Turški van (Turkish Van)

O pasmi

Turški van (Turkish Van) je velika, mišičasta mačka s pol-dolgo dlako, ki jo takoj prepoznamo po značilnem vzorcu: skoraj povsem belo telo z barvo, omejeno na glavo in rep. Gre za eno najstarejših naravnih pasem mačk, ki izvira iz surovega, podnebno raznolikega območja jezera Van na vzhodu Turčije. Odrasli mački dosežejo od 4 do 7 kg, samci pa so občutno večji in mišičastejši od samic; pasma dozoreva počasi, polno telesno razvitost doseže šele pri 3 do 5 letih starosti. Turški vani so radovedni, inteligentni in presenetljivo naklonjeni vodi - lastnost, po kateri so postali znani po vsem svetu.

Poreklo pri jezeru Van

Turški van velja za naravno, stoletja staro pasmo z območja jezera Van v vzhodni Turčiji, nekoč del starodavne Armenije. V zahodni svet je pasma prišla leta 1955, ko sta britanski fotografinji Laura Lushington in Sonia Halliday med potovanjem po Turčiji (po naročilu turškega ministrstva za turizem) v dar prejeli dva nesorodna mladička in ju pripeljali v Anglijo, kjer sta postavili temelje pasme. Britansko združenje GCCF je pasmo (takrat imenovano preprosto "turška mačka") uradno priznalo leta 1969, ime "turški van" pa se je uveljavilo kasneje, da bi jo jasneje ločili od turške angore. Ameriško združenje CFA je pasmo priznalo leta 1994.

Vzorec "van" in barve

Ime pasme je dalo ime celotni skupini barvnih vzorcev pri mačkah: "van vzorec" pomeni bleščeče belo telo z barvo, omejeno na glavo in rep. Po uradnem standardu CFA je dovoljenih največ 15 % obarvanosti drugje po telesu (brez glave in repa) - več kot to šteje za diskvalifikacijo, saj bi mačka delovala dvobarvno namesto "van". Klasična in najbolj prepoznavna barva je topla rdeča do globoko kostanjeva (avburn), priznane pa so tudi krem, črna, modra ter različne tigraste in želvovinaste kombinacije. Oči so jantarne, modre ali raznobarvne. Dlaka je pol-dolga, mehka "kot kašmir", brez poddlake - poleti je kratka in podobna kratkodlaki različici, pozimi pa občutno daljša in gostejša, z bogatim ovratnikom okoli vratu in busnastim repom.

Mačka, ki rada plava

Turški van je splošno znan kot "plavajoča mačka" - vzdevek izvira prav iz zgodbe Lushington in Halliday, ki sta bili presenečeni, ko sta njuna mladička med počitkom ob potoku sama od sebe skočila v vodo in veselo plavala. CFA to lastnost potrjuje kot pristno značilnost pasme: mnogi turški vani se radi igrajo z vodo, plavajo v bazenih ali jezerih ter se sami naučijo odpirati pipe. K temu prispeva posebna zgradba dlake brez poddlake, ki je manj vpojna in se hitreje suši, poleg tega pa domnevno tudi dediščina toplega, sušnega podnebja ob jezeru Van. To seveda ne pomeni, da bo prav vsak posameznik navdušen nad vodo - nagnjenost je izrazita in dobro dokumentirana, a se med posamezniki razlikuje.

Turški van ali turška angora?

Turškega vana pogosto zamenjujejo s turško angoro, saj obe pasmi izvirata iz Turčije in imata pol-dolgo do dolgo dlako, a gre za jasno ločeni pasmi. Turška angora je praviloma enobarvna (najpogosteje bela), vitkejše in bolj elegantne postave ter izvira z območja Ankare (nekdanje Angore) v osrednji Turčiji. Turški van je večji in mišičastejši, prihaja z vzhoda države izpred jezera Van, njegova prepoznavna lastnost pa je prav omenjeni "van vzorec" - skoraj povsem bela mačka z barvo le na glavi in repu. Zanimivo je bilo poimenovanje "turški van" celo namenoma uvedeno leta 1979 (v ZDA 1985), da bi pasmi dokončno ločili in preprečili zmedo med rejci in razstavljavci.

Značaj in vedenje

Turški vani so aktivni, inteligentni in samozavestni - radi se igrajo aportiranja, odpirajo omarice in vrata ter si znajo sami priskrbeti igračo iz vsakdanjih predmetov. Niso tipične "naročniške" mačke, so pa zelo navezani na družino in ji radi sledijo po stanovanju ter počivajo v njeni bližini. Zaradi visoke inteligence in radovednosti potrebujejo redno miselno in gibalno spodbudo - brez nje lahko postanejo nemirni ali si sami poiščejo (pogosto nezaželeno) zaposlitev. Na splošno se dobro ujamejo z otroki, ki jih znajo spoštljivo obravnavati, in tudi z drugimi hišnimi ljubljenčki, čeprav v večmačji družbi radi prevzamejo vlogo vodilne mačke.

Zdravje

Turški van velja za robustno, naravno pasmo brez znanih pasemsko specifičnih genetskih bolezni, navajata CFA in veterinarski viri. Zanimivo je, da turški vani - čeprav so pretežno beli - niso izpostavljeni povečanemu tveganju za prirojeno gluhost, ki je sicer pogosta pri belih mačkah z modrimi očmi. Večletna raziskava centra za raziskave mačk pri jezeru Van (Univerza Yüzüncü Yıl, Turčija) na več kot 300 mačkah je pokazala, da ima 86 % preiskovanih mačk odličen sluh in da imajo van mačke med skoraj 20 belimi pasmami najnižji delež gluhosti - domnevno zato, ker njihov barvni vzorec izvira iz drugačnega gena (pegavost) kot popolna bela barva. Kot pri vseh večjih in zelo aktivnih mačkah je smiselno paziti na telesno težo in redno gibanje, sicer pa posebnih zdravstvenih opozoril ni.

Nega dlake

Kljub pol-dolgi dlaki je nega turškega vana presenetljivo enostavna, saj dlaka nima poddlake in se zato slabše kodra ter manj filca. Tedensko krtačenje običajno zadošča, v obdobjih menjave dlake (spomlad/jesen) pa je smiselno krtačiti pogosteje. Svetlo obarvani osebki so lahko občutljivi na sončne opekline na nosu in ušesih, zato jim je treba v poletnih mesecih omejiti neposredno sonce. Zaradi velikosti, mišičaste postave in visoke energijske ravni potrebujejo dovolj prostora za gibanje ter dnevne interaktivne igre - majhno, dolgočasno okolje jim ne ustreza.

Prednosti in slabosti