Belgijski ovčar tervueren (Belgian Shepherd Dog Tervuren)

O pasmi

Belgijski ovčar tervueren je ena od štirih priznanih različic belgijskega ovčarja in edina, ki združuje dolgo, gosto dlako bogate rjavkasto zlate do mahagonijeve barve s črnim prekrivanjem in izrazito črno masko. Po postavi in silhueti močno spominja na dolgodlakega nemškega ovčarja, a gre za povsem samostojno pasmo z belgijskimi koreninami. Je izjemno inteligenten, energičen in vsestranski pes, ki je bil prvotno vzrejen kot pastir in varuh kmetij, danes pa najbolj blesti v pasjih športih in kot družinski spremljevalec aktivnih lastnikov.

Izvor in zgodovina

Konec 19. stoletja je bilo v Belgiji veliko različnih tipov pastirskih psov brez enotnega standarda. Leta 1891 je profesor Adolphe Reul z veterinarske šole v Cureghemu pomagal ustanoviti Club du Chien de Berger Belge (Klub belgijskega ovčarja) in še istega leta organiziral zbor 117 psov, na katerem so izbrali najboljše primerke za nadaljnjo vzrejo. Prvi podroben standard je nastal že leta 1892, prve pse pa so v matično knjigo L.O.S.H. vpisali leta 1901. Različico tervueren so poimenovali po istoimenski vasici blizu Bruslja, od koder sta izvirala temeljna psa Tom in Poes; njun potomec Milsart, rojen leta 1896, je postal prvi šampion te različice. V ZDA so prve pse pripeljali leta 1953, leta 1959 pa je ameriški kenel klub tervuerna priznal kot samostojno pasmo, ločeno od malinoisa in groenendaela.

Štiri različice belgijskega ovčarja

Mednarodna kinološka zveza (FCI) belgijskega ovčarja uvršča kot eno pasmo s štirimi različicami, ki jih loči izključno dolžina, tekstura in barva dlake. Groenendael ima dolgo enobarvno črno dlako, tervueren dolgo dlako rjavkasto zlate do sive barve s črnim prekrivanjem in črno masko, malinois kratko dlako podobne barve in maske, laekenois pa žično, hrapavo dlako. Tervueren je torej po dlaki in videzu popolno nasprotje malinoisa, ki je na tem portalu že predstavljen: medtem ko ima malinois kratko, tesno prilegajočo se dlako in je zaradi enostavne nege ter vsestranske uporabnosti postal prva izbira policije in vojske, je tervueren dolgodlaka, bolj kmečka različica, ki je zgodovinsko opravljala vsestransko delo na kmetijah okoli Tervurna, danes pa jo cenijo predvsem ljubitelji pasjih športov in razstav.

Videz in dlaka

Tervueren je srednje velik, skladno grajen pes kvadratne postave, z visoko nošeno glavo in budnim, inteligentnim pogledom. Samci merijo v vihru od 60 do 66 cm in tehtajo od 25 do 30 kg, samice so nekoliko manjše, od 56 do 62 cm in 20 do 25 kg. Dlaka je dolga, gosta in raven, z bogato podlanko; okrog vratu tvori izrazito grivo, na zadnjih nogah pa culotte. Barva je bogata rjavkasto zlata do mahagonijeva z značilnim črnim prekrivanjem po konicah dlak in črno masko na gobcu. Zaradi goste dvojne dlake pasma močno linja, predvsem ob menjavi sezone, zato zahteva redno, temeljito krtačenje večkrat tedensko.

Temperament in vedenje

Tervueren je pameten, čustveno občutljiv in izjemno navezan na svojo družino, do tujcev pa je praviloma zadržan in previden, dokler jih ne oceni za neškodljive. Njegov pastirski nagon je še vedno zelo živ, zato lahko brez ustreznega usmerjanja poskuša paziti otroke ali druge živali tako, da jih preganja in jih rahlo grize v pete. Zaradi občutljive narave se na grobo ravnanje ali kaznovanje odziva slabo, medtem ko z dosledno, pozitivno naravnano vzgojo in veliko duševnega ter telesnega udejstvovanja postane zvest, vsestranski in zanesljiv spremljevalec.

Delo in šport

Zgodovinsko je bil tervueren vsestranski kmečki pes, ki je pasel živino, čuval posestvo in spremljal lastnika, zato so od njega pričakovali širok nabor sposobnosti, ne le ozko specializiranega dela. Danes je najbolj prepoznaven v pasjih športih: poslušnosti, agilnosti, pastirskih preizkusih, sledenju in schutzhundu, uporabljajo pa ga tudi kot psa za reševanje. V primerjavi z malinoisom, ki še danes prevladuje pri policijskem in vojaškem delu, je tervueren v teh vlogah precej manj pogost, saj se je vzreja usmerila predvsem v vsestranskost, uravnoteženost in uspešnost na razstavah in tekmovanjih.

Zdravje

Tervueren velja za razmeroma zdravo pasmo s pričakovano življenjsko dobo 12 do 14 let, vendar se pri njem pojavljajo nekatere dedne težave. Ameriški klub lastnikov tervuerna (American Belgian Tervuren Club) priporoča rentgensko slikanje kolkov in komolcev pri dveh letih starosti ter letne oftalmološke preglede, rezultate pa je mogoče prijaviti pri Orthopedic Foundation for Animals (OFA). Pri belgijskih ovčarjih, vključno z groenendaeli in tervuerni, je dokumentirana tudi žariščna genetska epilepsija; danska raziskava je med psi, rojenimi 1995-2004, ugotovila približno 9,5-odstotno razširjenost bolezni v celotni populaciji, v posameznih linijah pa občutno višjo. Potekajo tudi raziskave o povezavi pasme z rakom želodca.

Primernost za lastnike

Tervueren zaradi visoke energije, izrazite inteligence in potrebe po dosledni, potrpežljivi vzgoji ni pasma za začetnike. Najbolje uspeva pri izkušenih, aktivnih lastnikih, ki mu lahko dnevno ponudijo obilico gibanja in miselnih izzivov, sicer lahko razvije uničevalno ali vznemirjeno vedenje. Bivanje v stanovanju je mogoče le ob res intenzivnem vsakodnevnem gibanju in ukvarjanju s psom, sicer je primernejša hiša z ograjenim vrtom.

Prednosti in slabosti