Za vse, ki jim živali pomenijo svet.
Preskoči na vsebino
Spoznaj pasmo

Avstralski ovčar (Australian Shepherd)

Canis lupus familiaris

  • Aktivna

Avstralski ovčar (Australian Shepherd, Canis lupus familiaris) je srednje velika pastirska pasma, ki je kljub imenu nastala v ZDA in ne v Avstraliji. Meri 46-58 cm, tehta 18-29 kg in v povprečju živi 12-15 let. Njegova najbolj prepoznavna lastnost je izjemno visoka potreba po delu in miselnih izzivih - brez tega hitro razvije vedenjske težave, poleg tega pa približno polovica pasme nosi gensko mutacijo MDR1, ki vpliva na občutljivost za določena zdravila.

Deli

Zahtevnost nege

3/5 lestvica zahtevnosti

ManjVeč

Potreba po aktivnosti

5/5 lestvica zahtevnosti

ManjVeč

Nega v praksi

tedensko krtačenje, obilo giba in miselnih izzivov, redni pregledi kolkov in oči

Hitri povzetek pasme

Status v Evropi
Prisotna v Evropi
Komu je namenjena
aktivne družine, kmetije, ljubitelje kinoloških športov
Primerno za družine
Pogojno
Z otroki
Pogojno
Z drugimi vrstami
Pogojno
Stanovanje
Ne
Za začetnike
Ne
Tip
ovčar
Izvor
ZDA
Bivanje in prostor
hiša z ograjenim vrtom; stanovanje le ob obsežnem gibu
Aktivnost
5 / 5
Nega
3 / 5
Življenjska doba
12 – 15 let
Velikost
Srednja
Teža
18 – 29 kg
Višina
46 – 58 cm

O pasmi

Ime avstralski ovčar je eno najbolj zavajajočih v svetu pasjih pasem - pes namreč ni nastal v Avstraliji, temveč v ZDA. Do zmede je prišlo, ker so v poznem 19. stoletju v Kalifornijo z ladjami iz Avstralije prispele merino ovce, spremljali pa so jih tudi ovčarski psi, ki so jih Američani takrat začeli imenovati 'avstralski'. Sama pasma se je izoblikovala na ameriškem zahodu (Kalifornija, Kolorado, Wyoming, Idaho) iz evropskih pastirskih psov, ki so jih s seboj pripeljali baskovski priseljenci iz Pirenejev, pomešanih z britanskimi ovčarskimi linijami (collie, border collie, škotski ovčar). Genetske raziskave danes potrjujejo prav to britansko-baskovsko poreklo, avstralska povezava pa je zgolj trgovska naključnost, ne dejanski izvor pasme.

Mere in standard

Po standardu ASCA (Australian Shepherd Club of America) merijo psi v vihru od 51 do 58 cm, psice od 46 do 53 cm, kar da skupni razpon pasme 46-58 cm; teža po podatkih AKC znaša med približno 18 in 29 kg, samci so praviloma težji in višji od samic. Priznane barve so modri in rdeči (jetrni) merle ter enobarvni črni in rdeči (jetrni), z ali brez belih oznak in bakrenih pik.

Genetika barve merle

Barva merle - značilen marmoriran vzorec - je posledica prevladujočega gena, ki povzroča izgubo pigmenta v lisah po dlaki, očeh in notranjem ušesu. Ena sama kopija gena (Mm) je neškodljiva, težave nastanejo, ko se srečata dva nosilca merle gena (Mm x Mm): vsak mladič iz takega legla ima približno 25-odstotno možnost, da podeduje dve kopiji gena (MM) - t. i. 'double merle'. Po eni pogosto navajani raziskavi iz leta 2009 je bilo med dvojnimi merle psi enostransko gluhih približno 10 %, obojestransko gluhih pa okoli 15 %, poleg tega imajo pogosto tudi hude, včasih slepoto povzročajoče okvare oči. Zato resni vzreditelji parjenja dveh merle psov nikoli ne izvajajo namerno.

MDR1 in zdravila

Druga genska posebnost pasme je mutacija gena MDR1 (ABCB1), ki po podatkih veterinarskega farmakološkega laboratorija Univerze Washington State prizadene okoli polovico avstralskih ovčarjev (nosilci ene ali dveh kopij). Gen sicer nadzoruje, kako možgani psa filtrirajo določene snovi, mutacija pa lahko privede do hudih, celo smrtno nevarnih nevroloških reakcij na zdravila, kot so visoki odmerki ivermektina (npr. pri zdravljenju garjavosti), loperamid (Imodium) in nekatera anestetična sredstva. Ker mutacije brez testa ni mogoče prepoznati, ASCA priporoča gensko testiranje vsakega avstralskega ovčarja (in tudi mešancev te pasme), lastniki pa naj o statusu MDR1 vedno obvestijo veterinarja pred kakršnim koli zdravljenjem.

Potreba po aktivnosti

Najpomembnejše dejstvo za vsakogar, ki razmišlja o tej pasmi, pa ni gen, temveč njena delovna narava. Avstralski ovčar ni le 'aktiven pes' v splošnem pomenu - gre za psa, vzgojenega za samostojno vodenje čred na velikih površinah ves dan, kar pomeni izjemno visoko potrebo po telesnem gibanju in - še pomembneje - po miselnih izzivih. Brez tega hitro pride do vedenjskih težav: poganjanje (nipping) otrok, tekačev, kolesarjev ali avtomobilov, pretirano lajanje, uničevanje pohištva, kopanje in tesnoba ob ločitvi. Lastniki pogosto poročajo, da si pes brez dela 'sam poišče' nalogo - pogosto tako, da poskuša organizirati družinske člane ali hišne živali kot čredo. Priporočena telesna aktivnost je vsaj ena do dve uri dnevno, idealno v kombinaciji z organiziranim delom (agility, ovčarski treningi, 'urbano ovčarstvo' z veliko žogo).

