama po sebi lahko primerljiva s celotnim tedenskim skrbstvenim naporom za marsikaterega manj kosmatega psa. Marsikateri lastnik zato dlako redno kdaj tudi profesionalno postriže krajše, da nego olajša, kar znotraj standarda ni napaka za hišnega ljubljenčka, čeprav ni zaželeno na razstavah. Ne glede na dolžino dlake ostaja redno umivanje predela okoli gobčka in zadnjice pomembno, saj se tam najhitreje nabira umazanija.

Otroci in družina

Staroangleški ovčar velja za enega bolj priljubljenih družinskih psov prav zaradi potrpežljivosti in nežnosti z otroki. Ker gre za veliko in v mladosti precej razposajeno pasmo, je pri igri z majhnimi otroki kljub temu priporočljiv nadzor odraslih, saj lahko že sama teža odraslega psa ali njegov zagon med igro nehote podre manjšega otroka.

Prostor za veliko kosmato telo

Kljub zmernim potrebam po gibanju velikost telesa in obseg dlake pomenita, da staroangleški ovčar v manjšem stanovanju potrebuje dovolj prostora za premikanje ter lastnika, ki je resnično zavezan redni negi. Bivanje v stanovanju je zato mogoče, a le ob teh dveh pogojih; gosta dlaka poleg tega pomeni, da pasma slabše prenaša vročino, zato je v poletnih mesecih pomembno zagotoviti senco in dovolj vode.

Vzgoja nekdanjega pastirja

Delovna preteklost pasme pomeni, da je staroangleški ovčar inteligenten in se rad uči, obenem pa lahko ohrani pastirski nagon po "priganjanju" ljudi ali drugih živali z rahlim trkanjem. Dosledna, na nagradah temelječa vzgoja od mladička pomaga ta nagon usmeriti v sprejemljivo vedenje, zgodnja socializacija z drugimi živalmi pa zmanjša tveganje, da bi se priganjanje sčasoma sprevrglo v nadlegovanje.

Zdravje: kolki in oči

Pasma je nagnjena h kolčni displaziji in artritisu, opisane pa so tudi dedne očesne bolezni, med njimi katarakta. Pri psih z veliko belega v barvni kombinaciji merle je dodatno opisano povečano tveganje za prirojeno gluhost, zato je pri vzreji priporočljivo genetsko testiranje. Priporočljivo je tudi spremljanje telesne teže, saj lahko gosta dlaka prekomerno hujšanje ali pridobivanje kilogramov dolgo prikriva. Redni veterinarski pregledi so pri tej pasmi pomembni tudi zato, ker gosta dlaka lahko skrije zgodnje znake kožnih težav ali izgube telesne teže.

Značaj in temperament

dobrodušen, potrpežljiv, razigran, zaščitniški, prilagodljiv

Komu je namenjena

družinam z otroki, ki imajo čas za nego dlake

Bivanje in prostor

hiša z vrtom; v vročini hladen prostor

Nega

krtačenje 3–4× tedensko po uro, striženje ali profesionalna nega, zmerno gibanje

Prednosti in slabosti

Prednosti pasme

nežen z otroki, umirjen v hiši, prepoznaven videz

Na kaj biti pozoren

več ur nege dlake tedensko, slabo prenaša vročino, velik in težek

Posebne opombe

Rep se v EU ne kupira več. Preverite izvide za kolke in test MDR1 – nosilci so občutljivi na ivermektin in nekatera druga zdravila.

Pogosta vprašanja

Zakaj se staroangleškemu ovčarju reče "bobtail"?

Vzdevek izvira iz zgodovinske prakse kupirjenja repa, ki je bila nekoč pri tej pasmi običajna, zato je pes izgledal brez repa ("bob tail"). Ker je kupirjenje repa danes v večini držav prepovedano, vzdevek ne opisuje več videza vseh psov te pasme.

Ali je staroangleški ovčar dober z otroki?

Da, pasma je znana po potrpežljivem, nežnem značaju, zaradi katerega so jo v viktorijanski Angliji vzdevkom imenovali "dadilja" (nanny dog). Kljub temu je zaradi velikosti in razposajenosti v mladosti priporočljiv nadzor odraslih pri igri z majhnimi otroki.

Koliko nege potrebuje gosta dlaka staroangleškega ovčarja?

Precej. Po podatkih PetMD potrebuje ta pasma vsaj tri do štiri ure nege na teden, da dlaka ostane brez zapletov in umazanije, sicer hitro pride do bolečih zavozlanj tik ob koži.

Ali je staroangleški ovčar primeren za stanovanje?

Pogojno. Gre za veliko, kosmato pasmo z zmernimi potrebami po gibanju, ki pa zaradi obsega dlake in telesne velikosti potrebuje dovolj prostora za premikanje po domu ter zavezanost k redni negi – oboje je v manjšem stanovanju težje zagotoviti.

Od kod izvira staroangleški ovčar?

Pasma izvira iz jugozahodne Anglije, kjer so jo pred približno dvema stoletjema uporabljali za goljenje ovc in goveda na tržnico. Natančno poreklo ni povsem pojasnjeno, domnevno pa so pri razvoju sodelovali škotski ovčarski psi in dolgodlaki pastirski psi z evropske celine.

Kakšna zdravstvena tveganja so pogosta pri staroangleškem ovčarju?

Pasma je nagnjena h kolčni displaziji in artritisu, opisane pa so tudi dedne očesne bolezni, med njimi katarakta. Pri psih z veliko belega v barvni kombinaciji merle je poleg tega opisano povečano tveganje za prirojeno gluhost.

Sorodne pasme

Podatki o pasmi so uredniško pripravljeni na portalu Živalce.si.

Viri in fotografije

Fotografije