O pasmi
Ragdoll je po vsem svetu znan po tem, da naj bi ob dvigu popolnoma obvisel v rokah, kot bi bil narejen iz cunj – od tod tudi ime pasme. Ta podoba je deloma resnična in deloma mit. Znanstveno preverjenega, za pasmo specifičnega telesnega refleksa »povešanja« ni – nihče ga sistematično ni raziskal in dokazal. Kar je dokumentirano in resnično posebno pri ragdollu, je izjemno umirjen, zaupljiv in do dotika strpen temperament, ki je bil pri pasmi namensko izbran skozi generacije vzreje. Nekatere mačke se ob dvigu res bolj sprostijo kot druge pasme, spet druge se ne povesijo nič – razlika je odvisna od posameznika, navajenosti na ravnanje z njim, razpoloženja in tega, kako ga dvignete.
Izvor pasme
Pasma izvira iz zgodnjih 1960-ih let iz Riversidea v Kaliforniji, kjer je vzrediteljica Ann Baker začela vzrejo z belo dolgodlako mačko po imenu Josephine. Zgodovina prvih generacij je znana predvsem iz Bakerjinih lastnih, pogosto nasprotujočih si pripovedi, zato jo velja jemati z zadržkom – nekatere trditve iz tega obdobja (na primer zgodbe o tem, kako naj bi nesreča spremenila Josephinino naravo) niso zgodovinsko preverljive in spadajo bolj v folkloro pasme kot v dokumentirano dejstvo. Bolj zanesljivo je, da je Baker leta 1971 ime zaščitila in ustanovila lasten, zaprt register, kar je vzrejo omejevalo. Šele ko sta se leta 1975 od nje odcepila vzreditelja Denny in Laura Dayton ter pasmo odprla drugim registrom, se je začela pot do uradnega priznanja – CFA jo je registrirala leta 1993, TICA pa jo je sprejela že prej, v poznih 1970-ih.
Velikost
Ragdoll je ena največjih domačih pasem mačk: samci pogosto dosežejo ali presežejo 9 kg, samice so praviloma manjše. Posebnost pasme je izjemno počasno odraščanje – po uradnem standardu združenja TICA mačka polno telesno velikost in težo doseže šele pri približno štirih letih starosti, končno barvo dlake pa okoli tretjega leta. To pomeni, da je enoletni ali dvoletni ragdoll šele na sredini poti do svoje končne podobe, kar je vredno vedeti, preden presojate velikost mladiča ali mlajše odrasle živali.
Nega dlake
Dlaka je srednje dolga in sestavljena predvsem iz krovnih dlak, poddlake pa je malo, zato se manj kosmiči in je manj nagnjena k zapletanju kot pri nekaterih drugih dolgodlakih pasmah, na primer perzijski mački. To ne pomeni, da nege ni treba: priporočeno je česanje enkrat do dvakrat tedensko, med sezonskim linjanjem pogosteje. Barva je vedno t. i. »point« vzorec – enaka genetika kot pri sijamki – z izrazito modrimi očmi in temnejšimi konicami na obrazu, ušesih, nogah in repu.
Hipertrofična kardiomiopatija
Najpomembnejša zdravstvena tema pri ragdollu je hipertrofična kardiomiopatija (HCM), dedna bolezen srčne mišice, pri kateri je bila pri tej pasmi identificirana specifična mutacija R820W v genu MYBPC3. Dedovanje je avtosomno dominantno z nepopolno penetranco, kar pomeni, da nekatere mačke z mutacijo bolezni nikoli ne razvijejo, druge pa jo razvijejo šele v starosti. Mačke z dvema kopijama mutirane različice (homozigoti) imajo praviloma zgodnejši in hujši potek bolezni. Na voljo je genetski test (bris ličnice ali kri), ki pa ni zadosten sam po sebi – veterinarske genetske laboratorije izrecno opozarjajo, da lahko tudi mačka z negativnim testom razvije HCM zaradi drugih, še neopredeljenih vzrokov, pozitivnim mačkam pa priporočajo reden letni ultrazvočni pregled srca. Zanimivo je, da je bila ista mutacija povezana s hipertrofično kardiomiopatijo tudi pri ljudeh, zaradi česar je ragdoll postal pomemben naravni model v kardiološkem raziskovanju. Pred vzrejo je genetsko testiranje obeh staršev zato nujno, lastnikom hišnih ljubljenčkov pa priporočljivo vsaj za oceno tveganja.
Druga zdravstvena tveganja
Poleg HCM raziskave omenjajo pri ragdollu tudi nekoliko povečano tveganje za sečne kamne, hkrati pa manjšo pojavnost sladkorne bolezni v primerjavi z mešanci. Zaradi velike telesne mase in razmeroma nizke potrebe po gibanju je pasma nagnjena tudi k prekomerni telesni teži, če hrano in gibanje slabo nadzorujete. V vsakdanjem življenju je ragdoll znan kot izjemno družaben, prilagodljiv in do otrok ter drugih živali v gospodinjstvu prijazen sostanovalec, ki rad sledi lastniku po stanovanju in se ga da naučiti tudi preprostih trikov, na primer prinašanja predmetov. Zaradi nizke aktivnosti in prilagodljivosti je primeren za stanovanjsko življenje, a ker je tako navezan na družbo, ni mačka, ki bi dobro prenašala dolge ure popolne osamljenosti – najbolje uspeva tam, kjer ima redno družbo ljudi ali drugih živali.
Značaj in temperament
nežen, umirjen, ljubeč, potrpežljiv, druženju naklonjen
Komu je namenjena
Družine, otroci, druge živali, začetniki
Bivanje in prostor
Primeren za stanovanje, a potrebuje redno družbo
Nega
Krtačenje 1–2x tedensko, genetski test HCM priporočen pred vzrejo
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
izjemno mirno in ljubeče vedenje do vseh v družini, dlaka ki se manj kosmiči in zahteva le zmerno nego, primernost za stanovanjsko življenje zaradi nizke potrebe po gibanju
Na kaj biti pozoren
gensko tveganje za hipertrofično kardiomiopatijo, ki zahteva testiranje in redne preglede srca, počasno odraščanje do polne velikosti in barve traja tri do štiri leta, nagnjenost k prekomerni teži ob premalo gibanja
Posebne opombe
Ista mutacija (R820W v genu MYBPC3), ki pri ragdollih povzroča HCM, je bila najdena tudi pri ljudeh z dedno hipertrofično kardiomiopatijo, zaradi česar je pasma pomemben naravni model v kardioloških raziskavah.
