Don sfinks (Donska sfinga, Donskoy)

O pasmi

Don sfinks je ena od dveh danes uveljavljenih ruskih pasem gole mačke in verjetno najbolj prepoznavna po nagubani, na otip topli koži ter velikih, pokončnih ušesih. Ime v uradnih dokumentih ni enotno: FIFe pasmo vodi kot »don sphynx«, medtem ko jo WCF in TICA imenujeta donskoy – v praksi gre za isto pasmo, a kupec mladička naleti na oba izraza, odvisno od tega, pri kateri zvezi je vzreditelj registriran.

Dominantni gen brez dlake – zakaj don sfinks ni sfinga

Don sfinks se od bolj znane (kanadske) sfinge razlikuje že na genski ravni: golost sfinge povzroča recesivna mutacija na genu keratin 71, medtem ko je golost don sfinksa posledica dominantne, natančneje nepopolno dominantne mutacije, ki jo strokovnjaki neuradno imenujejo tudi »ruski gen golote«. Praktična posledica je pomembna – ker gre za dominantno dedovanje, mačka podeduje golost že z eno samo kopijo gena, zato pasmi nista sorodni in ju ni mogoče izenačiti. Ker je dedovanje nepopolno dominantno, se pri mladičih pojavljajo različne stopnje golote: uradni standard loči popolnoma golo kožo, »flock« (komaj zaznaven kratek puh), »velour« (rahlo valovita kratka dlaka) in »brush« (žičnata, ponekod čopasta dlaka) – slednji tip je od razstav izključen, za vzrejo in registracijo pa je dovoljen. Prav ta genska posebnost je don sfinksa pripeljala tudi do vloge starševske pasme pri nastanku peterbalda, ki je nastal s križanjem don sfinksa in orientalske kratkodlake mačke.

Od Rostova na Donu do razstavnih dvoran

Zgodba pasme se je začela leta 1987 v Rostovu na Donu, ko je vzrediteljica Jelena Kovaljova rešila mucko z imenom Varvara; ta je pri starosti okoli štirih mesecev nepričakovano začela izgubljati dlako. Varvarini mladiči so podedovali enako lastnost in postali temelj nove pasme, kasneje dopolnjene s križanjem z evropsko kratkodlako mačko. WCF je pasmo priznal leta 1997, TICA leta 2005, FIFe pa jo je pod imenom don sphynx sprejela šele leta 2011 – torej občutno kasneje kot pri drugih velikih zvezah, kar pojasnjuje, zakaj status pasme pri različnih zvezah še danes ni popolnoma enoten.

Nega kože, ne nega dlake

Pri don sfinksu je nega povsem drugačna od nege dlake pri običajni mački, saj gre dejansko za nego kože. Zaradi odsotnosti dlake se loj, ki bi se sicer porazdelil po dlaki, nabira na koži, zato je priporočljivo tedensko kopanje z blagim šamponom. Prav tako je smiselno ušesa čistiti enkrat do dvakrat tedensko, saj se tudi tam nabira več voska kot pri dlakavih mačkah. Koža don sfinksa je brez zaščite pred soncem, zato je poleti na neposredni sončni svetlobi izpostavljena opeklinam, pozimi pri temperaturah pod približno 20 °C pa mačka hitro zebe in potrebuje oblačilo ali ogrevan prostor. Zaradi tega je don sfinks izrazito notranja mačka – dostop do zunanjosti brez nadzora zanj ni primeren v nobenem letnem času.

Značaj in življenje v družini

Don sfinks velja za eno najbolj družabnih mačjih pasem – je radoveden, navezan na skrbnika, pogosto sledi družinskim članom iz sobe v sobo in slabo prenaša dolge ure samote. Do otrok je praviloma nežen in potrpežljiv, a zaradi gole, občutljive kože je vseeno priporočljivo otroke naučiti nežnega ravnanja. Z drugimi hišnimi ljubljenčki, tudi psi, se navadno dobro razume, saj družbo išče ne glede na vrsto.

Kaj morate vedeti, preden se odločite

Don sfinks ni pasma za začetnika, ki išče nezahtevno mačko – čeprav nima dlake za krtačenje, zahteva redno nego kože, nadzor temperature in zaščito pred soncem, kar je časovno in strokovno zahtevnejše od običajnega krtačenja. Pri nekaterih linijah je zaradi genske mutacije opisana tudi povečana pogostost zobnih nepravilnosti, povezanih z ektodermalno displazijo, zato je smiselno pri vzreditelju povprašati po zdravstveni zgodovini linije. Na Nizozemskem od leta 2014 velja prepoved vzreje z živalmi, katerih mutacije povzročajo zdravstvene ali dobrobitne težave pri potomcih, kar po veljavni zakonodaji zajema tudi golost pri mačkah – dejstvo, vredno poznavanja, tudi če se nanaša na tujo zakonodajo.

Prednosti in slabosti