Rdečečeli kakariki (Red-crowned Kakariki)

O vrsti

Papagaj, ki živi na tleh, ne na gredi

Rdečečeli kakariki je eden najbolj "talnih" med vsemi papagaji v hišni negi - veliko časa preživi na dnu voliere in ne na gredi, kar je opredeljujoča lastnost vrste in ne zgolj zanimivost. V naravi na Novi Zelandiji večino dneva prebrska gozdno stelo v iskanju semen, sadja in žuželk, zato ta instinkt ostane enako močan tudi pri pticah, rojenih v ujetništvu.

Če skrbnik tega ne upošteva, kakariki brskanje preusmeri drugam - v grizenje lesenih delov voliere, papirja ali celo perja sostanovalcev. Rešitev je preprosta: na dno voliere namestite varen substrat (npr. neobdelan papir, sesekljano seno ali posebno brskalno stelo), po katerem lahko ptica prosto koplje in išče skrito hrano.

Visoka potreba po letenju

Rdečečeli kakariki potrebuje dnevno priložnost za dejansko letenje, ne le za sprehajanje po gredi. Gre za eno najbolj gibljivih malih papig, ki je stalno v gibanju - leta, plazi po mreži, visi z glavo navzdol in preskakuje med gredami hitreje kot večina sorodnih vrst.

Voliera naj bo zato čim bolj podolgovata, da omogoča dejansko letenje, dnevno pa potrebuje tudi nadzorovan izlet iz kletke v varen prostor. Premalo giba se pri tej vrsti hitro pozna - energija, ki je ptica ne more porabiti letijoč, se pogosto sprosti kot glasnejše oglašanje ali kljuvanje opreme.

Zmerno glasen, a ne tih sostanovalec

V primerjavi z večino papagajev rdečečeli kakariki ne velja za glasnega, kar pa ne pomeni, da je neslišen. Večino dneva tiho čeblja, glasnejše in ponavljajoče se oglašanje pa se pojavi predvsem med letom ali ob vznemirjenju - na primer, če ga nenadoma prestrašite ali če v prostoru zavlada nemir.

Za stanovanje je zato praviloma sprejemljiv, ne pa nujno primeren za zelo tanke stene ali sosede, občutljive na vsak zvok.

Družba: par, skupina ali samski kakariki

Kakarikiju je priporočljivo zagotoviti družbo druge ptice iste vrste, saj v naravi živi v parih in manjših jatah. Posamezen kakariki se lahko ob veliko človeške pozornosti in dnevnem obogatitvenem programu dobro znajde tudi sam, vendar to od skrbnika zahteva dosledno vsakodnevno vključenost.

Sobivanje z drugimi vrstami ptic je mogoče, a pogojno - zunaj obdobja parjenja se kakarikiji običajno dobro razumejo z drugimi mirnimi malimi papagaji, med gnezditvenim obdobjem pa postanejo teritorialni in znajo poseči do agresije, zato jih je takrat smiselno ločiti od sostanovalcev.

Prehrana in vsakodnevna obogatitev

Osnova prehrane naj bo kakovostna mešanica semen ali ekstrudiranih peletov za male papagaje, dopolnjena s svežo zelenjavo, manjšo količino sadja in kaljenimi semeni. Ker gre za vrsto, ki v naravi hrano išče na tleh, se obogatitev najbolje obnese prek raztresene hrane po substratu ali v brskalnih igračah, ne pa zgolj v skledici.

Redno menjavanje mest, kjer se hrana skriva, ohranja pticam naravni brskalni vzorec in zmanjšuje dolgčas, ki je pri tako aktivni vrsti pogost sprožilec neželenega vedenja.

Zdravje in življenjska doba

Rdečečeli kakariki ob dobri negi v ujetništvu doživi približno 10 do 15 let. Nega velja za srednje zahtevno - vrsta ni med najlažjimi za vzdrževanje, a tudi ne spada med zahtevnejše papagaje, če ima na voljo dovolj prostora za gibanje in redno obogatitev.

Ker gre za izrazito aktivno vrsto, je največje tveganje za dobrobit prav pomanjkanje giba in dražljajev - dolgotrajno stanje v premajhni kletki brez priložnosti za brskanje in letenje lahko privede do stresa, prekomernega kljuvanja perja ali glasnejšega, ponavljajočega se oglašanja.

Komu je rdečečeli kakariki primeren

Rdečečeli kakariki je primeren za začetnike, a predvsem za predane - torej za tiste, ki so pripravljeni na dosledno dnevno rutino letenja, brskanja in menjave obogatitve, ne pa za povsem pasivne lastnike, ki pričakujejo mirno ptico v kotu sobe.

Zanimivo je tudi poreklo vrste: na novozelandskem kopnem je zaradi vnesenih plenilcev, kot so podgane, podlasice in mačke, danes izjemno redka, njene populacije pa preživijo predvsem na otokih brez plenilcev. Ptice, gojene v Evropi, izvirajo izključno iz ujetništva in niso povezane z ogroženimi divjimi populacijami, zato njihova hišna vzreja ne vpliva na stanje vrste v naravi.

Prednosti in slabosti