O pasmi
Ameriški staffordshirski terier, znan tudi kot amstaff, je mišičasta, kompaktna in izjemno močna pasma terierjev srednje velikosti, ki izvira iz ZDA. Njegov videz - širok lobanjski del, izrazite ličnice in postavna telesna zgradba - izžareva moč, a uradni standard pasme (AKC) ga opisuje kot samozavestnega, pametnega in dobrodušnega psa, čigar pogum je 'legendaren'. Zaradi zgodovinske povezave s pasjimi borbami in podobnosti z drugimi 'pit bull' pasmami amstaff pogosto nosi breme slabega slovesa, ki ga odgovorno vzrejeni in dobro socializirani osebki v praksi redko upravičijo. Gre za eno tistih pasem, pri katerih razkorak med javno podobo in dejansko naravo posameznega psa velja upoštevati posebej previdno.
Poreklo in zgodovina
Pasma izvira iz Anglije 19. stoletja, kjer so po prepovedi bikoborb in medvedjih borb leta 1835 križali bulldoge s terierji in tako vzredili t. i. 'bull-and-terrier' pse za ilegalne pasje borbe. Priseljenci so jih v drugi polovici 19. stoletja pripeljali v ZDA, kjer so jih poleg borb uporabljali tudi za lov na divje prašiče, varovanje posesti in delo na kmetijah. Leta 1936 je ameriški kinološki klub (AKC) pasmo prvič registriral pod imenom 'Staffordshire Terrier', navdihnjen z istega leta priznano britansko pasmo stafordširski bik terier. Ker so ameriški vzreditelji v naslednjih desetletjih razvili večjega in drugačnega psa, je AKC leta 1972 ime spremenil v 'ameriški staffordshirski terier', da bi obe pasmi jasno ločil.
Amstaff, stafordširski bik terier in 'pit bull'
Ime pogosto zavaja: stafordširski bik terier je manjša, ločena britanska pasma (v Veliki Britaniji priznana leta 1935), ameriški pitbul terier pa je spet druga, samostojna pasma oziroma registrska linija, ki jo priznava ameriški UKC, ne pa tudi AKC. Vse tri - skupaj z nekaterimi drugimi podobnimi psi - ljudje v vsakdanjem govoru pogosto združujejo pod neuradni izraz 'pit bull', ki sam po sebi ni uradna pasma, temveč splošen, ohlapen opis videza. Ameriški staffordshirski terier je od svojih sorodnikov navadno bolj čokat in težji, priznan pa je pri AKC in UKC.
Značaj in temperament
Dobro vzrejen in socializiran amstaff je znan kot ljubeč, zvest in igriv družinski pes, navezan na svoje ljudi in pripravljen ugajati. Ob tem gre za pasmo z izrazitim lovskim nagonom in dokumentirano nagnjenostjo k spopadom s psi istega spola - gre za specifični, dobro opisani lastnosti, ne pa za splošno agresivnost do ljudi. Zaradi telesne moči je stik z majhnimi otroki vedno treba nadzorovati, ne toliko zaradi tveganja ugriza, temveč ker lahko pes v igrivosti otroka nehote podre. Zgodnja, dosledna socializacija s psi in drugimi živalmi občutno zmanjša tveganje za konflikte.
Zakonodaja o pasmah (BSL)
Amstaff je ena od pasem, ki jih zakonodaja nekaterih držav in mest zaradi podobnosti s 'pit bull' tipom psov omejuje ali prepoveduje - med njimi na primer Nemčija in kanadska provinca Ontario, kjer je pasma izrecno navedena. Velika Britanija po zakonu o nevarnih psih (Dangerous Dogs Act) prepoveduje tip psa 'pit bull terrier' na podlagi videza, ne uradne pasme, kar pomeni, da amstaff sam po sebi ni avtomatično na seznamu, lahko pa je vanj uvrščen pes, ki tipu ustreza po videzu. Tovrstna zakonodaja ostaja med kinologi in veterinarji precej sporna, zato je pred nakupom ali potovanjem s psom vsekakor priporočljivo preveriti lokalne predpise.
