Akita inu (Akita Inu)

O pasmi

Akita inu (na Japonskem znan preprosto kot akita ali akita-ken) je velika, mišičasta pasma špica z območja prefekture Akita na severu Japonske. Gre za eno najstarejših japonskih pasem, ki so jo stoletja uporabljali za lov na velike zveri, kasneje pa tudi za varovanje doma. Pasma je dostojanstvena, tiha in izjemno navezana na svojo družino, hkrati pa ohranja samostojen, rezerviran značaj do tujcev. Leta 1931 je bila razglašena za japonski naravni spomenik (Natural Monument), kar priča o njenem posebnem statusu v japonski kulturi. Akita inu ni pasma za vsakogar - potrebuje izkušenega, doslednega lastnika, ki razume njeno neodvisno naravo.

Zgodovina in poreklo

Predniki današnjega akita inuja, imenovani matagi akita, so od začetka 17. stoletja spremljali lovce na medvede in divje prašiče v gorovju prefekture Akita. Konec 19. stoletja so pasmo za potrebe pasjih borb križali s tosa inuji in evropskimi mastifi, kar je povečalo telesno velikost, a oslabilo značilne poteze špica. Po drugi svetovni vojni je pasma skoraj izumrla in obstajala v treh precej različnih tipih; predani japonski rejci so si prizadevali obnoviti izvirni tip s ponovnim križanjem z ostanki matagi akit. Leta 1931 je japonska vlada akito inuja uradno razglasila za naravni spomenik, s čimer je zaščitila pasmo kot del nacionalne dediščine.

Hačiko - dokumentirana zgodba o zvestobi

Akita inu je po svetu najbolj znan po psu Hačiko, ki se je rodil novembra 1923 v bližini mesta Ōdate. Hačika je leta 1924 posvojil profesor tokijske univerze Hidesaburo Ueno, pes pa ga je vsak večer pričakoval na postaji Shibuya. Ko je Ueno maja 1925 nepričakovano umrl, je Hačiko naslednjih skoraj devet let - vse do svoje smrti marca 1935 - še naprej vsak dan prihajal na postajo ob uri, ko se je vračal vlak njegovega gospodarja. Zgodbo je leta 1932 objavil časnik Asahi Shimbun, kar je Hačika spremenilo v nacionalni simbol zvestobe; leta 1934 so mu ob postaji Shibuya postavili bronast kip, ki (v obnovljeni različici iz leta 1948) stoji še danes. Gre za resnično, sodobno dokumentirano zgodovinsko dogajanje, ne za legendo.

Japonski akita inu in ameriška akita

Od leta 1999 FCI, japonski kinološki klub in večina svetovnih kinoloških zvez priznavata japonskega akita inuja (FCI standard št. 255) in ameriško akito (FCI standard št. 344) kot dve ločeni pasmi; le ameriški AKC ju še vedno obravnava kot različici iste pasme. Japonski akita inu je v primerjavi z ameriško akito lažji in bolj spictast, glava je manj masivna, dovoljena barvna paleta pa je ožja (rdečkasto-rjava, sezam, črtasta ali bela s karakterističnimi urajiro označbami), medtem ko so pri ameriški akiti dovoljene vse barve, vključno s črno masko. Ta zapis se nanaša izključno na japonski tip - akita inu.

Videz

Akita inu je velik, čokat pes s trdno kostno zgradbo in izrazito razliko med spoloma - psi so opazno večji in bolj mišičasti od psic. Glavo krasijo majhne, trikotne, rahlo poševne oči ter pokončna, trikotna ušesa, nagnjena rahlo naprej. Značilen je gosto naviti rep, ki ga nosi visoko nad hrbtom, ter dvojna dlaka z gosto, mehko podlanko in daljšo, trdo krovno dlako, ki nudi zaščito pred mrzlimi japonskimi zimami. Psi merijo od 64 do 70 cm v vihru, psice od 58 do 64 cm.

Temperament in vedenje

Uradni standard opisuje akito inuja kot mirnega, zvestega, ubogljivega in dojemljivega, a to ne pomeni popustljivega psa. Gre za samostojno, tiho in dostojanstveno pasmo, ki je do tujcev pogosto zadržana in previdna, do svoje družine pa izjemno navezana in zaščitniška. Nacionalni klub pasme (Akita Club of America) opozarja, da so akite pogosto agresivne do drugih psov istega spola, ta poteza pa se lahko pojavi šele v odrasli dobi, zato dveh odraslih akit istega spola v istem gospodinjstvu praviloma ne priporočajo. Zaradi izrazitega lovskega nagona potrebujejo previdno in postopno uvajanje k mačkam ter manjšim živalim.

Zdravje

Kot pri večini velikih pasem je kolčna displazija eden glavnih ortopedskih problemov, zato nacionalni klub pasme priporoča OFA-pregled kolkov pri plemenskih živalih po dopolnjenem drugem letu starosti. Velika britanska veterinarska študija primarne oskrbe (VetCompass) je pri japonskem akita inuju ugotovila znatno povečano tveganje za hipotiroidizem v primerjavi z mešanci (razmerje obetov 4,69). Pasma je nagnjena tudi k avtoimunskemu tiroiditisu, sebacealnemu adenitisu (redki kožni bolezni, ki prizadene lojnice) in sindromu VKH (uveodermatološkemu sindromu), zato je pri nakupu smiselno preveriti zdravstvene teste staršev.

Nega in primernost za družino

Gosta dvojna dlaka zahteva redno tedensko krtačenje, v obdobjih intenzivnega sezonskega linjanja pa skoraj dnevno nego. Akita inu ni pasma za začetnike - potrebuje mirnega, a doslednega in izkušenega lastnika, zgodnjo socializacijo ter jasna pravila, sicer lahko postane trmasta ali dominantna. V stanovanju lahko živi, če dobiva dovolj dnevnega gibanja in prostora, vendar je primernejša za hišo z ograjenim vrtom. Zaradi tihe narave redko laja brez razloga, kar jo dela primerno za mirnejša soseske, medtem ko manjših otrok in drugih hišnih ljubljenčkov brez nadzora ne priporočamo.

Prednosti in slabosti