O vrsti
Ara (Macaw) ni ime ene same vrste, temveč skupno slovensko ime za rod Ara — skupino velikih, bučnih in izjemno dolgoživih papig iz družine pravih papig (Psittacidae), ki izvirajo iz tropskih in subtropskih predelov Srednje in Južne Amerike. V rod spada približno osem še živečih vrst, med njimi tudi modro-rumena ara in rdeče-zelena ara, ki na portalu Živalce že imata svoj samostojen profil. Ta stran predstavlja rod kot celoto — značilnosti, ki so skupne vsem aram, ne glede na vrsto ali barvo perja.
Taksonomija in raznolikost vrst
Rod Ara združuje okoli osem še živečih vrst, ki se med seboj razlikujejo predvsem po barvi perja in velikosti, si pa delijo enako telesno zgradbo, dolgo življenjsko dobo in podoben način življenja. Med najbolj znanimi so škrlatna ara (Ara macao), modro-rumena ara (Ara ararauna) — na portalu opisana posebej —, rdeče-zelena ara (Ara chloropterus), prav tako s samostojnim profilom, vojaška ara (Ara militaris), orjaška zelena ara (Ara ambiguus), rdečeličasta ara (Ara rubrogenys), modrogrla ara (Ara glaucogularis) in kostanjevočelna ara (Ara severus). Rod je nekoč segal tudi na karibske otoke: kubanska ara (Ara tricolor), edina ara, endemična za en sam otok, je izumrla okoli leta 1864, potem ko so zadnje ptice ustrelili na Kubi — posledica krčenja gozdov za nasade tobaka in sladkornega trsa ter lova. Primer je eden redkih dobro dokumentiranih izumrtij vrste iz tega rodu.
Videz in telesne značilnosti
Are so med največjimi papigami na svetu — telo lahko meri od 60 do 100 cm dolžine (vključno z dolgim, koničastim repom), tehtajo pa med 0,9 in 1,7 kg, odvisno od vrste. Njihov najbolj prepoznaven telesni znak je izjemno močan, ukrivljen kljun, prilagojen lomljenju trdih palmovih orehov in semen z debelo lupino, ki jih druge živali v naravi ne zmorejo odpreti; zgornji del kljuna ni trdno zraščen s lobanjo, kar mu daje dodatno gibljivost in vzvod. Druga značilnost, edinstvena med papigami, je gola ali le redko operjena kožna lisa okoli oči in na licih; vzorec drobnih peres na tej coni je pri vsaki ptici unikaten, podobno kot prstni odtis, in se pogosto uporablja za razlikovanje posameznih osebkov.
Vedenje, glasovi in inteligenca
Are živijo v parih ali manjših jatah in so izjemno družabne živali z visoko inteligenco, primerljivo z inteligenco velikih opic. Znane so po glasnih, daleč slišnih klicih — kreščanju, vpitju in gruljenju — s katerimi vzdržujejo stik s partnerjem ali jato na velikih razdaljah skozi gost tropski gozd, označujejo teritorij in opozarjajo na nevarnost. Prav ta lastnost, ki je v naravi ključna za preživetje, v ujetništvu postane eden glavnih razlogov za konflikte z lastniki in sosedi.
Naravni habitat in razširjenost
Rod Ara je razširjen po tropskih nižinskih gozdovih, savanah in obrečnih predelih od Mehike in Srednje Amerike do velikega dela Južne Amerike, z nekaterimi vrstami vezanimi na zelo ozka območja (na primer modrogrla ara le na savane departmaja Beni v Boliviji). Zgodovinsko so are naseljevale tudi nekatere karibske otoke, od koder so danes izginile.
