O pasmi
Perzijska mačka je ena najbolj prepoznavnih pasem na svetu - zaradi izjemno dolge, goste dlake in popolnoma sploščenega, okroglega obraza. Ta skrajna zgradba glave prinaša tudi resne zdravstvene teme, ki jih ni mogoče prezreti: oteženo dihanje, kronično solzenje oči in gnetenje zob, poleg genetske bolezni policističnih ledvic (PKD1), ki je bila desetletja glavna dedna bolezen pasme. Po drugi strani je perzijska mačka izjemno mirna, tiha in domača žival, ki potrebuje malo gibanja, a zato toliko več dnevne nege dlake.
Poreklo in pot v Britanijo
Prednice pasme so bile dolgodlake mačke iz Perzije/Irana in Afganistana, ki so v Evropo prispele že v 17. stoletju prek italijanskih trgovcev. Sodobno pasmo pa so v veliki meri oblikovali britanski vzrejevalci - perzijske mačke so prevladale že na prvi mačji razstavi v Londonu leta 1871, leta 1906 pa so bile ena od šestih ustanovnih pasem ameriškega združenja CFA.
Od naravnega do skrajnega tipa
Prvotne perzijske mačke so imele razmeroma normalen gobec. Spontana mutacija konec petdesetih let 20. stoletja je rodila t. i. 'peke-face' tip z izjemno sploščenim obrazom, ki je bil sicer kratek čas priznan kot ločena varianta, a zaradi zdravstvenih težav opuščen do sredine devetdesetih. Njegova dediščina pa je ostala: v sedemdesetih in osemdesetih letih so ameriški vzrejevalci začeli ciljno poudarjati skrajni tip glave ('ultra-tipiziranje'), CFA pa je leta 2007 v standard celo zapisala navpično poravnavo čela, nosu in brade. Danes zato obstajajo tako skrajno sploščeni razstavni tipi kot bolj zmerni 'tradicionalni' oz. doll-face perzijci.
Sploščen obraz in dihanje
Zaradi skrajno skrajšanega gobca imajo mnoge perzijske mačke ožje nosnice in nepravilno nameščene nosne školjke - slednje je bilo ugotovljeno pri približno petini pregledanih brahicefaličnih mačk. Posledica so glasnejše dihanje, smrčanje, hitrejša utrujenost pri naporu in slabše prenašanje vročine. Težave so praviloma milejše kot pri skrajno brahicefaličnih pasmah psov, a so resnične in dokumentirane, hujše oblike pa občasno zahtevajo kirurško širitev nosnic.
Solzenje in oči
Sploščen obraz skrajša in skrivi solzne kanalčke, plitva očesna votlina pa poveča izpostavljenost očesnega zrkla - pri perzijskih mačkah je bilo v raziskavi izmerjeno skoraj štirikrat večje štrlenje zrkla iz orbite kot pri navadnih domačih mačkah. Posledica je kronično solzenje (epifora), ki lahko draži kožo pod očmi, poveča pa se tudi tveganje za razjede na roženici, saj imajo perzijske mačke tudi zmanjšano občutljivost roženice. Redno čiščenje predela okoli oči je zato del vsakodnevne nege.
Zobje
Skrajšana čeljust pogosto ne ponudi dovolj prostora za vse zobe, zato so pri perzijskih mačkah pogoste nepravilne lege zob - v eni od raziskav so pri perzijskih mačkah v povprečju našli dva neporavnana zoba v primerjavi s praktično nič pri domačih kratkodlakih mačkah. To poveča tveganje za kopičenje zobnih oblog in obolenja dlesni.
PKD1 in genetsko testiranje
Policistična bolezen ledvic (PKD1) je bila tako pogosta pri perzijskih mačkah, da so ji nekoč rekli kar 'bolezen perzijskih mačk' - v devetdesetih in v začetku 2000-ih je bilo z ultrazvokom okuženih od 33 do skoraj 50 odstotkov pregledanih živali. Odkritje mutacije v genu PKD1 je omogočilo natančen DNK-test, ki prepozna nosilce že pri mladičkih. Zahvaljujoč sistematičnemu testiranju v vzreji se je pojavnost v testiranih populacijah močno znižala - brazilska študija je na primer pokazala padec z 33 na 5 odstotkov v manj kot desetletju - čeprav mutacija pri netestiranih linijah še vedno ni redkost. Kupci mladičev naj vedno preverijo, ali so starši DNK-testirani.
Vsakodnevna nega dlake
Dolga, gosta podlaga zahteva dnevno česanje s kovinskim glavnikom, sicer se hitro zapleta v vozle, še posebej za ušesi, pod pazduho in okrog zadnjice. Priporočeno je tudi kopanje na približno štiri do šest tednov, vozle pa je treba pred kopanjem popolnoma odstraniti, saj jih voda le še bolj strdi. Zaradi obsega nege se mnogi lastniki poslužujejo profesionalnega striženja in kopanja.
Mirno vedenje, nizka aktivnost
Perzijska mačka je znana po umirjeni, tihi naravi in nizki potrebi po gibanju - raje počiva v naročju kot da lovi igrače po stanovanju. Prav ta mirnost jo naredi idealno za stanovanja in mirna gospodinjstva, a hkrati pomeni, da je treba paziti na telesno težo, saj odvečni kilogrami dodatno obremenijo že tako oteženo dihanje.
Značaj in temperament
mirna, nežna, tiha, domača, potrpežljiva
Komu je namenjena
Mirne družine, seniorje, ljubitelje nege dlake
Bivanje in prostor
Odlična za stanovanja; ne potrebuje vrta ali velikega prostora
Nega
Dnevno česanje dlake, redno kopanje, čiščenje oči, spremljanje dihanja in ledvic (PKD1)
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
izjemno mirna in tiha narava, primerna za stanovanja in mirna gospodinjstva, zelo nizka potreba po gibanju in naporni igri
Na kaj biti pozoren
sploščen obraz povečuje tveganje za oteženo dihanje, solzenje oči in zobne težave, dolga dlaka zahteva dnevno česanje in redno kopanje, brez preverjeno testiranih staršev obstaja tveganje za dedno bolezen ledvic PKD1
Posebne opombe
Perzijska mačka je skrajni primer sploščenega mačjega obraza (brahicefalija), kar lahko pomeni oteženo dihanje, kronično solzenje oči in gnetenje zob - izraziteje kot pri običajnih mačkah, a praviloma milje kot pri skrajno brahicefaličnih pasmah psov. Pasma je bila zgodovinsko močno obremenjena tudi z dedno boleznijo ledvic PKD1; pred nakupom mladička vedno preverite, ali imajo starši veljaven DNK-test PKD1.
