O pasmi
Maine coon je največja pasma domače mačke in ena redkih pasem z resnično ameriškimi koreninami – nastala je v ameriški zvezni državi Maine, od koder izvira tudi ime. Kljub impresivni telesni teži, ki pri odraslih samcih pogosto preseže 9 kg, gre za izjemno prijazno, potrpežljivo in družabno žival, ki jo vzrejci pogosto primerjajo s psom po vedenju. Pasmo je leta 1976 uradno priznala ameriška zveza CFA, danes pa je ena najbolj priljubljenih na svetu.
Mit o rakunu in resnična zgodba
Ljudsko izročilo dolgo časa trdi, da je maine coon nastal s križanjem domače mačke z rakunom ali celo risom – od tod naj bi izviralo tudi ime 'coon' (rakun) in značilen šopkast rep. Gre za biološko nemogočo zgodbo, saj se mačke ne morejo razmnoževati z živalmi iz drugih rodov. Bolj verjetna razlaga je, da so kratkodlake mačke naseljencev v Mainu z leti naravno križale z dolgodlakimi mačkami, ki so na trgovske ladje prispele iz Evrope. Trda zima Nove Anglije je skozi naravno selekcijo obdržala le najbolj odporne, velike in dobro podložene osebke – tako je nastala pasma, kot jo poznamo danes.
Od farmske mačke do razstavne zvezde
Maine coon ni bila salonska mačka, temveč delovna žival na kmetijah Nove Anglije, kjer je lovila glodavce in preživljala ostre zime. Prve zapise o pasmi najdemo že iz sredine 19. stoletja, kmetje pa so jo od šestdesetih let 19. stoletja razstavljali na lokalnih sejmih, kot je bil sejem v Skowheganu. Leta 1895 je rjavo lisasta mačka po imenu Cosey zmagala na prvi večji razstavi mačk v New Yorku. V zgodnjem 20. stoletju je pasma zaradi priljubljenosti perzijskih mačk skoraj izginila – CFA jo je leta 1959 celo razglasila za izumrlo –, a so jo vztrajni ljubitelji ohranili in leta 1976 dosegla polni prvakinjski status.
Telo, ustvarjeno za mraz
Značilnosti maine coona niso zgolj estetske, temveč so bile nekoč ključne za preživetje v snegu. Polkratka, na dotik groba dlaka ima vodoodporno zunanjo plast in gost podlasek, ki ščiti pred mrazom in vlago, dlaka pa je daljša na trebuhu in vratu, krajša pa na hrbtu, da se ne zapleta v podrast. Velike, okrogle šape z gostimi šopi dlake med prsti delujejo kot naravni krplji in preprečujejo pogrezanje v sneg, dolg košat rep pa si mačka ovije okoli telesa kot topel šal. Tudi šopi dlake na ušesih pomagajo pri izolaciji pred vetrom.
Velikan, ki raste počasi
Maine coon je uradno največja pasma domače mačke – odrasli samci pogosto tehtajo od 5,5 do 10 kg, nekateri posamezniki pa so dosegli tudi svetovne rekorde po dolžini telesa. V nasprotju z večino mačjih pasem, ki dosežejo telesno zrelost v enem letu, maine coon po podatkih CFA raste do treh let, po nekaterih virih pa mišična masa in telesna teža naraščata še do četrtega ali petega leta starosti. Lastniki naj to počasno rast upoštevajo pri prehrani in pričakovanjih glede velikosti mladiča.
Dve dobro raziskani dedni bolezni
Pri maine coonih sta dokumentirani dve pasemsko specifični genetski bolezni, za kateri obstajata zanesljiva DNK testa. Hipertrofična kardiomiopatija (HCM) je pri tej pasmi povezana z mutacijo A31P v genu MYBPC3; homozigotni nosilci imajo bistveno večje tveganje za resno obliko bolezni že v prvih letih življenja, medtem ko je pri heterozigotih tveganje manjše, a ne izničeno – mutacija tudi ni edini vzrok HCM pri pasmi. Spinalna mišična atrofija (SMA) je posledica izbrisa dela gena LIX1 in se deduje recesivno; prizadeti mladiči od tretjega do četrtega meseca starosti razvijejo šibkost zadnjih okončin, bolezen pa ni boleča in ne skrajša življenjske dobe. Odgovorni vzrejci testirajo starševske živali na obe mutaciji.
Nega bogate dlake
Kljub temu, da maine coon velja za razmeroma nezahtevno mačko v vsakdanjem življenju, njegova dolga dlaka zahteva redno pozornost – vzrejci in veterinarji priporočajo krtačenje vsaj dva- do trikrat tedensko, da se prepreči zapletanje in tvorjenje vozlov, zlasti na trebuhu in za ušesi. Dlaka ni tako gosta kot pri perzijski mački, zato nega ni tako zahtevna, a je zaradi velikosti in dolžine dlake vseeno pomembnejša kot pri kratkodlakih pasmah.
Nežni velikan v družinskem okolju
Maine coon je znan po mirnem, potrpežljivem in družabnem značaju, zaradi katerega velja za eno najbolj družinam prijaznih pasem. Dobro prenaša druženje z otroki in se praviloma brez težav navadi na druge mačke in celo pse. Ni pretirano glasen, a rad 'čivka' in trilja namesto klasičnega mijavkanja. Zaradi velikosti in družabnosti potrebuje dovolj prostora za gibanje in igro, v stanovanju pa se dobro znajde, če ima na voljo police za plezanje in dovolj pozornosti lastnika.
Podatki o zdravju in negi so splošni in ne nadomeščajo pregleda. O zdravju, prehrani, cepljenju in zdravljenju svoje živali se vedno posvetuj s svojim veterinarjem.
Značaj in temperament
prijazen, potrpežljiv, družaben, igriv, prilagodljiv
Komu je namenjena
Družine, ljubitelje velikih in družabnih mačk
Bivanje in prostor
Prilagodljiv, a potrebuje prostor za plezanje in igro
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
izjemno prijazen in družaben značaj, ki spominja na vedenje psov, impresivna velikost in postava z bogato, vodoodporno dlako, enostavno prilagajanje otrokom in drugim hišnim ljubljenčkom
Na kaj biti pozoren
zahtevna redna nega dolge dlake z večkrat tedenskim krtačenjem, počasno odraščanje do polne velikosti traja tudi do pet let, nagnjenost k dednima boleznima HCM in SMA, ki terjata gensko testiranje pri vzreji
Posebne opombe
Maine coon je nagnjen k dvema dobro dokumentiranima dednima boleznima: hipertrofični kardiomiopatiji (HCM), povezani z mutacijo MYBPC3-A31P, in spinalni mišični atrofiji (SMA), ki jo povzroča izbris dela gena LIX1. Za obe obstaja zanesljiv DNK test. Prisotnost mutacije še ne pomeni bolezni – pri eni kopiji (heterozigoti) je tveganje manjše, pri dveh kopijah (homozigoti) pa bistveno večje –, zato je smiselno od vzrejcev zahtevati rezultate testiranja staršev, ne pa sklepati, da je pasma bodisi popolnoma zdrava bodisi nujno prizadeta.