O vrsti
Rozela (rod Platycercus) je skupno ime za skupino živo obarvanih papig, ki izvirajo izključno iz Avstralije in spadajo med tako imenovane širokorepe papige – ime rodu namreč dobesedno pomeni „ploščatorepe". V naravi poseljujejo evkaliptove gozdove, obrežne šume, parke, robove kmetijskih površin in celo mestne vrtove, kjer jih pogosto opazimo v parih ali manjših jatah, kako se prehranjujejo na tleh ali v krošnjah dreves. Med ljubitelji eksotičnih ptic so izjemno priljubljene predvsem zaradi kontrastnega, večbarvnega perja, medtem ko je njihov značaj – neodvisen, radoveden in razmeroma zadržan do fizičnega stika z ljudmi – marsikaterega novopečenega lastnika presenetil.
Rod s pisano paleto: raznolikost barvnih vzorcev
Svetovni papagajski sklad (World Parrot Trust) rod Platycercus opisuje kot skupino šestih vrst in devetnajstih podvrst; nekateri taksonomi, ki nekatere podvrste priznavajo kot samostojne vrste, govorijo tudi o osmih vrstah. Vsem je skupno izrazito „blokovsko" barvanje – glava, prsi, hrbet in peruti so pogosto pobarvani v popolnoma ločenih, kontrastnih barvnih poljih, hrbet in pleča pa krasi značilno temno luskasto vzorčenje peres. Vzhodna rozela (Platycercus eximius) ima intenzivno rdečo glavo, bela lica in bledo zelen trebuh, škrlatna rozela (P. elegans) je temno rdeča z modro-vijoličnimi lici, bledoglava rozela (P. adscitus) pa ima svetlo rumeno-belo glavo v kontrastu z modrimi prsmi. Prav ta barvna raznolikost je razlog, da rozele veljajo za eno najbolj fotogeničnih skupin avstralskih papig.
Izvor in življenjski prostor
Vse vrste in podvrste rodu Platycercus izvirajo iz Avstralije, kjer posamezne populacije naseljujejo zelo različne dele celine – od jugozahodne Avstralije, kjer živi zahodna rozela, prek vzhodne obale in Tasmanije, kjer najdemo vzhodno, škrlatno in zeleno rozelo, do severa celine, ki je dom severni rozeli. V naravi se hranijo predvsem s semeni evkaliptov in akacij, travnimi semeni, jagodičjem in cvetnimi brsti, hrano pa iščejo tako v krošnjah kot na tleh, kjer preživijo velik del dneva. V ujetništvu so razmeroma pogoste voljerske ptice po vsej Evropi, saj dobro prenašajo zmerno podnebje, če imajo na voljo suho zavetje pred mrazom, vetrom in dežjem.
Značaj: aktivna, a ne (pretirano) ljubkovalna papiga
Kljub razkošnemu videzu rozela ni tipična „crkljiva" hišna papiga. Aviculture Hub, avstralski vir za rejce, o vzhodni rozeli med drugim navaja, da tovrstne ptice „na splošno ne postanejo posebej dobri hišni ljubljenčki, tudi če so ročno vzrejene", saj „ne kažejo posebnega veselja ob človeškem stiku in občasno grizejo". Rozele so torej neodvisne, radovedne in inteligentne, a se dotikanju in crkljanju pogosto raje izognejo, čeprav se lahko navadijo sedeti na rami. Niso izrazite govorke, so pa spretne žvižgalke, ki si zapomnijo preproste melodije. Bodočim lastnikom velja pošteno povedati: rozela je najbolj zadovoljna kot aktivna, vizualno osupljiva voljerska ptica, ne kot papiga za tesen fizični stik.
Odnos do drugih ptic: teritorialnost in agresivnost
Rozele so znane po izraziti teritorialnosti do drugih ptic – tudi do sovrstnikov zunaj ustaljenega vzrejnega para. Vir Aviculture Hub za vzhodno rozelo izrecno svetuje nastanitev „samo v enoparnih voljerah" in opozarja, da se rozele križajo z več drugimi avstralskimi vrstami papig, kar ogroža čistost linij pri vzreji. Podobno tudi World Parrot Trust pri bledoglavi rozeli priporoča, naj se te ptice ne nastanjuje skupaj z drugimi rozelami. Zaradi tega rozela ni primerna izbira za mešano voljero ali skupno nastanitev z drugimi vrstami ptic – najbolje uspeva sama ali v ustaljenem paru.
