O pasmi
Ime avstralski ovčar je eno najbolj zavajajočih v svetu pasjih pasem - pes namreč ni nastal v Avstraliji, temveč v ZDA. Do zmede je prišlo, ker so v poznem 19. stoletju v Kalifornijo z ladjami iz Avstralije prispele merino ovce, spremljali pa so jih tudi ovčarski psi, ki so jih Američani takrat začeli imenovati 'avstralski'. Sama pasma se je izoblikovala na ameriškem zahodu (Kalifornija, Kolorado, Wyoming, Idaho) iz evropskih pastirskih psov, ki so jih s seboj pripeljali baskovski priseljenci iz Pirenejev, pomešanih z britanskimi ovčarskimi linijami (collie, border collie, škotski ovčar). Genetske raziskave danes potrjujejo prav to britansko-baskovsko poreklo, avstralska povezava pa je zgolj trgovska naključnost, ne dejanski izvor pasme.
Mere in standard
Po standardu ASCA (Australian Shepherd Club of America) merijo psi v vihru od 51 do 58 cm, psice od 46 do 53 cm, kar da skupni razpon pasme 46-58 cm; teža po podatkih AKC znaša med približno 18 in 29 kg, samci so praviloma težji in višji od samic. Priznane barve so modri in rdeči (jetrni) merle ter enobarvni črni in rdeči (jetrni), z ali brez belih oznak in bakrenih pik.
Genetika barve merle
Barva merle - značilen marmoriran vzorec - je posledica prevladujočega gena, ki povzroča izgubo pigmenta v lisah po dlaki, očeh in notranjem ušesu. Ena sama kopija gena (Mm) je neškodljiva, težave nastanejo, ko se srečata dva nosilca merle gena (Mm x Mm): vsak mladič iz takega legla ima približno 25-odstotno možnost, da podeduje dve kopiji gena (MM) - t. i. 'double merle'. Po eni pogosto navajani raziskavi iz leta 2009 je bilo med dvojnimi merle psi enostransko gluhih približno 10 %, obojestransko gluhih pa okoli 15 %, poleg tega imajo pogosto tudi hude, včasih slepoto povzročajoče okvare oči. Zato resni vzreditelji parjenja dveh merle psov nikoli ne izvajajo namerno.
MDR1 in zdravila
Druga genska posebnost pasme je mutacija gena MDR1 (ABCB1), ki po podatkih veterinarskega farmakološkega laboratorija Univerze Washington State prizadene okoli polovico avstralskih ovčarjev (nosilci ene ali dveh kopij). Gen sicer nadzoruje, kako možgani psa filtrirajo določene snovi, mutacija pa lahko privede do hudih, celo smrtno nevarnih nevroloških reakcij na zdravila, kot so visoki odmerki ivermektina (npr. pri zdravljenju garjavosti), loperamid (Imodium) in nekatera anestetična sredstva. Ker mutacije brez testa ni mogoče prepoznati, ASCA priporoča gensko testiranje vsakega avstralskega ovčarja (in tudi mešancev te pasme), lastniki pa naj o statusu MDR1 vedno obvestijo veterinarja pred kakršnim koli zdravljenjem.
Potreba po aktivnosti
Najpomembnejše dejstvo za vsakogar, ki razmišlja o tej pasmi, pa ni gen, temveč njena delovna narava. Avstralski ovčar ni le 'aktiven pes' v splošnem pomenu - gre za psa, vzgojenega za samostojno vodenje čred na velikih površinah ves dan, kar pomeni izjemno visoko potrebo po telesnem gibanju in - še pomembneje - po miselnih izzivih. Brez tega hitro pride do vedenjskih težav: poganjanje (nipping) otrok, tekačev, kolesarjev ali avtomobilov, pretirano lajanje, uničevanje pohištva, kopanje in tesnoba ob ločitvi. Lastniki pogosto poročajo, da si pes brez dela 'sam poišče' nalogo - pogosto tako, da poskuša organizirati družinske člane ali hišne živali kot čredo. Priporočena telesna aktivnost je vsaj ena do dve uri dnevno, idealno v kombinaciji z organiziranim delom (agility, ovčarski treningi, 'urbano ovčarstvo' z veliko žogo).
Druga zdravstvena tveganja
Med drugimi zdravstvenimi tveganji ASCA na svojem seznamu bolezni in okvar navaja kolčno in komolčno displazijo (slednjo označuje kot pogosto spregledano), dedne katarakte kot najpogostejšo očesno bolezen pri pasmi, epilepsijo kot najpogostejšo nevrološko bolezen ter avtoimunsko bolezen ščitnice kot najpogostejšo avtoimunsko motnjo pri avstralskih ovčarjih. Resni vzreditelji zato kandidate za vzrejo pred parjenjem pregledajo pri veterinarju za kolke in komolce (OFA) ter oči.
Komu je primeren
Avstralski ovčar je odlična izbira za aktivne posameznike ali družine s hišo in ograjenim vrtom, ki so pripravljeni psu vsak dan nameniti resen telesni in miselni izziv - kmetije, kinološki športi, pohodništvo, tek. Ni pa primeren za začetnike, stanovanjsko življenje brez velikega dnevnega giba ali družine, ki iščejo mirnega kavč psa; premalo izpolnjena pasma hitro postane frustrirana in težavna. Zaradi izrazitega nagona po poganjanju je pri manjših otrocih in majhnih hišnih živalih (npr. mačke, perutnina) potreben nadzor in zgodnja socializacija.
Podatki o zdravju in negi so splošni in ne nadomeščajo pregleda. O zdravju, prehrani, cepljenju in zdravljenju svoje živali se vedno posvetuj s svojim veterinarjem.
Značaj in temperament
inteligenten, energičen, zvest, priučljiv, budan
Komu je namenjena
aktivne družine, kmetije, ljubitelje kinoloških športov
Bivanje in prostor
hiša z ograjenim vrtom; stanovanje le ob obsežnem gibu
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
izjemno inteligenten in hitro se uči, zvest in močno navezan na družino, vsestranski v kinoloških športih in delovnih nalogah
Na kaj biti pozoren
brez dovolj telesne in miselne aktivnosti razvije vedenjske težave, močan nagon po priganjanju lahko povzroči poganjanje otrok ali avtomobilov, ni primeren za začetnike ali stanovanjsko življenje brez obsežnega giba
Posebne opombe
Približno polovica avstralskih ovčarjev nosi mutacijo gena MDR1, zaradi katere so lahko nevarno občutljivi na nekatera zdravila (npr. visoki odmerki ivermektina, loperamid) - pred kakršnim koli zdravljenjem je smiselno psa gensko testirati in o tem obvestiti veterinarja.