Aljaški malamut (Alaskan Malamute)

O pasmi

Aljaški malamut je ena najstarejših arktičnih pasem, vzgojena za vlečenje tovora na dolge razdalje, ne za hitrost. Razvilo ga je ljudstvo Mahlemut, veja aljaških Inupiatov ob zalivu Kotzebue na severozahodu Aljaske, kjer je bil pes preživetveno orodje, ne le spremljevalec. Za razliko od sibirskega haskija, vzgojenega za hitro vlečenje lahkih tovorov, je malamut zgrajen za moč in vzdržljivost pri počasnejšem, a neomajnem tempu – to razliko poudarja tudi uradni ameriški (AKC) standard pasme, ki malamuta izrecno opisuje kot psa, ki ni namenjen tekmovanju v hitrostnih preizkušnjah.

Poreklo pri ljudstvu Mahlemut

Ime pasme izhaja neposredno od ljudstva Mahlemut (Malemiut), inupiatske skupnosti, ki je naselila obalo zaliva Kotzebue v severozahodni Aljaski, potem ko so njeni predniki pred tisočletji prečkali Beringovo ožino iz Sibirije. Zgodovinski viri Aljaškega kluba malamutov (AMCA) navajajo, da so Mahlemuti svoje pse hranili enako redno kot sami, kar naj bi prispevalo k izrazito prijaznejšemu temperamentu v primerjavi z nekaterimi drugimi arktičnimi pasmami. Med zlato mrzlico ob koncu 19. stoletja je pasma skoraj izginila, ker so priseljenci malamute množično križali z manjšimi hitrimi psi in večjimi borbenimi pasmami za povečanje zaslužka pri vlečenju sani. Ker je ljudstvo Mahlemut živelo razmeroma izolirano, je del populacije ostal razmeroma čistokrven, na njem pa temeljijo današnje rodovniške linije. Ameriški kinološki klub (AKC) je pasmo uradno priznal leta 1935, isto leto je nastal tudi Aljaški klub malamutov.

Malamut ni sibirski haski

Aljaškega malamuta v javnosti pogosto zamenjujejo s sibirskim haskijem, čeprav gre za dve ločeni pasmi z različnim namenom. Malamut je bistveno večji in težji: uradni standard AKC navaja želeno »freighting« velikost 63,5 cm in približno 38,5 kg pri psih ter 58,5 cm in 34 kg pri psicah, medtem ko haski po svojem standardu tehta le 16–28 kg in meri 51–60 cm. Haskije so vzgojili za vlečenje lahkih tovorov na velike razdalje pri zmerni do hitri hitrosti, malamuta pa za vlečenje težkih tovorov pri počasnejšem, a vztrajnem tempu. Razlika je vidna tudi pri očeh: standard sibirskega haskija dovoljuje rjave, modre, po eno vsake barve ali celo pisane oči, medtem ko standard aljaškega malamuta zahteva rjave oči, modra barva pa je razlog za diskvalifikacijo na razstavah. Malamut ima tudi masivnejšo, težjo kostno zgradbo, prilagojeno vleki, ne teku.

Psi na poti proti južnemu tečaju

Aljaški malamuti imajo dokumentirano vlogo tudi v polarnem raziskovanju izven Arktike. Po podatkih Aljaškega kluba malamutov so pse za obe Byrdovi antarktični odpravi in za ameriško Antarktično servisno odpravo vzgojili in urili v kenlu Chinook v zvezni državi New Hampshire. Ohranjena korespondenca iz ameriških Narodnih arhivov iz leta 1939 kaže, kako natančno so bile zahteve določene: telegram z dne 25. julija 1939 je zahteval aljaške malamute, samce s približno 36 kg (80 funtov) in samice s približno 32 kg (70 funtov) teže, brez primesi bernardinca, novofundlandca, dansko dogo ali drugih pasem. Po drugi svetovni vojni so nekatere od teh linij ponovno uporabili na dodatni antarktični odpravi, kar dodatno potrjuje vzdržljivost pasme v skrajnih polarnih razmerah.

