Evropska kratkodlaka mačka (European Shorthair)

O pasmi

Evropska kratkodlaka mačka (European Shorthair) je rodovniško priznana različica navadne evropske hišne mačke. Ne gre za pasmo, ki bi jo vzredili z namernim križanjem različnih tipov, temveč za standardizirano različico mačke, kakršna že stoletja živi ob ljudeh po vsej Evropi – od Skandinavije do Sredozemlja. Zvezi FIFe (Fédération Internationale Féline) je bila pasma prvič priznana leta 1949, kot povsem samostojna pasma z lastnim standardom pa šele leta 1982. Danes velja za eno redkih pasem, ki namesto pretiranih telesnih značilnosti ohranja uravnotežen, "naraven" videz mačke.

Izvor in zgodovina

Predniki evropske kratkodlake mačke so domače mačke, ki so se po Evropi razširile že v antiki – verjetno so jih s seboj prinašali rimski trgovci in vojaki kot lovke na glodavce, od tod tudi vzdevek "keltska" ali "rimska" mačka v nekaterih virih. Stoletja so te mačke živele brez ciljanega vzrejnega nadzora, njihov videz pa je oblikovalo predvsem naravno okolje. Prve poskuse standardizacije so v 40. letih 20. stoletja izvedli švedski ljubitelji mačk, ki so želeli ohraniti ta "naravni" tip, ločen od vse bolj specializiranih razstavnih pasem. Sprva so mačke registrirali kot "švedsko hišno mačko", pozneje pa se je uveljavilo ime evropska kratkodlaka mačka. Ker so jo dolga desetletja sodili po standardu britanske kratkodlake mačke, so mnoge tipične primerke na razstavah diskvalificirali zaradi malenkosti, denimo barve oči – težava, ki jo je leta 1982 odpravila uvedba lastnega FIFe standarda.

Naravna genska raznolikost

Ker izvira iz široke, naravno oblikovane populacije mačk po vsej Evropi in ne iz ozkega kroga rodovniških prednikov, ima evropska kratkodlaka mačka širšo gensko osnovo kot številne druge rodovniške pasme. Obsežna genetska raziskava na več kot 11.000 domačih mačkah (PLOS Genetics) je pokazala, da imajo pasme, ki izvirajo iz lokalnih domačih populacij – med njimi evropska kratkodlaka mačka – nadpovprečno heterozigotnost v primerjavi s celotno rodovniško populacijo mačk, kar je posledica prav širokega izvornega genskega bazena. To jo genetsko približuje nerodovniškim mačkam bolj kot večino namensko oblikovanih pasem.

Razlika od britanske, ameriške in orientalske kratkodlake mačke

Evropsko kratkodlako mačko je lahko zamenjati z britansko ali ameriško kratkodlako mačko, a razlike so pomembne. Britanska kratkodlaka mačka se je v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju razvijala v nasprotni smeri: vzrejalci so vanjo namerno vnašali perzijsko kri, da bi dosegli bolj zbit ("cobby") telesni tip, okroglejšo glavo in gostejšo, plišasto dlako – zato danes deluje bistveno bolj zaobljena in kompaktna. Ameriška kratkodlaka mačka je podobno kot evropska nastala iz naseljenskih hišnih mačk, a v Severni Ameriki, in jo CFA vzredniško standardizira ločeno, z rahlo drugačnimi merili telesa in glave. Orientalska kratkodlaka mačka je na povsem drugem koncu spektra: gre za namensko oblikovano, vitko, kanasto telo z veliko trikotno glavo, izpeljano iz siamske linije. Evropska kratkodlaka mačka med vsemi ostaja najbliže izvirnemu, atletsko-mišičastemu tipu navadne evropske mačke, brez pretiranih ali skrajnih potez.

Videz in telesna zgradba

Gre za srednje do srednje veliko, dobro omišičeno in čvrsto mačko z okroglo glavo, razvitimi ličnicami, velikimi okroglimi in rahlo poševno posajenimi očmi ter srednje velikimi, na konicah zaobljenimi ušesi. Dlaka je kratka, gosta, sijoča in prožna na otip. FIFe standard dopušča širok nabor barv in vzorcev (enobarvne, lisaste, želvovinaste, dvobarvne), medtem ko so nekateri vzorci, ki bi kazali na primes drugih pasem, iz standarda izključeni – pasma naj bi bila po definiciji brez primesi tujih linij.

Značaj

FIFe jo opisuje kot inteligentno, igrivo, prilagodljivo in uravnoteženo mačko. Ohranja izrazit lovski nagon – raje kot domače "trike" jo veseli lov na žuželke na vrtu – hkrati pa je zmerno aktivna in se rada sama igra z igračami, ne da bi bila pri tem destruktivna. Do ljudi vseh starosti je praviloma prijazna, z drugimi mačkami se dobro razume, pse pa večinoma dobro prenaša.

Zdravje in nega

Ker gre za naravno, gensko raznoliko pasmo brez ozkega kroga vzrejnih prednikov, veterinarski viri dosledno navajajo, da evropska kratkodlaka mačka nima znanih, pasemsko specifičnih dednih bolezni – tako kot vse mačke pa je dovzetna za splošne težave, kot sta zobna obolenja in prekomerna telesna teža. Nega dlake je preprosta: enkrat tedensko krtačenje zadošča, saj gre za zmernega linjavca. Priporočljivi so redni veterinarski pregledi in nadzor telesne teže, sicer pa gre za eno bolj nezahtevnih pasem.

Primernost za dom

Zaradi uravnotežene narave, zmerne aktivnosti in enostavne nege je primerna tudi za začetnike v mačjereji. Dobro se znajde v stanovanju, če ji ponudimo dovolj igrač in priložnosti za plezanje ter igro, saj gre vseeno za spretno in radovedno žival. Prijazna je do otrok in se praviloma dobro ujame z drugimi hišnimi ljubljenčki, kar jo dela priljubljeno izbiro za družine.

Prednosti in slabosti