Turška angora (Turkish Angora)

O pasmi

Turška angora (Turkish Angora) velja za eno najstarejših naravnih pasem domače mačke in verjetnega prednika več drugih dolgodlakih pasem. Ime je dobila po Ankari (nekdaj Angora), glavnem mestu Turčije, od koder izvira. Gre za vitko, dolgotelesno mačko srednje velikosti s svilnato, enoslojno dlako brez podlanke – zato je videti razkošna, a je v resnici razmeroma nezahtevna za nego.

Poreklo in zgodovina

Pisni viri o beli dolgodlaki mački iz Angore v Evropi segajo vse do 16. stoletja; po podatkih CFA naj bi prvi primerek prispel iz Angore že leta 1520, zapisi o pasmi pa so pogosti od 1600-ih dalje, ko so jo kot eksotično in cenjeno darilo prinašali evropskemu plemstvu. Pasma je bila priljubljena tudi v Franciji, kjer naj bi bila med ljubljenčki Marije Antoinette. Z vzponom organizirane mačje vzreje v Angliji so turško angoro pogosto križali s perzijsko mačko, da bi izboljšali njeno dlako, kar je skoraj povzročilo izginotje čistokrvne pasme.

Ankarski živalski vrt in rešitev pasme

Ker so v Turčiji turško angoro dojemali kot nacionalno dediščino, je turška vlada že v 1930-ih spodbudila ohranitvene vzrejne programe, dokončno pa je pasmo utrdil poseben program Ankarskega živalskega vrta, ki od leta 1962 sistematično vzreja izključno bele turške angore z modrimi, jantarnimi ali različnobarvnimi (odd-eyed) očmi. Vrt je vodil natančne rodovniške zapise in je bil dolgo zelo zadržan pri oddajanju živali v tujino. Leta 1962/1963 je vendarle podaril vzrejni par (samico Yildicek in samca Yildiz) ameriškemu paru, polkovniku in gospe Grant, kar je postavilo temelje ameriške vzreje turške angore in poznejšega priznanja pasme pri CFA leta 1970. Ankarski program velja še danes za enega redkih primerov, ko je živalski vrt formalno prevzel vlogo ohranjevalca domače pasme mačke kot vprašanje nacionalnega ponosa.

Videz: od 'samo bele' do vseh barv

Ko so prve turške angore leta 1954 prispele v ZDA, so jih dolgo priznavali izključno v beli barvi – CFA je bele turške angore začela registrirati leta 1968, barvne različice pa šele leta 1978. Danes so dovoljene skoraj vse barve in vzorci razen čokoladne, lila in barvne točke (point). Značilne poteze pasme so klinasta glava, velika, visoko nameščena in navzven usmerjena ušesa (t. i. 'zajčji' videz), mandljaste oči v modri, zeleni, jantarni ali bakreni barvi ter dolg, bogato opušen rep. Posebej cenjene so mačke z 'odd eyes' – eno modrim in enim jantarnim ali zelenim očesom.

Bela barva, modre oči in gluhost

Pri belih mačkah, kar je zgodovinsko najbolj tipična barva turške angore, je znana povezava med dominantnim genom za belo barvo (W), modrimi očmi in prirojeno senzorinevralno gluhostjo. Raziskava, objavljena v reviji G3 (Genes, Genomes, Genetics, 2014), je pokazala, da vstavitev retrovirusnega elementa (FERV1) v gen KIT povzroči plejotropen učinek: popolnoma prepreči pigmentacijo dlake, delno pa povzroči tudi gluhost in hipopigmentacijo šarenice (modre oči). Po podatkih organizacije International Cat Care je mačka z dvema modrima očesoma od 3- do 5-krat bolj verjetno gluha kot mačka brez modrih oči, mačka z enim modrim očesom pa približno dvakrat bolj verjetno. Zato je pri belih turških angorah, zlasti s starševsko modrooko/odd-eyed linijo, priporočljivo BAER testiranje sluha pri mladičkih, odgovorni vzrejci pa bele osebke pogosto parijo z barvnimi, da zmanjšajo tveganje.

Turška angora ali turški van?

Turško angoro pogosto zamenjujejo s turškim vanom, ki je povsem druga, ločeno priznana pasma z območja jezera Van na vzhodu Turčije. Turški van je večji in bolj mišičast (samci lahko tehtajo do 9 kg), prepoznaven pa je predvsem po svojem značilnem 'van' vzorcu – belem telesu z obarvano glavo in repom, medtem ko je preostalo telo skoraj v celoti belo. Turška angora je nasprotno vitkejša, drobnejše kosti in po standardu dovoljuje enobarvne, dvobarvne ali vzorčaste kombinacije, a brez tega specifičnega 'van' vzorca. Van je znan tudi po nenavadni ljubezni do vode, medtem ko to pri angori ni posebej izpostavljena lastnost pasme.

Temperament in vsakdanje življenje

Turška angora je po opisu CFA nasprotje krhkega videza – gre za mačko z močnim mišičjem in zelo močno voljo. Je zelo inteligentna, radovedna in eno najbolj interaktivnih ter navezanih pasem: pogosto sledi lastnikom po stanovanju, jim 'pomaga' pri opravilih in rada komunicira glasno, skoraj v pogovoru. Zaradi tega jo pogosto primerjajo s psom po vedenju. Kljub prijazni naravi je lahko, kot opozarja VCA, tudi nagle jeze in ima izrazito prevladujoč (dominanten) značaj – z drugimi mačkami in psi se praviloma dobro razume, a rada prevzame vodilno vlogo v skupnosti, zato je uvajanje novih hišnih ljubljenčkov priporočljivo postopno in nadzorovano.

Nega in zdravje

Enoslojna, svilnata dlaka brez podlanke se razmeroma malo cefra in potrebuje le tedensko do dvakrattedensko krtačenje s tanko glavniki oz. krtačo, poleti nekoliko pogosteje zaradi menjave dlake. Turška angora je sicer trdna in dolgoživa pasma, glavna specifična skrb je zgoraj omenjena povezava med belo/modrooko barvo in prirojeno gluhostjo, sicer pa velja za razmeroma zdravo naravno pasmo brez izrazitih genetskih obremenitev, značilnih za nekatere umetno oblikovane pasme.

Prednosti in slabosti