Temperament in vedenje z drugimi živalmi

Malamut je do ljudi izrazito prijazen in navezan na celotno družino – uradni standard ga opisuje kot pasmo, ki ni »pes enega gospodarja«. Do drugih psov in manjših živali pa je zgodba drugačna: pasma ima izrazit lovski nagon in močno izražene tekmovalne/dominantne poteze v skupini, zaradi česar se lahko pojavijo spopadi z drugimi psi istega spola, do manjših hišnih ljubljenčkov, kot so mačke ali glodavci, pa lahko kaže plenilsko vedenje. Zgodnja in dosledna socializacija stanje izboljša, popolnoma ga pa praviloma ne odpravi, zato sobivanje z drugimi vrstami hišnih živali zahteva stalen nadzor in ni priporočljivo brez izkušenj.

Zdravje: kolčna displazija, polinevropatija in pritlikavost

Aljaški klub malamutov (AMCA) v uradni izjavi o zdravju iz leta 2022 med obvezne preglede za vzrejne živali uvršča presejanje na kolčno displazijo ter DNK-test na dedno polinevropatijo, med priporočene pa preglede komolcev, srca in ščitnice. Dedna polinevropatija je avtosomno recesivna nevromišična bolezen, ki jo povzroča mutacija gena NDRG1; raziskava v reviji Acta Veterinaria Scandinavica (2017) navaja simptome, kot so nezmožnost prenašanja napora, hrupno dihanje in negotova hoja zadnjih nog, ki se lahko pojavijo že v prvem ali drugem letu starosti. Ker gre za dedno obliko, obstaja zanesljiv DNK-test, ki vzrejevalcem omogoča izločanje nosilcev mutacije iz vzreje. Ločena, redkeje omenjena težava je hondrodisplazija (pritlikavost) – avtosomno recesivna motnja rasti hrustanca, ki povzroči skrajšane in ukrivljene sprednje noge. Po podatkih AMCA gen, odgovoren za to obliko pritlikavosti, še ni bil dokončno identificiran in DNK-test zanjo trenutno ni na voljo, diagnoza pa temelji na rentgenskem slikanju okončin med 4. in 12. tednom starosti.

Gosta dvojna dlaka in sezonsko »puljenje«

Dlaka aljaškega malamuta je po uradnem standardu sestavljena iz grobe, daljše krovne dlake in goste, volnate podlage debeline 2,5–5 cm, prilagojene skrajnemu mrazu. Dvakrat letno, običajno spomladi in jeseni, pes intenzivno »spusti« celotno podlago v obdobju, ki lahko traja od dveh do štirih tednov – takrat je dnevno krtačenje z grebenom za podlago praktično nujno, saj se dlaka sicer lepi v kepe in lahko povzroči kožne težave. Izven tega obdobja zadostuje krtačenje nekajkrat na teden. Zaradi obsega nege in sezonskega izgubljanja dlake pasma ni primerna za lastnike, ki iščejo psa z minimalnimi zahtevami po negi.

Komu je pasma primerna

Aljaški malamut potrebuje izkušenega skrbnika, hišo z ograjenim vrtom in veliko dnevne telesne aktivnosti – gre za delovnega psa z visoko stopnjo energije, ki brez ustreznega izliva postane uničevalen in glasen. Zaradi izrazite neodvisnosti, moči in potrebe po dosledni, a prijazni vzgoji ni priporočljiv za prve lastnike psov. Z družinskimi člani, vključno s starejšimi, mirnejšimi otroki, je ob nadzoru praviloma nežen in potrpežljiv, a njegova velikost in razigranost lahko manjše otroke nehote podrejo, zato je nadzor pri igri obvezen. Zaradi velikosti, aktivnosti in dlake stanovanje ni primerno okolje zanj.

Prednosti in slabosti