Ameriška akita (American Akita)

O pasmi

Kaj je ameriška akita

Ameriška akita je velika, močno grajena pasma špica, ki jo FCI vodi kot samostojno pasmo št. 344, ločeno od akite inu (št. 255). Standard jo uvršča v skupino 5, sekcijo azijskih špicev in sorodnih pasem; kot državo porekla navaja Japonsko, kot državo razvoja ZDA, namen uporabe pa je spremljevalni pes. Slovenski klub za špice in pratipske pse (Klub 5) jo imenuje ameriška akita, Hrvatski kinološki savez pa jo na seznamu FCI 5 vodi kot američku akitu.

Kako sta se akiti razšli v dva standarda

Standard FCI št. 344 navaja, da je zgodnja zgodovina ameriške akite podobna zgodovini japonskih akit; po drugi svetovni vojni pa sta se pasmi razvijali vsaka na svoji strani oceana. Po istem standardu so v pokrajini Akita od leta 1603 pse akita matagi, srednje velike lovce na medvede, uporabljali kot borilne pse, od leta 1868 pa so jih križali s tosami in mastifi, kar je povečalo velikost, a zmanjšalo špicev tip. Po vojni je pasma obstajala v treh tipih (matagi, borilni in ovčarski), pse iz linije Dewa z vplivom mastifa in nemškega ovčarja pa so vojaki pripeljali v ZDA.

Po zapisu v standardu je Ameriška kinološka zveza (AKC) pasmo sprejela oktobra 1972. Ker AKC in Japonska kinološka zveza (JKC) takrat nista priznavali rodovnikov druga druge, novih japonskih krvnih linij v ZDA ni bilo, na Japonskem pa so pse spet križali z akitami matagi, da bi obnovili prvotno pasmo. FCI je ameriško akito dokončno sprejela 30. maja 1999, akito inu pa 13. marca 1964; britanski Kennel Club ju je ločil leta 2006, AKC pa objavlja en sam standard z imenom Akita.

Videz, mere in barve po standardu FCI

Ameriška akita je po standardu FCI velik, robusten pes z veliko substance in težkimi kostmi: psi v vihru merijo 66–71 cm, psice 61–66 cm, diskvalificirani pa so psi pod 63,5 cm in psice pod 58,5 cm. Teže FCI ne navaja; AKC navaja 100–130 funtov (približno 45–59 kg) pri psih in 70–100 funtov (približno 32–45 kg) pri psicah. Telo je daljše, kot je pes visok (razmerje višine in dolžine je 9 : 10 pri psih in 9 : 11 pri psicah), glava pa je masivna in tvori topi trikotnik, z majhnimi pokončnimi ušesi, nagnjenimi naprej.

Barvni nabor je širok: standard dopušča katero koli barvo, na primer rdečo, rumenkasto rjavo (fawn) ali belo, pa tudi pinto in progasto, z masko ali brez nje; beli psi maske nimajo. Diskvalifikacijski napaki sta merle in jetrna barva. Dlaka je dvojna, z gosto, mehko podlanko in ravno, trdo krovno dlako, ki je na vihru in križu dolga približno 5 cm, na repu pa je najdaljša.

Značaj in naravno čuvanje

Ameriška akita je po standardu FCI čuječa, odzivna, dostojanstvena in pogumna. Akita Club of America dodaja, da je ponosna in samozavestna, do družine ljubeča, do tujcev pa zadržana; običajno je tiha in ne laja po nepotrebnem. Klub pravi, da je po naravi čuvaj doma in zato ne potrebuje posebne čuvajske vzgoje, ter poudarja, da je zaradi samostojnosti in zadržanosti ne bi smeli uporabljati za zaščitne športe ali zaščitno delo. Čuvajski nagon zato ni razlog za urjenje, ampak za socializacijo: pes se mora naučiti, da vsi tujci niso grožnja.

Do drugih psov: kaj navajajo viri

V virih se za ameriško akito ponavlja opozorilo glede odnosa do drugih psov, zlasti istega spola. Standard FCI navaja, da lahko močno reagira na druge pse, zlasti istega spola, standard AKC pa je jasnejši: akite so lahko nestrpne do drugih psov. Britanski Kennel Club piše, da pasma kaže dominanco nad psi, a te poteze ne spodbuja. Akita Club of America jo opisuje kot genetsko nagnjenost, ki se lahko pokaže šele ob polni zrelosti, zato akita najbolje uspeva kot edini pes ali v paru samca in samice; dveh akit istega spola v istem gospodinjstvu klub ne priporoča. V raziskavi lastnikov (Duffy in sod., 2008) je bilo več kot 20 % akit opisanih z resno agresijo do neznanih psov.

