Eksotična kratkodlaka mačka (Exotic Shorthair)

O pasmi

Eksotična kratkodlaka mačka (Exotic Shorthair) je pasma z videzom perzijske mačke, a s kratko, gosto dlako, ki zahteva bistveno manj nege kot dolga perzijska dlaka. Vzreditelji so jo pogosto poimenovali kar 'lenariev perzijec', saj ponuja skoraj enak okrogel, plišast videz in mirno naravo, brez dnevnega ščetkanja, ki ga potrebuje perzijska mačka. Izvira iz ZDA, kjer so jo v šestdesetih letih 20. stoletja razvili z načrtnim križanjem ameriške kratkodlake mačke s perzijsko mačko.

Zgodovina

Zgodba pasme se je začela konec petdesetih let, ko so nekateri vzreditelji ameriške kratkodlake mačke to pasmo skrivaj križali s perzijskimi mačkami, sprva v upanju po srebrni barvi in bakrenih očeh. Rezultat so bila mladička s plišasto kratko dlako, a z okroglo glavo in sploščenim obrazom, značilnim za perzijsko mačko - torej povsem drugačna od ameriške kratkodlake. Vzrediteljica Jane Martinke je v tem prepoznala potencial za samostojno pasmo in leta 1966 upravnemu odboru CFA predlagala njeno priznanje. Sprva predlagano ime 'Sterling' je odbor na seji septembra 1966 zamenjal z imenom 'Exotic Shorthair'; pasma je prvič tekmovala v sezoni 1967/68. Vzreditelji so kratkodlako gensko osnovo kasneje utrjevali tudi z burmansko in rusko modro mačko, nato pa so mačke zaradi ohranjanja tipa nazaj križali skoraj izključno s perzijskimi.

Videz in značaj

Eksotična kratkodlaka mačka ima čokato, nizko posajeno telo z močnim okostjem, okroglo glavo, velike okrogle oči in kratek, širok nos z izrazitim prelomom - standard CFA telo opisuje kot 'cobby', nizko na nogah ter široko in globoko skozi prsi. Dlaka je gosta, plišasta in mehka ter zaradi bogatega podlasja štrli od telesa, kar mački daje videz plišaste igrače. Po značaju je mačka mirna, tiha in vdana spremljevalka, ki se redko oglaša in svoje želje raje sporoča s pogledom kot z mijavkanjem. Je nekoliko bolj igriva in radovedna kot perzijska mačka, a še vedno raje počiva v bližini lastnika, kot da bi zahtevala njegovo pozornost.

Eksotična kratkodlaka mačka in perzijska mačka

Čeprav je eksotična kratkodlaka mačka po telesni zgradbi, obliki glave in značaju praktično identična perzijski mački, ju loči dlaka. Kratkodlaki gen izvira iz ameriške kratkodlake mačke (pri nekaterih linijah tudi iz burmanske in ruske modre mačke), zaradi česar eksotična mačka nima dolge dlake, ki je značilna za perzijsko mačko, ohranja pa njeno gosto podlasje. Ker je bil cilj vzreje od začetka ustvariti 'perzijsko mačko s kratko dlako', CFA obe pasmi ocenjuje po skoraj identičnem standardu telesa in glave - razlikuje ju dejansko le dolžina dlake. Prav zato se eksotično kratkodlako mačko pogosto priporoča ljudem, ki jih navdušuje videz in mirna narava perzijske mačke, a se ne želijo spopadati z dnevnim ščetkanjem in pogostim kopanjem, ki ju dolga dlaka zahteva.