Druga zdravstvena tveganja

Med drugimi zdravstvenimi tveganji ASCA na svojem seznamu bolezni in okvar navaja kolčno in komolčno displazijo (slednjo označuje kot pogosto spregledano), dedne katarakte kot najpogostejšo očesno bolezen pri pasmi, epilepsijo kot najpogostejšo nevrološko bolezen ter avtoimunsko bolezen ščitnice kot najpogostejšo avtoimunsko motnjo pri avstralskih ovčarjih. Resni vzreditelji zato kandidate za vzrejo pred parjenjem pregledajo pri veterinarju za kolke in komolce (OFA) ter oči.

Komu je primeren

Avstralski ovčar je odlična izbira za aktivne posameznike ali družine s hišo in ograjenim vrtom, ki so pripravljeni psu vsak dan nameniti resen telesni in miselni izziv - kmetije, kinološki športi, pohodništvo, tek. Ni pa primeren za začetnike, stanovanjsko življenje brez velikega dnevnega giba ali družine, ki iščejo mirnega kavč psa; premalo izpolnjena pasma hitro postane frustrirana in težavna. Zaradi izrazitega nagona po poganjanju je pri manjših otrocih in majhnih hišnih živalih (npr. mačke, perutnina) potreben nadzor in zgodnja socializacija.

Podatki o zdravju in negi so splošni in ne nadomeščajo pregleda. O zdravju, prehrani, cepljenju in zdravljenju svoje živali se vedno posvetuj s svojim veterinarjem.

Značaj in temperament

inteligenten, energičen, zvest, priučljiv, budan

Komu je namenjena

aktivne družine, kmetije, ljubitelje kinoloških športov

Bivanje in prostor

hiša z ograjenim vrtom; stanovanje le ob obsežnem gibu

Prednosti in slabosti

Prednosti pasme

izjemno inteligenten in hitro se uči, zvest in močno navezan na družino, vsestranski v kinoloških športih in delovnih nalogah

Na kaj biti pozoren

brez dovolj telesne in miselne aktivnosti razvije vedenjske težave, močan nagon po priganjanju lahko povzroči poganjanje otrok ali avtomobilov, ni primeren za začetnike ali stanovanjsko življenje brez obsežnega giba

Posebne opombe

Približno polovica avstralskih ovčarjev nosi mutacijo gena MDR1, zaradi katere so lahko nevarno občutljivi na nekatera zdravila (npr. visoki odmerki ivermektina, loperamid) - pred kakršnim koli zdravljenjem je smiselno psa gensko testirati in o tem obvestiti veterinarja.

Pogosta vprašanja

Zakaj se avstralski ovčar imenuje 'avstralski', če je pasma nastala v ZDA?

Ime izvira iz poznega 19. stoletja, ko so v Kalifornijo z ladjami prispele avstralske merino ovce, spremljali pa so jih tudi ovčarski psi, ki so jih Američani takrat začeli imenovati 'avstralski'. Sama pasma se je razvila na ameriškem zahodu iz baskovskih in britanskih ovčarskih linij, avstralska povezava pa je zgolj posledica trgovske poti, ne dejanskega izvora.

Koliko gibanja na dan potrebuje avstralski ovčar?

Priporoča se vsaj eno do dve uri intenzivne telesne aktivnosti dnevno, a še pomembneje je redno miselno delo - brez tega pes hitro postane nemiren in razvije vedenjske težave. Idealne dejavnosti so agility, ovčarski treningi, dolgi teki ali igre, ki od psa zahtevajo odločanje, ne le teka za žogo.

Kaj je gen MDR1 in ali ga moram testirati pri svojem psu?

MDR1 je genska mutacija, ki jo nosi približno polovica avstralskih ovčarjev in lahko povzroči hude nevrološke reakcije na nekatera zdravila (npr. visoke odmerke ivermektina ali loperamid). Ker mutacije brez testa ni mogoče prepoznati, je smiselno psa gensko testirati in izvid pokazati veterinarju pred vsakim novim zdravljenjem.

Ali je varno parjenje dveh merle avstralskih ovčarjev?

Ne, odgovorni vzreditelji tega ne počnejo. Pri parjenju dveh nosilcev merle gena ima vsak mladič približno 25-odstotno možnost, da podeduje dve kopiji gena ('double merle'), kar je po raziskavah povezano z visokim deležem gluhote (do okoli 15 % obojestranske) in pogostimi hudimi okvarami oči.

Ali je avstralski ovčar primeren za družine z otroki?

Lahko je odličen družinski pes, a njegov močan nagon po priganjanju pomeni, da lahko poganja ali uščipne otroke med igro, zlasti če tečejo ali kričijo. Zgodnja socializacija, dosledna vzgoja in dovolj izpolnjen dnevni delovni ter gibalni urnik pa znatno zmanjšajo tovrstno vedenje.

Ali je avstralski ovčar primeren za prve lastnike psa?

Redko. Gre za zahtevno delovno pasmo z zelo visokimi potrebami po gibanju in miselnem delu, poleg tega zahteva doslednost pri vzgoji in poznavanje genskih posebnosti (MDR1, merle). Brez izkušenj ali resnične pripravljenosti na aktiven vsakdan pes hitro postane frustriran in težaven.

Sorodne pasme

Podatki o pasmi so uredniško pripravljeni na portalu Živalce.si.

Viri in fotografije

Fotografije