Bernardinec (Saint Bernard)

O pasmi

Bernardinec je orjaška pasma psa, ki izvira iz švicarskih Alp, kjer so ga menihi iz hospica na prelazu Veliki Sveti Bernard stoletja vzrejali kot spremljevalca, čuvaja in – najbolj znano – reševalca popotnikov, izgubljenih v snegu in megli. Danes je eden najbolj prepoznavnih velikanov pasjega sveta: mogočen, umirjen in vdan družini, a zaradi svoje teže, kratke življenjske dobe in zdravstvenih tveganj, značilnih za orjaške pasme, potrebuje izkušenega in dobro pripravljenega lastnika.

Zgodovina

Hospic na Velikem Svetem Bernardu, ki leži skoraj 2500 metrov visoko med Švico in Italijo, je okoli leta 1050 ustanovil menih Bernard iz Menthona kot zavetišče za romarje in popotnike na eni najbolj nevarnih alpskih poti. Veliki gorski psi so tam prisotni od sredine 17. stoletja, sprva kot čuvaji in spremljevalci, njihova podoba pa je slikovno dokumentirana od leta 1695, pisno pa od leta 1707. Kmalu so jih začeli uporabljati tudi za iskanje popotnikov, izgubljenih v snegu in megli. Zgodbe o številnih rešenih življenjih, ki so jih med drugim širili tudi Napoleonovi vojaki po prehodu čez prelaz leta 1800, so pasmo – takrat imenovano tudi »bernardinov pes« – v 19. stoletju proslavile po vsej Evropi. Sistematično rodovniško vzrejo je leta 1867 začel Heinrich Schumacher iz bližine Berna, leta 1884 pa je bil v Baslu ustanovljen švicarski klub bernardincev in sprejet prvi standard pasme; leta 1887 je bil bernardinec uradno priznan kot švicarska narodna pasma.

Barry, najslavnejši reševalec

Najbolj znan posamezen pripadnik pasme je bil Barry (1800–1814), hospicov pes, ki naj bi v svoji karieri rešil okoli 40 ljudi, hospicovi psi skupaj pa naj bi v približno dveh stoletjih pomagali rešiti več kot 2000 popotnikov. Po smrti so Barryjevo telo preparirali in ga hrani Naravoslovni muzej v Bernu, kjer je (v ponovno izdelani preparaciji iz leta 1923) razstavljen še danes. Njegov sloves je bil tolikšen, da so pasmo dolgo neuradno imenovali kar »Barryjevi psi«.

Legenda o sodčku

Podoba bernardinca s culico ali sodčkom žganja okoli vratu je ena najbolj razširjenih pasjih podob na svetu, a zgodovinsko ni dokumentirana. Izvira iz slike angleškega slikarja Edwina Landseerja »Alpine Mastiffs Reanimating a Distressed Traveler« iz leta 1820, naslikane v ateljeju, ne na prelazu. Menihi so dobro vedeli, da je žganje pri podhlajenih osebah nevarno, zato ga psi pri reševanju niso nosili; če so kdaj nosili manjše posode, so te najverjetneje vsebovale hrano ali vodo. Podobo je v 20. stoletju dodatno utrdila popularna kultura – od risank do reklam – zato danes celo psi ustanove Barry v Martignyju ob posebnih priložnostih nosijo okrasni sodček, a to je poklon legendi, ne zgodovinska praksa.

Videz

Bernardinec je eden največjih pasjih velikanov: samci dosežejo od 70 do 90 cm višine v vihru, samice od 65 do 80 cm, teža pa se pri odraslih živalih giblje med približno 50 in 82 kg. Priznani standard pozna dve različici dlake – kratkodlako z gosto podlanko in dolgodlako s srednje dolgo, gladko dlako ter obrobami na nogah in repu. Osnovna barva je bela z manjšimi ali večjimi rdečimi do temno rdečimi lisami oziroma plaščem, z belimi oznakami na prsih, tacah, konici repa, gobcu in vratu. Glava je mogočna in izrazita, pogled pa prijazen in buden.

Temperament

Kljub impozantni postavi je bernardinec po naravi miren, potrpežljiv in prijazen pes, ki je zelo navezan na družino in znan po nežnem odnosu do otrok. Ni pretirano energičen niti agresiven, zaradi česar velja za enega bolj uravnoteženih velikih pasem. Z zgodnjo in dosledno socializacijo se praviloma dobro razume tudi z drugimi psi in hišnimi ljubljenčki, čeprav je zaradi svoje velikosti pri stiku z manjšimi ali neznanimi živalmi vedno priporočljiv nadzor. Zaradi telesne teže lahko brez posebne vzgoje nehote podre majhnega otroka ali starejšo osebo, zato zgodnje učenje lepega vedenja ni izbira, temveč nujnost.

Zdravje

Tako kot druge orjaške pasme ima tudi bernardinec razmeroma kratko življenjsko dobo, običajno med 8 in 10 let. Zaradi hitre rasti in velike telesne mase je nagnjen k displaziji kolkov in komolcev, zaradi globokega prsnega koša pa spada med pasme s povišanim tveganjem za zasuk in razširitev želodca (bloat/GDV) – stanje, ki zahteva takojšnjo veterinarsko pomoč. V strokovni literaturi je pasma omenjena tudi med tistimi, dovzetnejšimi za osteosarkom (agresivnega kostnega raka) in nekatere srčne bolezni. Odgovorna vzreja s pregledi kolkov in komolcev pri starših, nadzorovana rast v obdobju rasti ter redni veterinarski pregledi pomembno zmanjšujejo tveganje in podaljšujejo kakovostno življenjsko dobo.

Nega in življenjski prostor

Bernardinec potrebuje redno tedensko krtačenje (v času intenzivnega linjanja tudi pogosteje), saj močno linja, poleg tega pa zaradi značilnih ohlapnih ustnic tudi precej slini. Gibalne potrebe so zmerne – dovolj je približno pol ure sprehodov na dan, saj lahko prekomerna telesna aktivnost in vročina orjaškim pasmam škodujeta. Zaradi velikosti in gostega podkožja bernardinec ni primeren za stanovanja ali majhne prostore, temveč potrebuje hišo z vrtom in senčnim, hladnim prostorom, kjer lahko počiva. Zaradi kombinacije velikosti, zdravstvenih posebnosti orjaških pasem in potrebe po dosledni vzgoji je primernejši za izkušenejše lastnike kot za popolne začetnike.

Prednosti in slabosti