O pasmi
Kartuzijanka, znana tudi pod francoskim imenom chartreux, je ena najstarejših naravnih pasem mačk, ki izvirajo iz Francije. Prepoznamo jo po gosti, modrosivi dlaki volnatega videza, bakreno-zlatih očeh in značilnem širokem obrazu, zaradi katerega deluje, kot da se ves čas rahlo nasmiha. Gre za mirno, tiho in vdano mačko, ki je bila stoletja del francoskega podeželja, v 20. stoletju pa je dvakrat skoraj izginila in jo je pred izumrtjem rešila peščica predanih vzrediteljev. Danes je kartuzijanka priznana pasma pri vseh večjih mačjih združenjih, vključno s CFA in francoskim registrom LOOF.
Izvor v Franciji
Sledi modrosivih mačk v Franciji segajo vse do 16. stoletja - francoski pesnik Joachim du Bellay je leta 1558 opisal svojo sivo mačko z imenom Belaud, kar kaže, da so bile enobarvne sive mačke v Franciji takrat že razširjene. Naravoslovca Linné in Buffon sta pasmo v 18. stoletju opisala kot francosko modro mačko in ji dodelila latinsko ime Felis catus coeruleus. Prva znana omemba imena 'chartreux' za modre mačke je iz Savaryjevega Splošnega slovarja trgovine iz leta 1723, kjer piše, da so mačko tako poimenovali po kartuzijanskih menihih, ki naj bi imeli prve živali te pasme.
Legenda o menihih in resnica o imenu
Zgodba, da so pasmo vzredili menihi samostana Grande Chartreuse v francoskih Alpah, je med ljubitelji mačk zelo priljubljena, a slabo dokumentirana. Leta 1972 je prednik samostana na prošnjo raziskovalcev pregledal arhive in potrdil, da v njih ni nobenega zapisa o namernem gojenju te ali katerekoli druge pasme mačk. Zgodovinar Jean Simonnet je predlagal verjetnejšo razlago: ime naj bi izviralo iz 'pile des Chartreux', cenjene španske volne 18. stoletja, znane po gosti, kodrasti teksturi, podobni dlaki te mačke. Poimenovanje po znani surovini je bilo v tedanji živinoreji običajno, zato CFA danes legendo o menihih obravnava kot zgodovinsko nepotrjeno.
Skoraj izgubljena pasma
Kartuzijanka je dvakrat trčila ob rob izumrtja. Prva svetovna vojna je močno skrčila populacijo, po drugi svetovni vojni pa je v Franciji iz naravnih kolonij preživelo le malo živali. Ključno vlogo pri obnovi pasme je odigrala kolonija mačk pri bolnišnici na otoku Belle-Île ob bretonski obali, kjer sta sestri Léger začeli namensko vzrejo. Vzreditelji so zaradi majhnega genskega bazena po vojni preživele živali občasno križali z britanskimi kratkodlakimi in perzijskimi mačkami. Leta 1970 je krovno združenje FIFe kartuzijanko za kratek čas združilo z britansko modro mačko pod enotnim standardom, a so francoski vzreditelji leta 1977 dosegli njeno ločitev v samostojno pasmo.
Videz: modrosiva dlaka in bakrene oči
Kartuzijanka ima srednje dolgo, rahlo volnato dlako z gosto podlanko in vodoodporno vrhnjo dlako, ki se pri starejših mačkah na vratu in bokih 'lomi' podobno kot ovčja volna. Barva sega od svetlo pepelnate do skrilasto modre, brez vzorcev ali lis. Oči so okrogle in izrazne, barve od bakrene do zlate, najbolj cenjena pa je čista, žareče oranžna barva. Telo je čokato in mišičasto, s širokimi rameni, globokimi prsmi in razmeroma kratkimi nogami, glava pa je okrogla, s polnimi lici in ozkim gobčkom, zaradi česar mačka deluje, kot da se nenehno rahlo nasmiha.
Tih in vdan značaj
Kartuzijanke slovijo po izjemno tihem glasu - mnoge le stežka zamijavkajo ali sploh ne, namesto tega pa se oglašajo s tihimi, visokimi čivkajočimi zvoki. Namesto z glasom se sporazumevajo z izrazitim pogledom in govorico telesa, zaradi česar jih včasih imenujejo 'tihi lovci'. So mirne, uravnotežene in vdane svoji družini, do tujcev pa sprva zadržane. Do otrok in drugih hišnih ljubljenčkov so praviloma potrpežljive in prilagodljive, čeprav si pri uvajanju k psom vzamejo več časa. Ostajajo igrive vse življenje in rade sledijo svojim ljudem po hiši, ne da bi bile vsiljive.
Nega dlake
Dlaka kartuzijanke kljub gostoti ne potrebuje zahtevne nege - tedensko krtačenje zadostuje za odstranjevanje odmrle dlake in ohranjanje sijaja. V obdobjih pomladanske in jesenske menjave dlake, ko mačka izgublja podlanko, je priporočljivo krtačenje večkrat na teden. Ker gre za čokato, mišičasto mačko, nagnjeno k pridobivanju telesne teže, je pomembno spremljati količino hrane in jo spodbujati k gibanju. Redno je treba skrbeti tudi za zobe, saj se pri pasmi omenja nagnjenost k zobnim oblogam in vnetju dlesni.
Zdravje in pričakovana življenjska doba
Kartuzijanka je na splošno zdrava in trpežna pasma s pričakovano življenjsko dobo od 12 do 15 let. Pri delu populacije je opisana dedna nagnjenost k izpahu pogačice (patelarna luksacija), zato odgovorni vzreditelji priporočajo pregled kolen že ob sterilizaciji ali kastraciji mladiča. Ker mačka pozno dozori - polno telesno zgradbo doseže šele pri treh do petih letih - in je nagnjena k debelosti, je v vseh življenjskih obdobjih pomembna uravnotežena prehrana in redni veterinarski pregledi.
Značaj in temperament
Mirna, uravnotežena in tiha mačka, ki je globoko navezana na svojo družino, a do tujcev sprva zadržana. Redko mijavka, raje se oglaša s tihim čivkanjem ali uporablja govorico telesa. Ostaja igriva skozi vse življenje in rada spremlja svoje ljudi po hiši.
Komu je namenjena
Primerna je za družine z otroki, gospodinjstva z drugimi hišnimi ljubljenčki, stanovalce stanovanj in tudi za lastnike začetnike, ki iščejo mirno in nevsiljivo mačko.
Bivanje in prostor
Kartuzijanka se odlično prilagodi življenju v stanovanju, saj je mirna, tiha in ne potrebuje velikega prostora, če ima na voljo mesto za plezanje in igro. Prav tako uspeva v hiši z vrtom, kjer lahko pod nadzorom raziskuje okolico.
Nega
Dlako je dovolj tedensko skrtačiti, v času menjave dlake pa pogosteje. Ker je nagnjena k pridobivanju telesne teže, potrebuje nadzorovano hranjenje in redno gibanje. Priporočljiva je tudi redna skrb za zobe, saj se pri pasmi pojavlja nagnjenost k zobnim oblogam.
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
mirna in tiha mačka, primerna za stanovanje, enostavna nega dlake
Na kaj biti pozoren
zadržana do tujcev, nagnjena k pridobivanju telesne teže, močno linja ob menjavi letnih časov
