Singapura (Singapura)

O pasmi

Singapura velja za eno najmanjših priznanih pasem domače mačke na svetu: po standardu ameriškega združenja Cat Fanciers' Association (CFA) odrasla samica tehta le od približno 1,8 do 2,3 kilograma, samec pa od 2,7 do 3,2 kilograma. Kljub drobni postavi ne gre za krhko mačko - telo je mišičasto in kompaktno, opazno pa izstopata veliki ušesi in oči, ki dajejo vtis nenehne budnosti in radovednosti. Ime je dobila po nekdanjem malajskem imenu za Singapur.

Poreklo in sporna zgodovina

Uradna zgodba pravi, da sta ameriška zakonca Hal in Tommy Meadow leta 1975 iz Singapurja v ZDA prinesla peščico rjavo progastih uličnih mačk in iz njih vzgojila novo pasmo; CFA jo je registriral leta 1981, status prvenstva pa ji je podelil leta 1988. Zgodba pa je v poznih 1980-ih in zgodnjih 1990-ih postala ena najbolj spornih v vsej mačji kinologiji. Odkriti so bili uvozni dokumenti, ki so kazali, da je Tommy Meadow leta 1974 v Singapur pripeljala abisinske in burmanske mačke - torej pred domnevnim 'odkritjem' uličnih mačk. Leta 1990 je Meadowova v pogovoru za časnik The Straits Times priznala, da je bila prvotna zgodba delno izmišljena, in jo je popravila: mačke naj bi izvirale iz singapurskih potepuh, ki jih je njen mož Hal leta 1971 poslal v ZDA. Februarja 1991 je moral pojasnila podati tudi upravnemu odboru CFA. Ta je oktobra 1990 preiskavo zaključil brez ugotovljenih kršitev in pasmo ohranil status 'naravne pasme'. Vprašanje pa je leta 2007/2008 delno razrešila neodvisna genetska raziskava (Lipinski in sod., objavljena v reviji Genomics), ki je preučila 22 pasem in ugotovila, da je Singapura gensko skoraj identična burmanski mački, njena povezava z dejanskimi uličnimi mačkami Singapurja pa je veliko šibkejša. To nakazuje, da je pri nastanku pasme verjetno sodelovala burmanska mačka, ne le domnevne singapurske ulične mačke. Poštenost do bralca zahteva, da predstavimo obe plati: tradicionalno zgodbo o odkritju in kasneje z dokumenti ter DNK podprto različico, po kateri je bila pasma v veliki meri oblikovana v ZDA.

Nacionalna maskota Singapurja

Prav v času, ko se je zgodba o poreklu začela majati, je turistični urad Singapurja (takratni Singapore Tourist Promotion Board, danes Singapore Tourism Board) mačko med letoma 1990 in 1991 razglasil za nacionalno maskoto pod imenom 'Kucinta' - skovanko iz malajskih besed za mačko (kucing) in ljubezen (cinta). Ob reki Singapore so postavili več kipov mačke, CFA pa jo na svoji uradni strani še danes opisuje kot nekakšen 'živi nacionalni spomenik' Singapurja. Turistična kampanja je bila okoli leta 2000 postopoma opuščena, ko so potepuške mačke v stanovanjskih naseljih znova začele veljati za nadlogo.

Videz in znameniti kožušček

Standard CFA dovoljuje pri Singapuri samo eno barvno varianto: sepia-agouti s progastim ('ticked') vzorcem - toplo slonokoščeno osnovo prekrivajo temno rjave (kakavove) prečke, pri čemer ima vsak dlačni steblo vsaj dve temni progi, ločeni s svetlejšimi conami. Učinek spominja na staro sepia fotografijo. Dlaka je kratka, fina in tesno prilegajoča, zato zahteva le malo nege. Telo je kljub majhnosti čvrsto in mišičasto, noge so razmeroma močne, glava zaobljena, vrat kratek in debel.

Značaj

Singapura je izjemno igriva, radovedna in navihana mačka, ki ostaja aktivna vse življenje. Rada plezanje, raziskuje in opazuje dogajanje z višjih točk, obenem pa je zelo navezana na svoje ljudi in ne mara biti dolgo sama. Do tujcev in novih okolij je sprva lahko zadržana ali plašna ter potrebuje čas, da se privadi - poleg tega jo lahko preplaši nenaden hrup. Ko pridobi zaupanje, postane izjemno ljubeča in družabna mačka, ki rada sledi družinskim članom po stanovanju.

Zdravje in genetska raznolikost

Singapura na splošno velja za zdravo pasmo brez razširjenih kroničnih obolenj, njena pričakovana življenjska doba 11-15 let (posamezni primeri celo do 18 let) pa je za mačko dolga. Vendar ima pasma pomembno posebnost: celotna sodobna populacija izhaja iz zelo majhnega števila ustanovnih mačk iz 1970-ih in zgodnjih 1980-ih let, zato ima med vsemi doslej gensko raziskanimi mačjimi pasmami eno najnižjih stopenj genetske raznolikosti (Lipinski in sod., 2007/2008). Ozek genski nabor je povezan z dvema dokumentiranima težavama: pomanjkanjem encima piruvat kinaze (PK Def) - dedno krvno motnjo, ki lahko povzroči hemolitično anemijo in ki izvira iz abisinske genetske linije - danes jo z DNK testiranjem dejavno izločajo iz vzrejnih programov; ter maternično inertnostjo (šibkimi popadki med porodom), zaradi katere nekatere samice potrebujejo carski rez. Britansko združenje GCCF je zato prek svojega odbora za pasmo odobrilo nadzorovan program medpasemskega križanja za širitev genskega nabora.

Nega in bivalni prostor

Nega dlake je minimalna - občasno krtačenje povsem zadostuje. Zaradi visoke energije potrebuje veliko igrače, plezalne površine in polic ter redno interaktivno igro z lastnikom. Zaradi majhne velikosti in življenja v zaprtih prostorih se dobro prilagodi stanovanju, a potrebuje dovolj dražljajev, sicer lahko postane nemirna ali destruktivna. Ker izvira iz tropskega podnebja in je občutljiva na glasno ali kaotično okolje, ji najbolj ustrezajo mirnejši, topli domovi brez prepiha.

Za koga je primerna

Singapura je odlična izbira za lastnike, ki si želijo aktivno, na ljudi navezano mačko in so pripravljeni vsak dan nameniti čas igri in druženju. Dobro se ujema s starejšimi, umirjenimi otroki, ki znajo z majhno mačko ravnati previdno, ter se lahko - ob postopnem in previdnem uvajanju - navadi tudi na druge mačke ali mirne pse. Zaradi drobne postave, začetne plašnosti in visokih zahtev po pozornosti pa ni najbolj samoumevna izbira za hrupna gospodinjstva z majhnimi otroki, razposajenimi psi ali za povsem neizkušene lastnike, ki iščejo nezahtevno 'prvo mačko'.

Prednosti in slabosti