Družina, otroci in druge živali: le pogojno

Ameriška akita je lahko družinski pes le v družini, ki ima čas za obsežno socializacijo in šolanje. Akita Club of America pravi, da so akite do družine ljubeče in ustvarjajo močne vezi, niso pa zelo strpna pasma, zato naj bodo stiki z otroki spoštljivi in pod nadzorom. Ker imajo številne akite visok lovski nagon, je treba mačke, majhne pse in druge male živali predstaviti previdno, zato je sobivanje odvisno od posamezne akite in od poteka uvajanja.

Gibanje in ograja

Akita Club of America potrebo po gibanju ocenjuje kot srednjo: zadostuje dober dnevni sprehod ali tek. Britanski Kennel Club pri lastnostih pasme navaja več kot dve uri na dan, zato gibanje prilagodite posamezni akiti. Pasma pleza in koplje, zato klub za bivanje na prostem svetuje varno ograjen prostor, visok približno 1,8 m (šest čevljev), akita pa ne sme živeti večinoma zunaj, temveč mora biti del družine. Zaradi genetsko močnega lovskega nagona je ne smemo spuščati s povodca na neograjenem območju. Britanski Kennel Club navaja veliko hišo in velik vrt, zato je stanovanje le pogojno mogoče.

Vzgoja in socializacija

Ameriška akita potrebuje jasne, dosledne meje od prvega dne, pri vzgoji pa deluje odnos, ne sila. Akita Club of America pravi, da ni prirojeno željna ugajati vodniku, temveč razmišlja samostojno, zato so kratke in pogoste vaje boljše od dolgih, saj jo trivialne naloge hitro dolgočasijo. Odziva se na spoštljive ukaze in pozitivne metode, ki temeljijo na motivaciji. Mladiča je treba zgodaj navajati na različna okolja, ljudi, pse in transportni boks.

Dlaka in nega: linjanje dvakrat na leto

Ameriška akita linja močno vse leto, najbolj pa ob sezonski menjavi dlake. Akita Club of America navaja, da običajno dvakrat na leto dlako obilno odvrže, zato jo je treba redno krtačiti. Po klubu goste dvojne dlake ne bi smeli briti. Britanski Kennel Club pri negi navaja enkrat na teden, ameriški klub pa dnevno krtačenje, zato računajte na pogosto česanje in ob menjavi še več. Akita se sama čisti kot mačka; redno je treba striči kremplje, k temu pa jo navajajte že od mladosti.

Zdravje: kaj priporočajo klubi

Ameriška akita je po navedbah Akita Club of America nagnjena k displaziji kolkov in komolcev ter k prirojenim očesnim in ščitničnim težavam, pojavljajo pa se tudi avtoimunske bolezni. Klub med glavnimi težavami našteva še izpah pogačice, sebacealni adenitis, sindrom VKH in torzijo želodca, za katero pravi, da so akite zanjo posebej dovzetne in da je nujno veterinarsko stanje. Za pripust klub priporoča OFA-izvid kolkov (ocena odlično, dobro ali sprejemljivo) ter normalen izvid ščitnice in oči; komolce in pogačice pa kot izbirni, a priporočeni pregled. Britanski Kennel Club med priporočenimi pregledi pred pripustom navaja očesno shemo BVA/KC/ISDS in shemo za kolke BVA/KC. V obvestilu KZS o vzrejnem pregledu Kluba 5 (7. 2. 2022) je za ameriško akito slikanje kolkov obvezno, izvid pa je treba priložiti prijavi.

Raziskava iz leta 2005 (Angles in sod.) je pri ameriških akitah ugotovila majhno raznolikost genov DLA razreda II in povezavo enega alela z uveodermatološkim sindromom, podobnim sindromu VKH. V raziskavi med člani kluba (603 psov, po poročilih lastnikov) je imelo veterinarsko potrjen hipotiroidizem 112 psov (18,6 %), torzijo želodca pa 57 (9,5 %); to je vzorec članov, ne pogostnost v vsej pasmi.