Varstveni status in grožnje
Nekatere vrste rodu Ara sodijo med najbolj ogrožene papige na svetu. Orjaška zelena ara (Ara ambiguus) je po oceni organizacije World Parrot Trust uvrščena med kritično ogrožene vrste, s populacijo le med 500 in 1.000 odraslih osebkov; upad povzročata krčenje gozdov in nezakonit ulov za trgovino s hišnimi ljubljenčki. Podobna usoda je doletela modrogrlo aro, ki je veljala za skoraj izumrlo, dokler je niso leta 1992 znova odkrili v savanah severne Bolivije; takratna ocena populacije je znašala le okoli 50 ptic, danes pa zahvaljujoč varstvenim programom na zasebnih posestvih šteje nekaj sto osebkov in velja za stabilno, a še vedno kritično ogroženo. Glavni grožnji za večino vrst ostajata izguba habitata in nezakonit odvzem mladičev iz gnezd za trg s hišnimi pticami.
Ara kot hišna žival - zahteve in izzivi
Zaradi velikosti, glasnosti in dolge življenjske dobe (od 30 do celo 60 let) so are med najzahtevnejšimi papigami za bivanje v ujetništvu. Potrebujejo več ur dnevnega druženja in leta izven kletke, prostorno voljero in stalno duševno spodbudo; brez tega pogosto razvijejo kričanje, agresivnost in uničevanje lastnega perja (samo-skubljenje), kar je v strokovni literaturi o dobrobiti papig dokumentirano kot eden najpogostejših znakov stresa in dolgočasja pri ujetih papigah. Te težave so tudi glavni vzrok, da veliko lastnikov aro kasneje odda v zavetišča ali specializirana zatočišča, saj ne zmorejo zagotoviti dovolj časa in prostora skozi celotno, večdesetletno življenjsko dobo živali.
Zdravje
Pri arah in drugih velikih papigah se pojavlja proventrikularna dilatacijska bolezen (PDD), ki jo povzroča papigji bornavirus, prizadene pa živčevje prebavil in vodi v kronično hujšanje ter neprebavljeno blato; bolezen so prvič opisali konec sedemdesetih let 20. stoletja prav pri arah, zato je dolgo nosila ime »bolezen hiranja pri arah«. Poleg tega so are nagnjene k boleznim, povezanim s stresom in pomanjkanjem gibanja v ujetništvu, med njimi je najpogostejše že omenjeno samo-skubljenje perja. Redni pregledi pri veterinarju, specializiranem za eksotične živali, so zato nujni skozi vse življenje ptice.
Značaj in temperament
Are so izjemno inteligentne, radovedne in družabne ptice, ki v naravi živijo v tesnih parih ali jatah in ves čas komunicirajo z glasnimi klici. So čustveno navezane na svojega partnerja ali skrbnika, a hkrati samozavestne in trmaste, kadar se dolgočasijo ali čutijo zapostavljene. Brez dovolj druženja in stimulacije hitro postanejo glasne, zahtevne in nagnjene k uničevanju perja.
Komu je namenjena
Izkušeni lastniki papig, ki imajo veliko prostora, časa za večurno dnevno druženje in so pripravljeni na večdesetletno obvezo.
Bivanje in prostor
Are potrebujejo veliko, trdno voljero ali sobo, namenjeno izključno njim, z veliko igrali za žvečenje in dnevnim izpustom iz kletke za let in gibanje; niso primerne za stanovanja ali hrupno občutljivo sosesko.
Nega
Prehrana naj temelji na kakovostni peleti za velike papige, dopolnjeni s svežo zelenjavo, sadjem in oreščki v lupini za žvečenje; potrebujejo dnevno duševno stimulacijo (igrala, trening, druženje) in redne veterinarske preglede pri specialistu za eksotične živali.
Prednosti in slabosti
Prednosti vrste
izjemno inteligentna in učljiva žival, osupljivo dolga življenjska doba, močna čustvena navezanost na skrbnika
Na kaj biti pozoren
zelo glasna in lahko moti sosede, potrebuje ogromno prostora in dnevnega druženja, visoko tveganje za skubljenje perja brez ustrezne stimulacije