Zdravstveni izzivi zaradi sploščenega obraza

Eksotična kratkodlaka mačka podeduje enako sploščeno (brahicefalno) obliko glave kot perzijska mačka, s tem pa tudi enaka, dobro dokumentirana zdravstvena tveganja. Raziskava, objavljena v podatkovni bazi PubMed Central, je pri perzijskih in eksotičnih kratkodlakih mačkah z izrazito brahicefalijo opisala zožene nosnice, podaljšano mehko nebo, stisnjene nosne školjke in izbočene oči, kar zožuje dihalne poti in se kaže kot slišno dihanje ter hitra utrujenost pri naporu ali vročini - stanje, ki ga veterinarji imenujejo brahicefalni obstruktivni sindrom dihal (BOAS). Zaradi kratkih, deformiranih solznih kanalov mačka pogosto trpi tudi za prekomernim solzenjem, ki pusti rjave sledi pod očmi. International Cat Care opozarja tudi na zobno gnečo, saj se pri skrajšani čeljusti zobje ne poravnajo pravilno, kar oteži hranjenje in vodi v obolenja dlesni. Bodoči lastniki naj pri izbiri dajo prednost vzrediteljem z zmernejšim, manj skrajnim tipom glave.

Policistična ledvična bolezen (PKD)

Poleg oblike glave je eksotična kratkodlaka mačka podedovala od perzijskih prednikov tudi nagnjenost k policistični ledvični bolezni (PKD1) - dedni okvari, pri kateri se na ledvicah (redkeje tudi na jetrih) od zgodnjega mladička naprej razvijajo ciste, ki lahko v starosti privedejo do ledvične odpovedi. Bolezen se deduje avtosomno dominantno, kar pomeni, da za pojav bolezni zadošča ena sama okvarjena kopija gena PKD1. Genetski laboratorij Veterinary Genetics Laboratory na Univerzi Kalifornije v Davisu eksotično kratkodlako mačko uvršča med pasme, pri katerih je gensko testiranje na PKD1 smiselno, saj gre za pasmo, ki izvira neposredno iz perzijske. Po podatkih organizacije International Cat Care je bilo v devetdesetih letih, ko so presejalni testi postali dostopni, PKD1 pozitivnih več kot tretjina vseh perzijskih in eksotičnih kratkodlakih mačk; odgovorni vzreditelji danes s testiranjem starševskih živali delež okuženih mačk občutno znižujejo. Pred nakupom mladička je priporočljivo od vzreditelja zahtevati dokazilo o negativnem testu PKD1 pri obeh starših.

Nega dlake

Čeprav ime pasme obljublja nego brez truda, kratka dlaka eksotične mačke ni popolnoma brezskrbna. Gosta, plišasta dlaka z izrazitim podlasjem občasno mota, še posebej v obdobjih sezonske menjave dlake, ko mačka dlako izgublja bolj obilno kot marsikatera druga kratkodlaka pasma. Po priporočilih CFA in veterinarske klinike VCA zadostuje tedensko česanje s kovinskim ali teflonskim glavnikom, v obdobjih intenzivnejšega linjanja pa je smiselna pogostejša nega ali celo kopanje. V primerjavi z dnevnim, večurnim ščetkanjem, ki ga potrebuje dolgodlaka perzijska mačka, je to bistveno manj zahtevno - od tod tudi vzdevek 'lenariev perzijec' - a lastnik naj ne pričakuje popolne brezskrbnosti kratkodlake mačke brez perzijskih prednikov. Zaradi sploščenega obraza je priporočljivo tudi redno, po možnosti dnevno čiščenje predela okoli oči, da se prepreči nabiranje solznih madežev in draženje kože.

Primernost za dom

Eksotična kratkodlaka mačka je zaradi mirne, tihe narave in nizke potrebe po gibanju odlična izbira za stanovanje ter za lastnike, ki iščejo umirjenega, a vdanega spremljevalca. Ker gre za manj glasno različico perzijske mačke, se dobro znajde v mirnejših družinah, z bolj razigranimi otroki ali živahnimi psi pa ni nujno najbolje usklajena, saj slabo prenaša robato ravnanje in je zaradi brahicefalne zgradbe manj odporna na stres in fizični napor. Nizka zahtevnost dlake ne pomeni nizke zahtevnosti nege na splošno - redni veterinarski pregledi, spremljanje dihanja in oči ter morebitno testiranje na PKD1 so del odgovorne skrbi za to sicer nezahtevno, a zdravstveno občutljivo pasmo.

Prednosti in slabosti