Za vse, ki jim živali pomenijo svet.
Preskoči na vsebino
Spoznaj pasmo

Maine Coon

Felis catus

Maine coon je največja pasma domače mačke, ki izvira iz ameriške zvezne države Maine in je znana po prijaznem, skoraj pasjem značaju ter dolgi, vodoodporni dlaki. Kljub ljudskim zgodbam o križanju z rakunom je pasma nastala z naravno selekcijo v ostrih zimah Nove Anglije. Pri pasmi sta dokumentirani dve dedni bolezni, HCM in SMA, za kateri obstajata zanesljiva DNK testa.

Deli

Zahtevnost nege

4/5 lestvica zahtevnosti

ManjVeč

Potreba po aktivnosti

3/5 lestvica zahtevnosti

ManjVeč

Nega v praksi

Redno krtačenje dlake, gensko testiranje na HCM in SMA pri vzreji

Hitri povzetek pasme

Status v Evropi
Prisotna v Evropi
Komu je namenjena
Družine, ljubitelje velikih in družabnih mačk
Stanovanje
Pogojno
Z otroki
Da
Z drugimi vrstami
Da
Za začetnike
Pogojno
Tip
pol-dolgodlaka
Izvor
ZDA
Bivanje in prostor
Prilagodljiv, a potrebuje prostor za plezanje in igro
Aktivnost
3 / 5
Nega
4 / 5
Življenjska doba
12 – 15 let
Velikost
Velika
Teža
4,5 – 10 kg

O pasmi

Maine coon je največja pasma domače mačke in ena redkih pasem z resnično ameriškimi koreninami – nastala je v ameriški zvezni državi Maine, od koder izvira tudi ime. Kljub impresivni telesni teži, ki pri odraslih samcih pogosto preseže 9 kg, gre za izjemno prijazno, potrpežljivo in družabno žival, ki jo vzrejci pogosto primerjajo s psom po vedenju. Pasmo je leta 1976 uradno priznala ameriška zveza CFA, danes pa je ena najbolj priljubljenih na svetu.

Mit o rakunu in resnična zgodba

Ljudsko izročilo dolgo časa trdi, da je maine coon nastal s križanjem domače mačke z rakunom ali celo risom – od tod naj bi izviralo tudi ime 'coon' (rakun) in značilen šopkast rep. Gre za biološko nemogočo zgodbo, saj se mačke ne morejo razmnoževati z živalmi iz drugih rodov. Bolj verjetna razlaga je, da so kratkodlake mačke naseljencev v Mainu z leti naravno križale z dolgodlakimi mačkami, ki so na trgovske ladje prispele iz Evrope. Trda zima Nove Anglije je skozi naravno selekcijo obdržala le najbolj odporne, velike in dobro podložene osebke – tako je nastala pasma, kot jo poznamo danes.

Od farmske mačke do razstavne zvezde

Maine coon ni bila salonska mačka, temveč delovna žival na kmetijah Nove Anglije, kjer je lovila glodavce in preživljala ostre zime. Prve zapise o pasmi najdemo že iz sredine 19. stoletja, kmetje pa so jo od šestdesetih let 19. stoletja razstavljali na lokalnih sejmih, kot je bil sejem v Skowheganu. Leta 1895 je rjavo lisasta mačka po imenu Cosey zmagala na prvi večji razstavi mačk v New Yorku. V zgodnjem 20. stoletju je pasma zaradi priljubljenosti perzijskih mačk skoraj izginila – CFA jo je leta 1959 celo razglasila za izumrlo –, a so jo vztrajni ljubitelji ohranili in leta 1976 dosegla polni prvakinjski status.

Telo, ustvarjeno za mraz

Značilnosti maine coona niso zgolj estetske, temveč so bile nekoč ključne za preživetje v snegu. Polkratka, na dotik groba dlaka ima vodoodporno zunanjo plast in gost podlasek, ki ščiti pred mrazom in vlago, dlaka pa je daljša na trebuhu in vratu, krajša pa na hrbtu, da se ne zapleta v podrast. Velike, okrogle šape z gostimi šopi dlake med prsti delujejo kot naravni krplji in preprečujejo pogrezanje v sneg, dolg košat rep pa si mačka ovije okoli telesa kot topel šal. Tudi šopi dlake na ušesih pomagajo pri izolaciji pred vetrom.

