Manška mačka (Manx)

O pasmi

Manška mačka, mednarodno znana pod imenom Manx, je ena najbolj prepoznavnih pasem na svetu – predvsem zaradi svoje značilne brezreposti. Zaokrožena silhueta, ki jo pogosto primerjajo s »kroglo za kegljanje s krznom«, izvira iz zadnjih nog, ki so opazno daljše od sprednjih, zato se mačka giblje s poskakujočim, skoraj zajčjim korakom. Za to nenavadno zunanjostjo pa se skriva veliko več kot le kuriozieta: gen, ki povzroča brezrepost, je eden najbolje dokumentiranih primerov smrtonosne genetike pri domačih mačkah, zato je poznavanje ozadja pasme ključno za vsakega bodočega lastnika.

Izvor na Otoku Man

Pasma izvira z Otoka Man v Irskem morju, kjer je po virih Cat Fanciers' Association (CFA) znana vsaj 200 do 300 let, prve omembe pa segajo v leto 1810. Zaradi geografske osamljenosti otoka se je naravno nastala mutacija, ki povzroča kratek ali odsoten rep, lahko širila po lokalni populaciji kratkodlakih mačk, ne da bi se razredčila z genskim materialom mačk s celine. Manška mačka je bila med prvimi razstavljenimi pasemskimi mačkami – prvič leta 1885 na razstavi v Londonu – in je bila ena od ustanovnih pasem, ko je CFA leta 1906 začela z uradnim registriranjem mačk.

Legenda in resnica o izgubljenem repu

O izvoru brezreposti kroži več ljudskih zgodb, najbolj znana pa je tista o Noetovi barki – da naj bi se manška mačka na krov povzpela zadnja in ji je vrata barke ob zapiranju odrezala rep. CFA na svoji uradni strani to zgodbo izrecno označuje kot »očarljivo zgodbo« (legendo), ne kot dejstvo, in pojasnjuje, da je veliko verjetneje, da je brezrepost posledica naravne mutacije, ki se je pojavila med domorodno populacijo kratkodlakih mačk na otoku in se nato razširila naprej. Podobne legende povezujejo brezrepost tudi z Vikingi ali križanjem z zajcem, a v vseh primerih gre za folkloro, ne znanost.

Genetika brezreposti – dominanten in smrtonosen gen

Brezrepost pri manški mački povzroča avtosomno dominanten gen, običajno označen z veliko črko M. Vsaka živa manška mačka je heterozigotna (Mm) – nosi eno kopijo mutiranega gena in eno običajno kopijo. Kadar mačka podeduje dve kopiji mutacije (MM), do česar lahko pride pri parjenju dveh brezrepih mačk, zarodek te kombinacije ne preživi in propade že v zgodnji fazi brejosti – gen je torej v homozigotni obliki smrtonosen. To dejstvo, ki ga med drugim navaja britanska znanstvena organizacija za dobrobit živali UFAW (Science for Animal Welfare), je tudi razlog, da odgovorni vzrejevalci nikoli ne parijo dveh popolnoma brezrepih osebkov med seboj.

Manxov sindrom

Isti gen, ki skrajša ali odstrani rep, lahko vpliva tudi na razvoj spodnjega dela hrbtenice in hrbtenjače – ta sklop težav veterinarji imenujejo sakrokavdalna disgeneza, lastniki pa izraz Manxov sindrom. Pri prizadetih mačkah gre lahko za nepravilnosti, podobne spini bifidi, ki se kažejo kot šibkost zadnjih nog in poskakujoča hoja, izguba občutka v zadnjih nogah in okoli repnega predela, težave z zadrževanjem seča in blata ter ponavljajoče se okužbe sečil ali zaprtje, v hujših primerih tudi ohromitev. Po podatkih organizacije UFAW je bilo v eni od raziskav prizadetih približno 16 % mladičev, pri čemer so bile prizadete izključno popolnoma brezrepe mačke (rumpy). Zdravila za Manxov sindrom ni, zato se obvladovanje osredotoča na higieno, po potrebi praznjenje mehurja in prilagoditve bivanja; blažji primeri lahko živijo dolgo in kakovostno življenje, hujši pa zahtevajo intenzivno nego ali evtanazijo.

Od rumpyja do longyja – raznolikost repov

Ker se mutacija izraža v različni meri, poznamo pri manški mački štiri osnovne kategorije repa: rumpy (popolnoma brez repa, pogosto z majhno vdolbino), rumpy riser (z majhno grbico enega ali dveh zraslih vretenc), stumpy (kratek, pogosto ukrivljen del repa) in longy (skoraj ali povsem normalno dolg rep). Po standardu CFA lahko na razstavah tekmujejo le popolnoma brezrepe mačke oziroma tiste z minimalnim dvigom kosti (rumpy riser). Zaradi daljših in močnejših zadnjih nog v primerjavi s sprednjimi ima mačka značilno zaobljeno telo z bokom, dvignjenim nad rameni, kar ji daje prepoznaven, rahlo poskakujoč, zajcu podoben korak.

Kratkodlaka in dolgodlaka različica

Manška mačka obstaja v kratkodlaki in dolgodlaki različici, pri čemer dolgodlako pogosto imenujejo tudi cymric (predvsem v severnoameriških združenjih, kot je CFA, kjer dolga dlaka velja le za različico dolžine dlake znotraj iste pasme, ne za ločeno pasmo). Obe različici imata gosto podlago in vodoodpornejši vrhnji kožuh, mladiča obeh dolžin dlake pa se lahko rodita v istem leglu. Nega dlake je zmerno zahtevna – tedensko krtačenje običajno zadostuje, v času intenzivnejše menjave dlake pa nekoliko pogosteje.

Temperament, družina in vsakdanja nega

Manške mačke veljajo za igrive, radovedne in inteligentne, pogosto jih opisujejo kot »pasje« zveste – rade sledijo lastniku po hiši, se učijo prinašati predmete in se dobro navezujejo na vse družinske člane. So prijazne do otrok in se praviloma dobro ujamejo tudi z drugimi hišnimi ljubljenčki, zato so primerne za družine in življenje v stanovanju, če imajo dovolj priložnosti za igro in plezanje. Zaradi genetske zapletenosti pasme in možnosti Manxovega sindroma pa niso najbolj primerna izbira za popolnoma neizkušene lastnike – kdor razmišlja o manški mački, naj izbere preverjenega rejca, ki ne pari dveh popolnoma brezrepih mačk, in naj bo pripravljen na redne veterinarske preglede skozi vse življenje živali.

Prednosti in slabosti