Koliko časa živi ameriška akita

Po AKC je življenjska doba ameriške akite 10–14 let, britanski Kennel Club pa pri pasmi navaja več kot 10 let; pri nobenem viru metoda ni opisana. Raziskava Akita Club of America (2000–2001) med člani kluba navaja mediano starosti ob smrti 9,4 leta pri psih in 11,0 leta pri psicah, a to ni pričakovana življenjska doba: zajema le 164 od 603 spremljanih psov, ki so med 1. 1. 1995 in 1. 10. 2000 poginili (69) ali bili evtanazirani (95), preostalih 439 pa je bilo ob koncu raziskave še živih. Zato 9,4 leta in 10 let ni mogoče neposredno primerjati; vsi podatki so okvir, ne napoved za posameznega psa.

Ameriška akita ali akita inu: v čem se razlikujeta

Standarda FCI ju razlikujeta predvsem v opisu glave in gobca ter barv, po višini pa se prekrivata, teže pa ne navaja nobeden. Obe sta v skupini 5, imata dvojno dlako in rep, zavit čez hrbet. Primerjava po standardih FCI:

• Višina v vihru: ameriška akita psi 66–71 cm, psice 61–66 cm; akita inu psi 67 cm, psice 61 cm, s toleranco 3 cm navzgor ali navzdol.
• Gobec: pri ameriški akiti globok in poln, pri akiti inu srednje dolg, s široko bazo, zožen, a ne koničast.
• Barve: ameriška akita katero koli barvo, pinto in progasto, z masko ali brez; akita inu rdeče rumenkasto rjavo (red fawn), sezam, progasto ali belo, pri čemer imajo vse razen bele urajiro. Črna maska je pri akiti inu diskvalifikacijska napaka.
• Besedilo o značaju: ameriška akita čuječa, odzivna, dostojanstvena in pogumna; akita inu mirna, zvesta, ubogljiva in dojemljiva. To sta različno oblikovana opisa v standardih, ne primerjava vedenja.

V Združenem kraljestvu ameriški tip imenujejo preprosto Akita; njegov standard navaja enake višine kot FCI 344.

Kaj vprašati rejca

Rejec naj bi pokazal izvide zdravja obeh staršev. Akita Club of America navaja, da bi moral imeti veljavne izvide za kolke, komolce, pogačice, ščitnico in oči (kot najmanjši priporočeni obseg klub našteva kolke, ščitnico in oči), splošen pregled pri veterinarju za plemensko žival pa ne zadošča: kolke naj oceni OFA, PennHIP ali primerljiv pregled. V Sloveniji je po obvestilu KZS iz leta 2022 za vzrejni pregled Kluba 5 obvezen posnetek kolkov (aktualna pravila preverite pri klubu), zato vprašajte, ali sta starša vzrejni pregled opravila. Vprašajte tudi, kako se starša vedeta do tujih psov, kako so bili mladiči socializirani in ali rejec ponuja pogodbo z odgovornostmi obeh strani. Ameriški klub svetuje rejca, ki je član ameriškega pasemskega kluba. Iščite rejca ameriške akite in preverite, da gre res za pasmo št. 344.

Tri zmote, ki jih viri popravljajo

• „Akita je agresivna do vseh.“ V raziskavi Duffy in sod. je bila agresija pri akitah predvsem usmerjena proti neznanim psom, klub pa pravi, da dobro socializirana in šolana akita ni nevarna, če ji ljudje dajo prostor in spoštovanje.
• „Akito je treba urjeti za čuvanje.“ Klub trdi nasprotno: čuva po naravi, zaščitno delo pa ji ne ustreza.
• „Ameriška akita in akita inu sta ista pasma.“ Za FCI in britanski Kennel Club nista, AKC pa objavlja en standard.

Komu ustreza in komu manj

Ameriška akita ustreza izkušenemu lastniku, ki ima čas za dolgotrajno socializacijo in dosledno vodenje, dom z visoko ograjo in ob sebi enega psa ali par samca in samice. Manj ji ustrezajo začetniki, družine z majhnimi otroki brez stalnega nadzora, gospodinjstva z dvema akitama istega spola in lastniki, ki bi radi čuvaja, urjenega za obrambo. Pogoji so izvidi zdravja obeh staršev, zgodnja socializacija, varna ograja in pripravljenost na močno linjanje.

Prednosti in slabosti