Velikan, ki raste počasi

Maine coon je uradno največja pasma domače mačke – odrasli samci pogosto tehtajo od 5,5 do 10 kg, nekateri posamezniki pa so dosegli tudi svetovne rekorde po dolžini telesa. V nasprotju z večino mačjih pasem, ki dosežejo telesno zrelost v enem letu, maine coon po podatkih CFA raste do treh let, po nekaterih virih pa mišična masa in telesna teža naraščata še do četrtega ali petega leta starosti. Lastniki naj to počasno rast upoštevajo pri prehrani in pričakovanjih glede velikosti mladiča.

Dve dobro raziskani dedni bolezni

Pri maine coonih sta dokumentirani dve pasemsko specifični genetski bolezni, za kateri obstajata zanesljiva DNK testa. Hipertrofična kardiomiopatija (HCM) je pri tej pasmi povezana z mutacijo A31P v genu MYBPC3; homozigotni nosilci imajo bistveno večje tveganje za resno obliko bolezni že v prvih letih življenja, medtem ko je pri heterozigotih tveganje manjše, a ne izničeno – mutacija tudi ni edini vzrok HCM pri pasmi. Spinalna mišična atrofija (SMA) je posledica izbrisa dela gena LIX1 in se deduje recesivno; prizadeti mladiči od tretjega do četrtega meseca starosti razvijejo šibkost zadnjih okončin, bolezen pa ni boleča in ne skrajša življenjske dobe. Odgovorni vzrejci testirajo starševske živali na obe mutaciji.

Nega bogate dlake

Kljub temu, da maine coon velja za razmeroma nezahtevno mačko v vsakdanjem življenju, njegova dolga dlaka zahteva redno pozornost – vzrejci in veterinarji priporočajo krtačenje vsaj dva- do trikrat tedensko, da se prepreči zapletanje in tvorjenje vozlov, zlasti na trebuhu in za ušesi. Dlaka ni tako gosta kot pri perzijski mački, zato nega ni tako zahtevna, a je zaradi velikosti in dolžine dlake vseeno pomembnejša kot pri kratkodlakih pasmah.

Nežni velikan v družinskem okolju

Maine coon je znan po mirnem, potrpežljivem in družabnem značaju, zaradi katerega velja za eno najbolj družinam prijaznih pasem. Dobro prenaša druženje z otroki in se praviloma brez težav navadi na druge mačke in celo pse. Ni pretirano glasen, a rad 'čivka' in trilja namesto klasičnega mijavkanja. Zaradi velikosti in družabnosti potrebuje dovolj prostora za gibanje in igro, v stanovanju pa se dobro znajde, če ima na voljo police za plezanje in dovolj pozornosti lastnika.

Podatki o zdravju in negi so splošni in ne nadomeščajo pregleda. O zdravju, prehrani, cepljenju in zdravljenju svoje živali se vedno posvetuj s svojim veterinarjem.

Značaj in temperament

prijazen, potrpežljiv, družaben, igriv, prilagodljiv

Komu je namenjena

Družine, ljubitelje velikih in družabnih mačk

Bivanje in prostor

Prilagodljiv, a potrebuje prostor za plezanje in igro

Prednosti in slabosti

Prednosti pasme

izjemno prijazen in družaben značaj, ki spominja na vedenje psov, impresivna velikost in postava z bogato, vodoodporno dlako, enostavno prilagajanje otrokom in drugim hišnim ljubljenčkom

Na kaj biti pozoren

zahtevna redna nega dolge dlake z večkrat tedenskim krtačenjem, počasno odraščanje do polne velikosti traja tudi do pet let, nagnjenost k dednima boleznima HCM in SMA, ki terjata gensko testiranje pri vzreji

