Airedalski terier (Airedale Terrier)

O pasmi

Airedalski terier je največji predstavnik terierske skupine, zato so ga v angleščini nekoč krstili za "kralja terierjev". Gre za mišičastega, atletsko grajenega psa z značilno žičnato dlako in izrazito samozavestno držo, ki izvira iz industrijske Anglije 19. stoletja. Kombinacija lovskega nagona, telesne moči in vsestranske uporabnosti je pasmo popeljala od rečnih bregov Yorkshira vse do bojišč prve svetovne vojne in sodobnih domov po vsem svetu.

Poreklo v dolini reke Aire

Pasma se je razvila sredi 19. stoletja v dolini reke Aire v grofiji Yorkshire, po kateri je tudi dobila ime. Delavci iz tekstilnih mest, kot je Bingley, so želeli psa, ki bi bil dovolj velik in pogumen za lov na vidre in dovolj vztrajen za lov na podgane ob rekah Aire in Wharfe. Križali so takratnega otterhounda, ki je prispeval velikost, voh in naklonjenost vodi, s tedaj razširjenim, danes izumrlim rustikalnim terierjem, znanim kot stari angleški črno-rjavi terier (t. i. "broken-coated" ali "waterside" terier). Zgodnji tipi so nosili imena, kot sta Bingley terrier ali Waterside terrier, dokončno ime Airedale terrier pa se je uveljavilo šele proti koncu 19. stoletja, ko je pasmo priznal angleški kennel klub.

Vsestranski delovni pes

Zaradi kombinacije moči, inteligence in vonjalnih sposobnosti se je airedalski terier hitro uveljavil daleč izven meja Yorkshira. Uporabljali so ga kot kmečkega psa za varovanje posestev in lov na škodljivce, kot lovskega psa za večjo divjad, pa tudi kot policijskega in vojaškega psa – Nemčija ga je za vojaške namene preizkušala že med boksarsko vstajo leta 1900, Velika Britanija pa je v desetletju pred prvo svetovno vojno ustanovila lastno šolo za vojaške pse. Airedale Terrier Club of America, uradni matični klub pasme v ZDA, še danes poudarja to vsestranskost prek tekmovanj v lovu na terenu, poslušnosti, sledenju in agilityju, kar odraža izvirni namen pasme kot "psa za vse".

Jack – glasnik iz prve svetovne vojne

Airedalski terierji so med prvo svetovno vojno služili kot stražarski, iskalni in predvsem sporočilni psi, saj so bili zaradi inteligence in vzdržljivosti med najbolj cenjenimi vojaškimi psi tistega časa. Najbolj znan primer je pes po imenu Jack, ki je marca 1918 služil pri britanskem polku Sherwood Foresters. Ko je nemški napad prekinil vse telefonske povezave z bataljonom, obkoljenim na osamljeni postojanki, so Jacka poslali z nujnim sporočilom za okrepitve. Kljub hudim ranam od šrapnelov je pretekel skoraj kilometer poti pod neprestanim ognjem in sporočilo dostavil na cilj, nato pa zaradi poškodb umrl. Njegovo dejanje je pripomoglo k rešitvi bataljona in je še danes eden najbolj citiranih primerov poguma vojaških psov v britanski vojaški zgodovini.

Značaj in temperament

Airedalski terier je samozavesten, bister in neustrašen pes z izrazito terriersko neodvisnostjo. Britanski kennel klub ga opisuje kot prijaznega, pogumnega in inteligentnega, a hkrati budnega in odločnega – ni agresiven, je pa vsekakor pes z lastnim mnenjem. Do tujcev je lahko zadržan, do družine pa navezan in igriv, pogosto z rahlo šaljivim pridihom, zaradi katerega ga lastniki opisujejo kot zabavnega sostanovalca. Njegov neodvisni um in visoka energija zahtevata dosledno, potrpežljivo vzgojo že od najzgodnejšega ščenjičjega obdobja – brez nje se pes lahko dolgočasi in razvije nezaželene navade, kot je kopanje.

Nega žičnate dlake

Dlaka airedalskega terierja je dvoslojna – trda, gosta in žičnata zunanja dlaka ter mehkejša poddlaka. Za ohranjanje pravilne teksture in barve, zlasti pri razstavnih psih, se dlako tradicionalno ročno skubi (t. i. stripping), ne strižejo z mašinico, saj strojno striženje sčasoma zmehča in obledi plašč. Tudi družinski psi potrebujejo profesionalno urejanje večkrat letno ter redno domače krtačenje, da se prepreči zapletanje dlake. Pasma sicer linja le malo, kar jo naredi razmeroma primerno za alergike, a nega ostaja časovno zahtevna.

Zdravje in življenjska doba

Airedalski terier v povprečju živi od 10 do 13 let. Med dedno pogojenimi težavami veterinarji najpogosteje omenjajo displazijo kolka, zato je pred vzrejo priporočljivo rentgensko slikanje kolkov (npr. prek organizacije OFA). Pogosta je tudi hipotiroza, ki upočasni presnovo in povzroča pridobivanje telesne teže ter kožne težave, a jo je mogoče uspešno obvladovati z doživljenjskim jemanjem hormonskega nadomestka. Lastna zdravstvena raziskava kluba Airedale Terrier Club of America iz leta 2001, ki je zajela 519 psov, je pokazala, da je rak vodilni vzrok smrti pri pasmi – povzročil je kar 38,2 % od 165 potrjenih smrti v raziskavi, kar potrjuje povečano tveganje za rakava obolenja v starosti.

Komu je airedalski terier primeren?

Airedalski terier je zvest družinski spremljevalec, ki pa zaradi velikosti, moči in izrazitega lovskega nagona ni univerzalna izbira za vsako gospodinjstvo. Z otroki se praviloma dobro razume, če je od malih nog socializiran in če je stik nadzorovan, saj gre za velikega in igrivega psa, ki lahko majhnemu otroku po nesreči podre ravnotežje. Podobno velja za druge živali v gospodinjstvu – s tistimi, s katerimi odrašča, se navadno dobro ujame, medtem ko lahko močan lovski nagon povzroči težave z manjšimi hišnimi ljubljenčki ali neznanimi psi. Zaradi visoke energije in potrebe po gibanju ni idealen stanovanjski pes, saj potrebuje dvorišče in dolge dnevne sprehode oziroma tek. Zaradi neodvisnega značaja in zahtevne nege prav tako ni najboljša izbira za povsem neizkušene lastnike psov, temveč za tiste, ki so pripravljeni vložiti čas v dosledno vzgojo in redno urejanje dlake.

Prednosti in slabosti