Siamska mačka (Siamese)

O pasmi

Siamska mačka je pravi arhetip 'klepetave' mačke: starodavna pasma s Tajske, ki jo prepoznamo po presunljivo modrih očeh, kratki dlaki z barvnimi conami (point) in tako družabnem značaju, da jo pogosto primerjajo s psom. Ker je pasmo skoraj sto let oblikovalo tekmovalno razstavljanje, se današnja rodovniška siamka precej razlikuje od mačk, opisanih v starih tajskih rokopisih, nekaj njenih najbolj znanih posebnosti - škiljenje, prelomljen rep, nagnjenost k določeni jetrni bolezni - pa izhaja iz resnične, dokumentirane genetike, ne le iz folklore.

Izvor v starem Siamu

Mačke z barvnimi conami, ki ustrezajo opisu siamske mačke, se pojavljajo že v Tamra Maew, zbirki pesmi o mačkah iz kraljestva Ayutthaya (1350-1767), zaradi česar sodi ta tip med najbolje dokumentirane stare mačje rodove na svetu. Zahodni viri jih omenjajo v okolici kraljevega dvora v Bangkoku, še preden so prve mačke ob koncu 19. stoletja prispele v Veliko Britanijo in ZDA - par naj bi leta 1878 podarili ameriškemu predsedniku Rutherfordu B. Hayesu. Ameriško združenje CFA je siamsko mačko priznalo leta 1906, med svojimi ustanovnimi pasmami, sprva le v eni barvi (seal point), v naslednjih desetletjih pa so dodali še modro, čokoladno in lila varianto.

Tradicionalni in sodobni tip

Od petdesetih let 20. stoletja naprej je tekmovalna vzreja razstavno siamsko mačko vse bolj oblikovala v skrajno vitko postavo: dolgo, cevasto telo, ozko klinasto glavo in zelo velika ušesa, kakršne danes zahtevata standarda CFA in TICA. Bolj okrogloglave in čokatejše mačke, ki so bližje izvirni tajski populaciji, danes vzrejajo ločeno, pogosto pod imenom 'tajska mačka' (Thai, ki jo priznavata TICA in WCF), neuradno pa jih imenujejo tudi 'tradicionalne' ali 'applehead' siamke. Noben tip ni sam po sebi 'pravilnejši', a se razlikujeta dovolj, da se med njima lahko razlikujejo tudi pričakovanja glede zdravja in temperamenta, zato je smiselno pri vzreditelju preveriti, za kateri tip gre.

Glasna in družabna mačka

Raziskave osebnosti različnih pasem mačk so pokazale resnične, dedne razlike v družabnosti in potrebi po stiku, siamska mačka pa je pri tem skrajni primer: velja za najbolj glasno med običajnimi pasmami, z zelo širokim naborom oglašanj - od tihega čivkanja do glasnih, nizkih zahtev, ki jih marsikateri lastnik primerja z jokom dojenčka. To ni le marketinško pretiravanje, temveč odraz resnične vzreje v smeri izrazito na človeka navezanega značaja: siamke praviloma slabo prenašajo, če so redno dlje časa same, in pogosto razvijejo močno navezanost na enega člana družine.

Škiljenje in prelomljen rep

Obe lastnosti sta bili pri zgodnjih siamskih linijah pogosti, včasih celo zaželeni, in nista zgolj folklora: ista mutacija, zaradi katere ima pasma svetlo telo s temnejšimi 'conami', je oblika na temperaturo občutljivega delnega albinizma. Raziskave na siamskih mačkah - zlasti dela nevroznanstvenika Raya Guilleryja od šestdesetih let dalje - so pokazale, da ta mutacija moti tudi potek razvoja vidnih živcev, zato se veliko siamk rodi s poševnim pogledom (strabizmom), ko možgani to poskušajo kompenzirati. Prelomljen rep je bila ločena, verjetno skeletna lastnost, ki je potovala z istimi starimi linijami. Desetletja ciljne vzreje proti obema napakama sta ju pri rodovniških razstavnih mačkah močno zmanjšali, a se občasno še vedno pojavita.

Zdravstvena tveganja pasme

Siamske in sorodne orientalske mačke imajo dokumentirano povečano tveganje za dedno (AA) amiloidozo, družinsko bolezen, pri kateri se nenormalne beljakovine kopičijo v jetrih in ščitnici; bolezen se običajno pokaže med 1. in 5. letom starosti, hudo prizadete mačke pa lahko nenadoma poginejo zaradi razpoka jeter. Ena od britanskih raziskav je bolezen odkrila pri več kot 6 % pregledanih siamskih mačk, v primerjavi z približno 1 % pri mačkah nasploh, čeprav genetski test za odkrivanje prenašalcev pred pojavom simptomov še ne obstaja. Ločeno od tega mutacija v genu CEP290 povzroča recesivno, pozno obliko progresivne atrofije mrežnice; v siamskih linijah je pogostost te mutacije razmeroma visoka (po starejših raziskavah nosi okvirno vsaka tretja testirana mačka vsaj eno kopijo), na voljo pa je DNK-test, s katerim jo lahko vzreditelji izločajo.

Vsakodnevna nega

Kratka, fina dlaka potrebuje le občasno krtačenje in razmeroma malo linja, zato je nega dlake eden najlažjih delov življenja s siamsko mačko. Več truda zahteva prav tisto, zaradi česar jo imamo najraje: gre za zelo energično in bistro pasmo, ki se brez plezalnih površin, igrač za reševanje problemov ali rednega igranja hitro dolgočasi, premalo zaposlena siamka pa lahko postane uničevalna ali pretirano glasna. Ker je telo naravno vitko, je priporočljivo tudi skrbno odmerjati obroke, saj se povečanje teže na vitki postavi pasme hitro pozna.

Je siamka prava za vas

Siamske mačke se praviloma dobro razumejo z otroki in z drugimi družabnimi hišnimi ljubljenčki, če je uvajanje potekalo počasi in premišljeno, njihova prilagodljiva, na ljudi osredotočena narava pa pomeni, da mnoge dobro uspevajo tudi v stanovanju, če dobijo dovolj pozornosti in navpičnega prostora za plezanje. Zaradi česar ni najbolj očitna 'začetniška' pasma, ni dlaka ali velikost, temveč prav količina družbe in miselne spodbude, ki jo pričakuje: siamska mačka, prepuščena sami sebi čez dolge delovne dni v tihem gospodinjstvu, bo najverjetneje frustrirana - in zelo glasna.

Prednosti in slabosti