Posebne opombe

Maine coon je nagnjen k dvema dobro dokumentiranima dednima boleznima: hipertrofični kardiomiopatiji (HCM), povezani z mutacijo MYBPC3-A31P, in spinalni mišični atrofiji (SMA), ki jo povzroča izbris dela gena LIX1. Za obe obstaja zanesljiv DNK test. Prisotnost mutacije še ne pomeni bolezni – pri eni kopiji (heterozigoti) je tveganje manjše, pri dveh kopijah (homozigoti) pa bistveno večje –, zato je smiselno od vzrejcev zahtevati rezultate testiranja staršev, ne pa sklepati, da je pasma bodisi popolnoma zdrava bodisi nujno prizadeta.

Pogosta vprašanja

Ali je maine coon res delno rakun ali ris?

Ne – to je biološko nemogoče, saj se mačke ne morejo razmnoževati z rakuni ali risi, ki spadajo v povsem druge rodove. Mit je verjetno nastal zaradi podobnosti rjavo lisaste dlake z rakunovim krznom in šopkastega repa. Resnična razlaga je, da je pasma nastala z naravnim križanjem kratkodlakih in dolgodlakih mačk naseljencev v Mainu, pri čemer je ostra zima izbrala največje in najbolj odporne osebke.

Kako velik zraste maine coon in kdaj doseže polno velikost?

Maine coon je največja pasma domače mačke – odrasli samci pogosto tehtajo od 5,5 do 10 kg, posamezni primerki pa so postavili tudi svetovne rekorde po dolžini telesa. Za razliko od večine mačk, ki odrastejo v enem letu, maine coon po podatkih CFA raste do treh let, mišična masa in teža pa se po nekaterih virih še povečujeta do četrtega ali petega leta starosti.

Kaj pomenita testa HCM in SMA in ali ju res potrebujem?

HCM (hipertrofična kardiomiopatija) in SMA (spinalna mišična atrofija) sta dve dokumentirani dedni bolezni pri maine coonih, za kateri obstajata zanesljiva DNK testa. HCM je povezana z mutacijo MYBPC3-A31P in prizadene srčno mišico, SMA pa nastane zaradi izbrisa dela gena LIX1 in prizadene hrbtenjačo. Testiranje je najpomembnejše za vzrejne živali, saj pomaga preprečiti parjenje dveh nosilcev; kupec mladička naj preprosto zahteva rezultate testov staršev.

Koliko nege potrebuje dolga dlaka maine coona?

Manj, kot bi pričakovali glede na dolžino – priporočljivo je krtačenje dva- do trikrat tedensko, da se prepreči zapletanje, predvsem na trebuhu in za ušesi. Dlaka nima tako gostega podlaska kot perzijska mačka, zato se manj filca, a zaradi velikosti živali in dolžine dlake nega vseeno zahteva več časa kot pri kratkodlakih pasmah.

Ali se maine coon dobro razume z otroki in drugimi hišnimi ljubljenčki?

Da – to je ena od značilnosti, po katerih je pasma najbolj znana. Maine coon velja za potrpežljivega in prilagodljivega, zato se praviloma dobro ujame z otroki ter brez večjih težav sprejme druge mačke, pa tudi pse. Kot pri vsaki mačji pasmi je priporočljivo uvajanje postopno in pod nadzorom, a temperamentno gre za eno najbolj družabnih pasem.

Kje dejansko izvira maine coon in kdaj je bil priznan kot pasma?

Pasma izvira iz ameriške zvezne države Maine, kjer so jo od sredine 19. stoletja poznali kot farmsko mačko; leta 1895 je zmagala na eni prvih razstav mačk v ZDA. Priljubljenost je v začetku 20. stoletja upadla, CFA jo je leta 1959 celo označila za izumrlo, a so jo ljubitelji ohranili pri življenju in leta 1976 dosegla polni prvakinjski status pri CFA.

Sorodne pasme

Podatki o pasmi so uredniško pripravljeni na portalu Živalce.si.

Viri in fotografije

Fotografije