O pasmi
Burmanska mačka je majhna, a presenetljivo težka mačka, grajena bolj kot boksar kot balerina, oblečena v kratko dlako v bogati enobarvni rjavi ('sable') ali eni od drugih barv. Posebna ni le po postavi: skoraj celotna pasma izvira iz ene same mačke, poleg tega pa nosi nekaj dobro dokumentiranih, pasmi lastnih zdravstvenih posebnosti, ki jih velja poznati, preden si jo pripeljete domov.
Ena sama prednica pasme
Leta 1930 je psihiater dr. Joseph Thompson iz Burme (danes Mjanmar) v San Francisco pripeljal majhno oreškasto rjavo mačko, imenovano Wong Mau. Mnogi so mislili, da gre le za temno obarvano sijamsko mačko, a Thompson je s pomočjo vzrejevalk Virginie Cobb in Billie Gerst ter genetika dr. Clyda Keelerja to trditev preveril z načrtovanim parjenjem. S križanjem Wong Mau s sijamskim mačkom seal point, nato pa s povratnim parjenjem njenega rjavega potomstva, je nastala mačka, ki je enobarvno rjavo barvo prenašala naprej - burmanska mačka. Ameriško združenje CFA je novo pasmo registriralo leta 1936. Britanski vzrejevalci so svoje temeljne mačke uvozili od leta 1949 naprej in leta 1952 dosegli priznanje pri Governing Council of the Cat Fancy, sčasoma pa so razvili svoj, vitkejši standard. Vsaka burmanska mačka danes, v katerikoli državi, še vedno izvira iz Wong Mau in peščice sijamskih mačk, s katerimi je bila križana.
Družabnost na prvem mestu
Burmanske mačke samoto obravnavajo skoraj kot napako. Sledijo lastnikom po stanovanju, pozdravljajo obiskovalce pri vratih in jih pogosto opisujejo kot 'pasje' zaradi zvestobe in sposobnosti učenja; mnoge se naučijo aportirati ali hoditi na povodcu. So tudi nenavadno glasne in fizično naklonjene ter iščejo bližino in stik z ljudmi namesto samostojnosti. Ta družabnost je pristna značilnost pasme, ne le pretiravanje ljubiteljev mačk, zato burmanke praviloma slabo prenašajo dolge ure same; mnogi lastniki zato v hišo pripeljejo še eno mačko ali psa prav zaradi družbe.
Tradicionalni in sodobni tip
Ko se je pasma v 20. stoletju širila po ZDA, so vzrejevalci vse bolj dajali prednost skrajno okrogli glavi 'sodobnega' tipa, ki se razlikuje od zmernejšega 'tradicionalnega' tipa, bližjega izvirnemu britanskemu oziroma evropskemu videzu. Sodobni videz je od sedemdesetih let naprej postal še posebej priljubljen na ameriških razstavah. Ta estetska usmeritev pa je imela tudi genetsko ceno, opisano v naslednjem poglavju.
Okvara oblike glave, ki stoji za razkolom
Vzreja proti okrogli glavi sodobnega tipa je skoncentrirala različico gena ALX1, ki nadzoruje razvoj obraza. Mačke z eno kopijo so preprosto bolj kratkoglave, tiste, ki jo podedujejo od obeh staršev, pa razvijejo hudo, neozdravljivo okvaro lobanje - imenovano tudi okvara glave pri burmanskih mačkah -, pri kateri je podvojena zgornja čeljust, lobanja pa se ne zapre popolnoma. Prizadeti mladiči ne morejo preživeti in jih je treba uspavati. Gre za resnično, dokumentirano dobrobitno težavo pri nekaterih linijah sodobnega tipa, po duhu podobno težavam s sploščenim obrazom pri drugih pasmah, a kadar se pojavi, veliko hujšo. Je pa tudi preprečljiva: DNK-test odkrije nosilce, resni vzrejevalci pa ga danes uporabljajo, da preprečijo parjenje dveh nosilcev, zato mladiči testiranih staršev niso ogroženi.
Dedna mišična bolezen
Pri nekaterih burmankah se pojavlja še ena, povsem ločena dedna bolezen: hipokalemična periodična paraliza, ki jo povzroča recesivna mutacija gena WNK4. Pri prizadetih mladičih, običajno starih med dva in šest mesecev, se pojavi občasna mišična oslabelost, pogosto s povešeno glavo in vratom ter štrlečimi lopaticami; znaki po navadi izginejo ob nadomeščanju kalija. Tako kot pri okvari glave tudi tu preprost DNK-test loči nosilce, obolele in zdrave mačke, kar vzrejevalcem omogoča, da ne vzrejajo prizadetih gnezd.
Povečano tveganje za sladkorno bolezen
Burmanske mačke so tudi prekomerno zastopane med mačkami s sladkorno boleznijo; raziskave ocenjujejo tveganje kot večkrat višje kot pri mešankah, bolezen pa se največkrat pojavi po osmem letu starosti. Nagnjenost je najmočnejša pri linijah iz Velike Britanije, Avstralije in Nove Zelandije, precej šibkejša pa pri ameriških linijah, kar je verjetno posledica desetletij omejenega križanja med populacijama. Genskega testa za zdaj ni, zato je vzdrževanje zdrave telesne teže skozi vse življenje najbolj praktičen ukrep.
Vsakdanja nega
V vsakdanjem življenju je burmanska mačka nezahtevna: kratka, sijoča dlaka potrebuje le občasno krtačenje in razmeroma malo linja. Prava naložba je čas in pozornost, ne nega dlake - to ni mačka, primerna za cele dneve samote. Glede na ozek genski temelj pasme in dokumentirane zdravstvene nagnjenosti je vprašanje vzrejevalcu po rezultatih DNK-testov za hipokalemijo in, kjer je to relevantno, za okvaro glave, povsem razumna in vse bolj standardna zahteva.
Podatki o zdravju in negi so splošni in ne nadomeščajo pregleda. O zdravju, prehrani, cepljenju in zdravljenju svoje živali se vedno posvetuj s svojim veterinarjem.
Značaj in temperament
naklonjena, družabna, igriva, glasna, navezana na ljudi
Komu je namenjena
za ljudi, ki so pogosto doma in želijo družabno mačko
Bivanje in prostor
Primerna za stanovanja, a ne mara biti dlje časa sama
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
silno se naveže na svoje ljudi in jim sledi po stanovanju, je igriva in dovolj bistra, da se nauči aportiranja in drugih iger, ima kratko dlako, ki potrebuje le malo nege
Na kaj biti pozoren
težko prenaša dolgotrajno samoto in lahko postane tesnobna ali destruktivna, je nagnjena k sladkorni bolezni in pri nekaterih linijah k hipokalemični periodični paralizi, izvira iz nenavadno ozkega genskega temelja, zaradi česar je gensko testiranje toliko pomembnejše
Posebne opombe
Burmanske mačke lahko nosijo recesivno mutacijo gena WNK4, ki povzroča hipokalemično periodično paralizo (občasna mišična oslabelost, običajno pri mladičih, starih 2-6 mesecev); nosilce je mogoče odkriti z DNK-testom. Pasma ima tudi dobro dokumentirano, večkrat povečano tveganje za sladkorno bolezen v primerjavi s splošno mačjo populacijo, zlasti pri linijah iz Velike Britanije, Avstralije in Nove Zelandije, zato je smiselno vse življenje spremljati telesno težo in raven glukoze.