O pasmi
Burmilla ni nastala po vnaprej zastavljenem vzrejnem načrtu, temveč po naključnem srečanju dveh mačk – rezultat pa je pasma s senčenim, kot posutim srebrnim kožuhom in značajem, ki združuje živahnost burmanske mačke z umirjenostjo perzijske.
Rojena iz naključja leta 1981
Burmilla je nastala povsem po naključju leta 1981 v Angliji, ko sta se v domu baronice Mirande von Kirchberg nenačrtovano parila lila burmanska mačka in samec činčila perzijske mačke. Štirje srebrno senčeni mladiči iz tega legla so bili tako všečni, da se je kmalu začela namenska vzreja in leta 1984 zapisan prvi standard.
Videz: srebrn kožuh in temno obrobljene oči
Značilnost pasme je senčen ali tipiran kožuh, pri katerem so konice dlak obarvane, korenine pa ostanejo srebrne, kar da vtis, kot da bi bila mačka posuta s srebrnim prahom. K temu se pridružijo temno obrobljene oči, nos in ustnice, ki kožuhu dajejo poudarjen, "naličen" videz.
Značaj: uravnotežena mešanica dveh dediščin
Burmilla velja za eno bolj uravnoteženih mačjih pasem – družabna je in radovedna, a ne tako glasna in zahtevna kot burmanska mačka, po kateri je deloma poimenovana. Ta zmernost ji omogoča, da dobro prenaša stanovanjsko življenje in je primerna tudi za prve lastnike mačke, če ji ponudijo dovolj igre in družbe.
Zgodnja spolna zrelost zahteva pravočasen pogovor z veterinarjem
Burmilla je znana po razmeroma zgodnji spolni zrelosti, zato je smiselno že v prvih mesecih z veterinarjem uskladiti primeren čas za sterilizacijo ali kastracijo. To ni ovira za začetnike, je pa podatek, ki ga je bolje poznati vnaprej kot odkriti prepozno.
Družina in druge živali
Burmilla se šteje za dobrega družinskega ljubljenčka, ki se ob pravilnem uvajanju dobro razume tudi z otroki, psi in drugimi mačkami. Do bolj plašnih mačk je lahko rahlo dominantna, kar je pri uvajanju novih živali smiselno upoštevati, ne pomeni pa, da pasma ni družabna.
Nega: kratkodlaka burmilla in poldolgodlaka tiffanie
Enkrat tedensko krtačenje zadošča za kratkodlako različico, poldolgodlako, znano kot tiffanie, pa je priporočljivo krtačiti dvakrat tedensko. Tiffanie je pravzaprav ista pasma z istim značajem in barvno paleto, ki jo britanska zveza GCCF vodi pod ločenim imenom – razlika je le v dolžini kožuha.
Zdravje: nizko, a resnično tveganje za PKD
Zaradi perzijske primesi veterinarski genetski laboratoriji burmillo uvrščajo med pasme z nizkim, ne visokim, tveganjem za policistično bolezen ledvic (PKD1). Odgovorni vzreditelji kljub temu starše testirajo z gensko analizo ali ultrazvokom ledvic, preden jih uporabijo za vzrejo.
Redkost pasme in izbira vzreditelja
Burmilla ostaja razmeroma redka pasma tudi zunaj Velike Britanije, zato je pri registriranih vzrediteljih pogosto treba računati na daljšo čakalno dobo. Pri izbiri vzreditelja je smiselno preveriti tudi izvide testiranja staršev na PKD.
Značaj in temperament
prijazna, igriva, radovedna, družabna, nežna
Komu je namenjena
družinam z otroki, začetnikom in vsem, ki želijo družabno a ne preveč zahtevno mačko
Bivanje in prostor
stanovanje ali hiša z visokimi počivališči, praskalnikom in vsakodnevno igro
Nega
krtačenje enkrat na teden, redno čiščenje ušes in nega zob, uravnotežena prehrana in nadzor teže
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
prijazna in prilagodljiva do otrok in drugih živali, nezahtevna nega kratkega kožuha, igrivost ohrani tudi v odrasli dobi
Na kaj biti pozoren
pri nas redka in težko dostopna pasma, ne mara dolge samote, možna dedna policistična bolezen ledvic (PKD)
Posebne opombe
Pasma je nastala po naključju leta 1981 iz križanja burmanske mačke in činčila perzijske mačke, prvi standard pa je dobila leta 1984. Poldolgodlako različico britanska zveza GCCF vodi pod imenom tiffanie. Ker je med predniki perzijska mačka, odgovorni vzreditelji starše testirajo na policistično bolezen ledvic (PKD).
