Angleški hrt (Greyhound)

O pasmi

Angleški hrt je največji med hrti in eden najbolj prepoznavnih psov na svetu – vitko, mišičasto telo, globok prsni koš in noge, zgrajene za šprint, mu omogočajo hitrosti do 70 km/h, s čimer velja za najhitrejšega psa na kratke razdalje. Kljub temu, da ime pogosto povezujemo z dirkališči, je danes predvsem nežen in miren družinski spremljevalec, ki največ časa preživi speč na kavču. Izvira iz Velike Britanije, kjer so stoletja izpopolnjevali njegovo obliko za lov s pogledom (coursing), danes pa je poznan tudi kot pes, ki po koncu dirkaške kariere pogosto najde dom prek posvojitvenih organizacij.

Izvor in zgodovina

O izvoru angleškega hrta si strokovnjaki niso enotni. Podobe vitkih psov z globokim prsnim košem se pojavljajo na stenskih poslikavah starodavnega Bližnjega vzhoda in Egipta, starih tudi do 4.000 let, zato se je razširila zgodba o hrtu kot 'najstarejši čisti pasmi na svetu'. Mednarodna kinološka zveza (FCI) v standardu to teorijo omenja, a dodaja, da si strokovnjaki niso enotni. Genetske raziskave sliko dodatno zapletejo: obsežna študija dedne zgradbe pasemskih psov iz leta 2004 (Parker in sod., Science) je pokazala, da nekateri hrtom podobni tipi genetsko ne izvirajo neposredno iz starodavnih prednikov, temveč so bili oblikovani precej pozneje po podobnem videzu. Zanesljivo dokumentirana pa je vloga Velike Britanije, kjer so pasmo v današnji obliki izoblikovali za lov s pogledom, zlasti v času kraljice Elizabete I.

Od stadiona do rešitve

Poleg lova je angleški hrt v 20. stoletju postal osrednja pasma organiziranih pasjih dirk, predvsem v Veliki Britaniji, ZDA in Avstraliji, kjer dirkališča merijo čas na ravnih ali ovalnih progah. Industrija dirkanja je v zadnjih desetletjih močno nazadovala – številne države in ameriške zvezne države so dirkanje s hrti prepovedale ali dirkališča zaprle – kar je spodbudilo eno največjih posvojitvenih gibanj za katero koli pasmo. Po vsem svetu delujejo specializirana društva, ki upokojene dirkače, običajno stare od dve do pet let, pripravijo na življenje v družini in jim poiščejo nov dom. Posvojen odrasel hrt je pogosto že navajen na vodenje, druge pse in osnovno rutino, ne pozna pa še stopnic, stekla ali življenja v stanovanju, zato potrebuje nekaj tednov postopne uvedbe.

Značaj: tihi tekmovalec

Angleški hrt je klasičen primer nasprotja med videzom in vsakdanjim vedenjem. Čeprav gre za najhitrejšega šprinterja med psi, rejske organizacije in dirkaška posvojitvena društva soglasno opisujejo odraslega hrta kot izjemno mirnega, tihega psa, ki večino dneva – tudi 18 do 20 ur – prespi na mehki podlagi. V angleščini se je zanj prijelo ime '45 mph couch potato', kavč-ljubitelj s hitrostjo 70 km/h, saj kratek, intenziven šprint dnevno povsem zadošča za njegove telesne potrebe. Do ljudi je nežen, občutljiv in navezan, redko laja, do neznancev pa je lahko rahlo zadržan. Zaradi te mirne narave in nezahtevnosti v stanovanju ga izkušeni posvojitelji pogosto priporočajo tudi lastnikom, ki pred tem še niso imeli psa.

Napihnjenost želodca (GDV)

Globok prsni koš, ki hrtu omogoča velika pljuča in učinkovito dihanje med šprintom, je hkrati dejavnik tveganja za nujno veterinarsko stanje, imenovano razširitev in zasuk želodca (gastric dilatation-volvulus, GDV oziroma napenjanje ali 'bloat'). Pri tem se želodec napolni s plinom in zasuka okoli svoje osi, kar prekine prekrvavitev in je brez takojšnjega kirurškega posega smrtno nevarno. Veterinarski viri navajajo napenjanje med tveganji, na katera morajo biti posebej pozorni lastniki velikih, globokoprsih pasem, med njimi tudi hrtov. Tveganje zmanjšujejo počasnejše hranjenje v več manjših obrokih, mirovanje po jedi in izogibanje intenzivni telovadbi neposredno pred obrokom in po njem; pri psih s povečanim tveganjem veterinarji svetujejo tudi preventivno kirurško pritrditev želodca (gastropeksijo).

Občutljivost na anestezijo

Manj znano, a med veterinarji dobro dokumentirano dejstvo je, da so hrti – vključno z angleškim hrtom – nenavadno občutljivi na nekatera anestetična in pomirjevalna zdravila. Vzrok je genetski: pri hrtih so odkrili različico gena za jetrni encim CYP2B11, ključen za razgradnjo v maščobi topnih zdravil, zaradi česar se ta v telesu zadržujejo dlje in dosežejo višje koncentracije kot pri drugih pasmah. V praksi to pomeni bistveno daljše in počasnejše prebujanje po posegu, pri starejših anestetikih tudi podaljšano okrevanje za več deset minut ali ur. Zato je pomembno, da veterinar pred vsakim posegom, tudi rutinskim, ve, da gre za hrta, in izbere protokol, prilagojen tej pasemski skupini.

Tanka koža in mraz

Angleški hrt ima izjemno nizek delež telesne maščobe in tanko, enoslojno dlako brez podlanke, kar mu med šprintom pomaga hitro oddajati toploto, a ga pozimi naredi občutljivega na mraz. Že pri temperaturah okoli 10–15 °C, še posebej ob vetru ali dežju, mnogi hrti trepetajo in iščejo zavetje, zato mu je smiselno zagotoviti topel plašč ali pulover za sprehode v hladnejših mesecih. Enako tanka je tudi njegova koža, kar ga naredi bolj dovzetnega za praske in odrgnine ter manj primernega za grobo igro z majhnimi otroki. Pozitivna plat tanke, kratke dlake je, da zahteva le občasno krtačenje in skoraj nič drugega vzdrževanja.

Lovski nagon in mačke

Kot pravi hrt je bil vzgojen za zaznavanje in lovljenje hitro gibajočih se tarč po vidu, zato ima izrazit lovski nagon do majhnih živali. Kljub temu izkušnje posvojitvenih organizacij kažejo, da lahko velika večina hrtov po skrbnem, nadzorovanem uvajanju mirno sobiva z mačko ali manjšim psom v istem gospodinjstvu; vsakega posameznega psa pa je treba pred tem individualno preizkusiti, saj se stopnja zanimanja za majhne živali med osebki zelo razlikuje. Manj varno ostaja srečanje na prostem ali s tujimi, prosto živečimi mačkami in glodalci, kjer lovski nagon praviloma prevlada. Zato velja: sobivanje v domu je pogosto mogoče, prosto gibanje ob drugih majhnih živalih na vrtu ali sprehodu pa mora ostati pod nadzorom oziroma na povodcu.

Prednosti in slabosti