Britanska kratkodlaka mačka (British Shorthair)

O pasmi

Britansko kratkodlako mačko takoj prepoznamo po postavi: nizko, čokato ('cobby') telo na kratkih močnih nogah, široka okrogla glava s polnimi lički in kratka, gosta dvojna dlaka, ki od telesa odstoji kot plišast žamet, namesto da bi se prilegala. Skupaj z velikimi okroglimi bakreno ali zlato obarvanimi očmi to pasmi daje znameniti videz 'medvedka' – obliko obraza in teksturo dlake, ki so ju vzrejevalci ciljno oblikovali zadnjih 150 let, ne pa naključje narave.

Dve zgodovini pasme

Pasma ima dve ločeni zgodovini, ki ju je lahko zamenjati. Navadna domača mačka, iz katere izhaja, je resnično starodavna: mačke, podobne današnji britanski kratkodlaki, izvirajo od mačk, ki so v Britanijo prispele z rimskimi trgovci pred približno 2000 leti in se nato križale z domačimi mačkami ter stoletja delale kot lovke miši na kmetijah, ladjah in mestnih ulicah. Rodovniška razstavna pasma je precej mlajša. Prvič je bila uradno razstavljena na prvi britanski razstavi mačk na Crystal Palace leta 1871, kjer je vzrejevalec Harrison Weir – kasneje leta 1887 ustanovitelj National Cat Club – postavil prve standarde za takrat imenovane 'angleške kratkodlake mačke'. Vojne 20. stoletja so močno zdesetkale število rodovniških mačk, zato so vzrejevalci linijo obnovili s križanjem s perzijskimi in drugimi pasmami, kar je tudi razlog, da je dlaka sčasoma postala še bolj pliš.

Nega dlake

Nega dlake je pri tej pasmi dejansko eno lažjih opravil. Kratka, gosta dlaka sicer leze, a tedensko krtačenje običajno zadostuje za nadzor izpadle dlake, razen v času intenzivnejše spomladanske in jesenske menjave dlake, ko je koristno krtačiti pogosteje. Mačke te pasme dozorevajo počasneje kot večina – polno telesno postavo in gostoto dlake dosežejo šele pri treh do petih letih, zato videz mladička ni zanesljiv pokazatelj, kakšna bo odrasla žival.

Značaj

Po značaju vzrejne organizacije britansko kratkodlako mačko dosledno opisujejo kot mirno, nevsiljivo in samostojno, ne pa lepljivo. Rada je v bližini družine in z mirnim zanimanjem spremlja dogajanje v gospodinjstvu, a mnogi osebki ne marajo, da jih dvignemo ali nosimo, in raje ostanejo na tleh. Na splošno je potrpežljiva z otroki in se dobro prilagaja drugim mačkam ter hišnim ljubljenčkom, čeprav je – kot pri vsaki mački – nadzorovano spoznavanje in prilagajanje otrokovega ravnanja posamezni živali pomembnejše od same pasme.

Teža in aktivnost

Lastnost, ki najbolj vpliva na vsakodnevno nego, je nizka potreba po gibanju. Britanske kratkodlake mačke niso navdušene nad telesno aktivnostjo, kar v kombinaciji z dobrim tekom ustvarja dobro dokumentirano tveganje za debelost: veterinarska klinična študija na britanskih kratkodlakih mačkah v Avstraliji je pokazala, da je bilo okoli 55 % odraslih mačk s prekomerno telesno težo ali debelih, tveganje pa je bilo največje pri kastriranih oziroma steriliziranih živalih in samcih. Ker čokata, širokoprsna postava pasme lahko vizualno prikrije zgodnje pridobivanje teže, naj se lastniki zanašajo na veterinarjevo oceno telesne kondicije in ne le na videz, hrano odmerjajo glede na ciljno in ne trenutno telesno težo, priboljške omejijo na majhen delež dnevnih kalorij ter vključijo kratke dnevne igralne seje z igračo na palici za dvig aktivnosti.

Dedne bolezni

Pri pasmi sta posebej dokumentirani dve dedni bolezni, ki ju je vredno poznati, ne da bi predpostavljali, da ju bo razvila prav vsaka mačka. Hipertrofična kardiomiopatija (HCM), zadebelitev srčne mišice, se je v veliki danski presejalni študiji na 329 britanskih kratkodlakih mačkah pojavila pri okoli 8,5 % mačk, a z izrazito razliko med spoloma – pozitivnih je bilo približno 20 % pregledanih samcev v primerjavi z 2,3 % samic – mediana starost ob diagnozi pa je bila slabe tri leta. Ker HCM ni zanesljivo zaznaven zgolj s poslušanjem srca s stetoskopom, avtorji študije priporočajo redno presejanje s srčnim ultrazvokom pri veterinarnem kardiologu, še posebej pri vzrejnih živalih. Ločeno od tega britanske kratkodlake mačke zaradi zgodovinskega križanja s perzijskimi mačkami veljajo za pasmo z zmernim tveganjem za avtosomno dominantno policistično ledvično bolezen (PKD1) – enako mutacijo, kot je najdena pri perzijskih mačkah; enkratni test DNK z brisom lica lahko odkrije nosilce, obsežno testiranje pri pasmah s perzijskim poreklom pa je v zadnjih dveh desetletjih izmerljivo zmanjšalo pogostost mutacije.

Splošno zdravje

Nič od tega ne pomeni, da je pasma krhka – večina britanskih kratkodlakih mačk živi polno in zdravo življenje, odgovorni vzrejevalci pa vzrejne živali pred parjenjem testirajo tako na PKD1 kot na srčno bolezen. Praktičen nasvet za kupca ali novega lastnika je, naj pri vzrejevalcu preveri dokumentirane rezultate testiranja PKD1 in srca, vsak lastnik britanske kratkodlake mačke pa naj nadzoru telesne teže in rednim veterinarskim pregledom nameni prednost pred posebnimi dietami ali dodatki.

Komu je primerna

Skupaj gledano gre za pasmo, ki ustreza ljudem, ki si želijo naklonjenega, a nedramatičnega sopotnika: stanovalcem v stanovanjih in tistim z manj časa za interaktivno gibanje, prvim lastnikom mačk, ki si želijo nezahtevno dlako in potrpežljiv značaj, ter družinam z dovolj velikimi otroki, ki spoštujejo mačko, ki raje sedi ob vas, kot da bi jo nosili naokoli. Manj naravna izbira je za nekoga, ki si izrecno želi zelo aktivno, glasno ali crkljivo pasmo, ki rada sedi v naročju.

Prednosti in slabosti