Belgijski ovčar groenendael (Groenendael)

O pasmi

Delovni ovčar, ne salonski pes

Groenendael je dolgodlaka, črna različica belgijskega ovčarja in pri FCI spada pod standard št. 15, ki zajema vse štiri različice pasme. Vzgojen je bil za pašo in varovanje čred v belgijski pokrajini Groenendael, po kateri je dobil ime, zato njegovo telo in um še danes delujeta po logiki delovnega psa – potrebuje nalogo, ne le hrano in streho. Danes se poleg paše uveljavlja tudi v policijskem in vojaškem delu, iskanju in reševanju ter športni poslušnosti, kar odraža isto delovno naravnanost, ki jo je imel kot čredni pes.

Ena od štirih uradnih različic belgijskega ovčarja

FCI standard št. 15 pokriva štiri različice belgijskega ovčarja, ki se razlikujejo predvsem po dlaki in barvi: groenendael ima dolgo črno dlako, malinois kratko dlako mahagonijeve barve s črno masko, tervueren dolgo rjavkasto-zlato dlako s črnimi konicami, laekenois pa žično, razmršeno dlako. Vse štiri različice si delijo enak temperament in delovne sposobnosti, zato večina opozoril glede vzgoje in ravni aktivnosti velja enako za vse.

Zakaj klub pasme odsvetuje prvega psa začetnikom

Ameriški klub belgijskih ovčarjev (Belgian Sheepdog Club of America, BSCA) izrecno navaja, da "belgijec na splošno ni pes za prvega lastnika psa". Pasma zahteva dosledno, zgodnjo in vseživljenjsko vzgojo, saj je njena inteligenca enako uporabna za učenje kompleksnih ukazov kot za iskanje lastnih rešitev, kadar se skrbnik ne postavi jasno kot vodja. Brez izkušenj s podobno zahtevnimi pasmami je tveganje, da pes razvije nezaželene vzorce – pretirano varovanje, lajanje ali destruktivnost –, precej večje kot pri umirjenejših pasmah.

Zvestoba, ki jo mora skrbnik vrniti s prisotnostjo

BSCA in Hill's Pet oba opozarjata, da groenendael ni dobra izbira, če skrbnik "dela podaljšane ure ali pogosto potuje". Pasma se močno naveže na svojo družino in potrebuje redno vključenost v vsakdanje aktivnosti – to ne pomeni, da ni primeren za družino, temveč da je njegova vdanost pogojena z aktivnim, prisotnim gospodinjstvom, ne z gospodinjstvom, kjer je pes večino dneva prepuščen sam sebi. Pasma se pogosto naveže na celotno družino, a pri tem rada spremlja enega člana gospodinjstva po hiši z večjo vztrajnostjo kot druge pastirske pasme.

Dober z otroki, a ne pri teku in vpitju

Hill's Pet svetuje, da groenendael "ni primeren za malčke, ki tečejo in vpijejo", ker njegov paški nagon sproži poskuse nadzorovanja hitro premikajočih se otrok – z rahlim porivanjem, sledenjem ali celo grizljanjem gležnjev. Z otroki, ob katerih je pes odraščal in ki so se naučili mirnejše igre, se praviloma dobro razume, resnična previdnost pa velja pri obiskih otrok, ki pasme ne poznajo, ali pri divjih igrah na prostem. Vzgojitelji zato priporočajo, da otroci psa spoznajo postopoma in da se skupne igre od začetka usmerjajo v mirnejše dejavnosti, kot je iskanje predmetov.

Visok lovski nagon je tveganje za manjše živali

Po podatkih Dogtime imajo groenendaeli tako izrazit lovski nagon, da "na splošno niso dobra izbira za gospodinjstva z manjšimi živalmi", kot so mačke, hrčki ali majhni psi, razen če pes z njimi odrašča od mladička naprej. V gospodinjstvu, kjer je manjša žival prisotna šele pozneje, uvajanje zahteva postopnost in nadzor, uspeh pa ni zagotovljen.

Vsaj ura intenzivnega giba na dan in ograjen prostor

Groenendael dnevno potrebuje najmanj eno uro intenzivnega gibanja – ne le sprehoda, temveč teka, iger z aportiranjem ali pastirskih vaj – ter dostop do ograjenega dvorišča, kjer lahko varno porabi energijo. Zaradi te ravni potreb pasma ni primerna za stanovanjsko življenje niti takrat, ko je skrbnik sicer doma ves dan; brez zadostnega giba in mentalne zaposlitve energija hitro preide v neželeno vedenje. Dolga dlaka poleg tega zahteva redno krtačenje, ki naj bo pogostejše med sezonskim linjanjem, sicer se hitro tvorijo vozli, predvsem za ušesi in na tacah.

Prednosti in slabosti