Zdravje
Tako kot pri številnih srednje velikih mišičastih pasmah je tudi pri amstaffu razmeroma pogosta displazija kolka, zato je vzrejne živali priporočljivo pregledati prek programov, kot sta OFA ali PennHIP. Pasma je nagnjena tudi h kožnim alergijam. Posebej zanjo je opisana redka, dedna cerebelarna ataksija - progresivna nevrodegenerativna bolezen malih možganov, ki se prenaša avtosomno recesivno; znaki (opotekanje, tresenje, izguba ravnotežja) se navadno pojavijo med 18. mesecem in 9. letom starosti, najpogosteje pri 4 do 6 letih, ocenjena pogostost pa je približno 1 na 400 psov, kot so leta 2004 objavili raziskovalci v reviji Journal of Veterinary Internal Medicine. Ker bolezen ni ozdravljiva in gre za dedno obliko, je genetsko testiranje oziroma skrbno spremljanje rodovnikov pri vzreji ključnega pomena za zmanjševanje njene pogostosti.
Nega in vzdrževanje
Kratka, gladka dlaka je nezahtevna za nego - dovolj je občasno krtačenje za odstranjevanje odmrle dlake. Amstaff pa potrebuje veliko dnevnega gibanja, saj gre za energično in mišičasto pasmo, ter dosledno vzgojo na pozitivni motivaciji in zgodnjo socializacijo, ki mu pomaga razviti uravnotežen značaj.
Za koga je primeren
Amstaff je najprimernejši za izkušene, dosledne lastnike, ki mu lahko ponudijo dovolj gibanja, miselnih izzivov in socializacije, idealno v hiši z varno ograjenim vrtom. Ob pravi vzgoji je lahko izjemno ljubeč družinski pes, a stik z otroki in drugimi živalmi je vedno treba nadzorovati, pred odločitvijo za pasmo pa velja preveriti tudi morebitne lokalne omejitve. Manj primeren je za popolne začetnike brez izkušenj s pasmami z izrazitim značajem in za gospodinjstva, ki mu ne morejo zagotoviti dovolj dnevnega gibanja.
Značaj in temperament
Ameriški staffordshirski terier je samozavesten, pameten in dobrodušen pes, katerega pogum je legendaren - tako ga opisuje uradni ameriški standard pasme (AKC). Odgovorno vzrejen in dobro socializiran amstaff je zvest, ljubeč in igriv družinski član, ki si želi biti čim več časa ob svojih ljudeh. Gre pa za močno, energično pasmo z izrazitim lovskim nagonom in nagnjenostjo k spopadom s psi istega spola, zato zahteva dosledno, zgodnjo socializacijo in izkušenega, odločnega lastnika.
Komu je namenjena
Amstaff je najbolj primeren za izkušene lastnike psov, ki mu lahko ponudijo dosledno vzgojo, zgodnjo socializacijo in dovolj gibanja - idealno v hiši z ograjenim vrtom. Pri dobri socializaciji je lahko odličen družinski pes, vendar je stik z majhnimi otroki in drugimi živalmi vedno treba nadzorovati.
Bivanje in prostor
Zaradi telesne moči, visoke energije in prostorskih potreb amstaff ni idealna izbira za stanovanje brez vrta. Lahko se prilagodi tudi manjšemu bivalnemu prostoru, če dobiva dovolj dnevne telesne aktivnosti in miselnih izzivov, sicer pa najbolje uspeva v hiši z varno ograjenim vrtom.
Nega
Kratka, gladka dlaka zahteva minimalno nego - dovolj je občasno krtačenje za odstranjevanje odmrle dlake. Amstaff pa potrebuje veliko dnevnega gibanja (dolgi sprehodi, tek, vlečne igre) in redno miselno stimulacijo ter dosledno, na pozitivni motivaciji temelječo vzgojo že od mladička naprej. Priporočljivo je redno pregledovanje kolkov (npr. OFA/PennHIP) pri vzrejnih živalih, saj je displazija kolkov pri pasmi razmeroma pogosta.
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
zvest in navezan na svojo družino, kratka dlaka z malo nege, pameten in hitro se uči
Na kaj biti pozoren
potrebuje izkušenega in doslednega lastnika, lahko je nagnjen k spopadom z drugimi psi istega spola, v nekaterih državah zanj veljajo omejitve zaradi podobnosti s 'pit bulli'
