Domači dihur (fretka, Ferret)

O vrsti

Domači dihur ali fretka (Mustela putorius furo, zapisan tudi kot Mustela furo) je udomačena oblika evropskega dihurja in sodi med zveri iz družine kun, ne med glodavce. Ljudje ga držijo že več kot 2000 let, sprva predvsem za lov na kunce, danes pa večinoma kot hišno žival. Samice običajno merijo 33–35,5 cm, samci 38–40,6 cm, rep dodatnih 7,6–10 cm. Nekastriran samec lahko tehta do 2 kg, samica do 1,2 kg. Ob dobri oskrbi dihur navadno živi 6 do 10 let.

Mesojedec, ne glodavec

Domači dihur je mesojedec in potrebuje hrano z veliko beljakovin in maščob ter z malo ogljikovih hidratov in vlaknin. Veterinarski priročnik Merck navaja 35–40 % beljakovin, manj kot 25 % ogljikovih hidratov in manj kot 2,5 % vlaknin. Najpreprostejša osnova je hrana, izdelana posebej za dihurje; hrana za pse ali mačke po priporočilih britanske veterinarske organizacije PDSA ni primerna. Veterinarski priročnik Merck dopušča tudi kakovostno hrano za mladiče mačk, zato se o tem posvetujte z veterinarjem. Ker se dihur hrani pogosto in po malem, naj ima granule in svežo vodo ves dan na voljo. Kruh, žitarice in druga hrana z veliko škroba ali vlaknin po navedbah RSPCA ne sodijo v njegovo prehrano.

Koliko prostora in časa potrebuje

Dihur potrebuje bistveno več prostora, kot namiguje njegova velikost: PDSA priporoča najmanj 10 m² talne površine za par dihurjev in poleg tega več ur dnevno igre zunaj bivalnega prostora. Dihur lahko prespi 18 do 20 ur na dan, v budnem času pa je izjemno raziskovalen. Po naravi je najbolj dejaven ob zori in mraku, a se pogosto prilagodi dnevnemu ritmu skrbnika. Soba, po kateri se prosto giblje, mora biti prilagojena: zaprte reže za pohištvom, kabli izven dosega in nobenih mehkih gumijastih ali penastih predmetov. Po podatkih VCA je požiranje tujkov pri dihurjih pogosta težava, predvsem pri živalih, mlajših od enega leta.

Družba drugih dihurjev

Večina domačih dihurjev rada živi v paru ali manjši skupini. PDSA svetuje, da jih ne držimo samih, RSPCA pa dopušča, da je posamezni dihur lahko zadovoljen le ob vsakodnevni družbi skrbnika. Za skupino RSPCA priporoča največ štiri živali, najbolje sorojence, vse kastrirane, saj so nekastrirani samci lahko napadalnejši. Ker je dihur plenilec, ga nikoli ne združujemo s kunci, glodavci ali pticami. S psom ali mačko se lahko spoprijatelji le ob previdnem, postopnem uvajanju in pod nadzorom.

Vročina je posebej nevarna

Dihur se ne more potiti, zato je zelo dovzeten za vročinski udar. PDSA priporoča temperaturo bivalnega prostora med 15 in 24 °C ter zaščito pred neposrednim soncem, vetrom in dežjem. Poleti, ko se prostor segreje, pomagajo senca, ventilator in hladilne plošče; bivalnega prostora ne postavljamo ob okno z neposrednim soncem.

Cepljenje, gripa in potovanja

Pasja kuga je pri dihurju po navedbah PDSA skoraj vedno smrtna, tudi ob zdravljenju, zato je cepljenje proti njej pomemben del preventive. Priročnik Merck opisuje osnovno cepljenje pri približno 8, 11 in 14 tednih starosti, PDSA pa v Združenem kraljestvu priporoča letno obnavljanje; natančen načrt cepljenja in razpoložljivo cepivo določi veterinar, ki pozna dihurje. Dihur lahko zboli tudi za človeško gripo in jo prenese nazaj na človeka, zato naj bolan skrbnik omeji tesne stike z njim. Za potovanje v drugo državo EU dihur, tako kot pes in mačka, potrebuje evropski potni list za hišne živali, mikročip in veljavno cepljenje proti steklini.

Kastracija in hormonsko zdravje samic

Samica, ki ni sterilizirana in nima mladičev, lahko ostane dolgo v gonitvi, kar po navedbah priročnika Merck lahko povzroči hudo, z estrogenom povezano okvaro krvotvornega mozga. Po drugi strani PDSA opozarja, da lahko kirurška kastracija pri dihurjih poveča verjetnost poznejše bolezni nadledvičnih žlez, zato ponekod namesto nje uporabljajo hormonski vsadek. Katera možnost je za posamezno žival najprimernejša, se je treba odločiti skupaj z veterinarjem.

Zdravstvena tveganja pri starejših dihurjih

Pri domačih dihurjih se razmeroma pogosto pojavljajo tumorji: VCA kot najpogostejše navaja insulinom (tumor trebušne slinavke), tumorje nadledvičnih žlez in limfom. Ker je zgodnje odkritje pomembno, VCA svetuje vsaj letni preventivni pregled pri dihurjih, starejših od treh let. Oslabelost, izpadanje dlake, hujšanje ali spremembe v vedenju so razlog za obisk veterinarja.

Vonj in rokovanje

Domači dihur ima značilen mošusni vonj, ki je najmočnejši pri nekastriranih samcih. Odstranitev analnih vonjavnih žlez vonja ne odpravi, ker ga ustvarjajo predvsem žleze lojnice v koži; več pomagata redno pranje ležišč in čisto stranišče. Dihur, ki ga od mladosti nežno jemljemo v roke, se običajno rad druži s skrbnikom, ob strahu ali razigranosti pa lahko ugrizne. Z majhnimi otroki naj se dihur spoznava na tleh in vedno pod nadzorom odraslega.

Dihurja ne izpuščamo v naravo

Domačega dihurja nikoli ne izpustimo na prosto. Pobegli in izpuščeni dihurji so v nekaterih državah, najbolj na Novi Zelandiji, ustvarili divje populacije, ki ogrožajo domače živali, zlasti ptice, ki gnezdijo na tleh.

Prednosti in slabosti