Nastanitev in prostor za let
Rozele so vztrajne letalke, zato potrebujejo prostorno voljero – viri priporočajo dolžino vsaj 3 do 5 metrov. Ker rade grizejo les, je kovinska konstrukcija voljere priporočljiva, betonska tla pa olajšajo čiščenje. Če je voljera postavljena poleg druge, naj bo med njima dvojna žica, ki prepreči poškodbe zaradi medsebojnih spopadov skozi mrežo.
Prehrana in vsakodnevna nega
V ujetništvu potrebujejo pester jedilnik: mešanico manjših semen (na primer proso, oves in žajbljevec), kaljene stročnice, sveža zelenjava (korenje, koruza, stročji fižol), sadje ter oreščki, po možnosti dopolnjeni s kakovostnimi peletiranimi krmili, da je prehrana hranilno uravnotežena. Nega perja in kljuna je pri rozelah razmeroma nezahtevna, saj gre za čistoke ptice, ki same skrbijo za urejenost perja. Ker pa rozele rade iščejo hrano tudi po tleh voljere, je redno čiščenje nastanitve in menjava podlage ključno za preprečevanje glivičnih okužb ter notranjih zajedavcev, na katere so nekoliko bolj dovzetne kot nekatere druge vrste papig.
Zdravje: nagnjenost k PBFD
Tako kot druge avstralske papige so tudi rozele občutljive na psitacinsko bolezen kljuna in perja (PBFD), ki jo povzroča zelo obstojen cirkovirus. Po podatkih veterinarske mreže VCA Animal Hospitals so afriške, avstralske in azijske vrste papig na virus občutno bolj dovzetne kot južnoameriške vrste, bolezen pa povzroča deformacije kljuna in motnje v razvoju perja, za katero trenutno ni zdravila. Pred uvedbo nove ptice v obstoječo skupino zato velja opraviti veterinarski pregled oziroma testiranje, okuženo žival pa dosledno ločiti od drugih papig.
Podatki o zdravju in negi so splošni in ne nadomeščajo pregleda. O zdravju, prehrani, cepljenju in zdravljenju svoje živali se vedno posvetuj s svojim veterinarjem.
Značaj in temperament
Rozela je živahna, radovedna in inteligentna papiga, ki pa v primerjavi z marsikatero priljubljeno hišno papigo ni posebej ljubkovalna – dotikanja in crkljanja večinoma ne mara, čeprav se lahko navadi sedeti na rami. Ni izrazita govorka, je pa spretna žvižgalka, ki si zapomni preproste melodije. Najbolje uspeva kot aktivna, vizualno osupljiva voljerska ptica, ne kot papiga za tesen fizični stik.
Komu je namenjena
Rozela je primerna za izkušene ljubitelje papig in vzreditelje, ki lahko zagotovijo prostorno zunanjo voljero (vsaj 3-5 m dolžine) in sprejemajo, da gre za aktivno, a ne pretirano ljubkovalno ptico. Manj je primerna za družine, ki iščejo papigo za tesen fizični stik, ali za lastnike drugih ptic, saj je do sovrstnikov zunaj vzrejnega para in drugih vrst pogosto agresivna.
Bivanje in prostor
Rozela potrebuje prostorno zunanjo voljero dolžine vsaj 3 do 5 metrov, saj je vztrajna letalka. Ker rada gloda les, je priporočljiva kovinska konstrukcija, betonska tla pa olajšajo čiščenje. Primerna je za nastanitev v vrtu ali na dvorišču v zmernem podnebju, če ima na voljo zavetje pred mrazom in vetrom; ni pa primerna za bivanje v majhni sobni kletki.
Prednosti in slabosti
Prednosti vrste
izjemno barvito in kontrastno perje, priljubljena voljerska ptica z dolgo življenjsko dobo, razmeroma nezahtevna prehrana s semeni in zelenjavo
Na kaj biti pozoren
ni primerna za skupno nastanitev z drugimi pticami, ne mara dotikanja in ni izrazito ljubkovalna, potrebuje veliko zunanjo voljero za let