Britanska dolgodlaka mačka (British Longhair)

O pasmi

Britanska dolgodlaka mačka ni samostojna pasma v klasičnem pomenu, temveč dolgodlaka različica britanske kratkodlake mačke - ista kompaktna, 'plišasta' telesna zgradba in isti mirni značaj, le z daljšo, polkratko dlako. Dlaka izvira iz križanja britanskih kratkodlakih mačk s perzijskimi (po nekaterih virih tudi angorskimi) mačkami, ki so ga rejci v prvi polovici 20. stoletja uporabljali za izboljšanje oblike glave in gostote dlake. Ker se gen za dolgo dlako deduje recesivno, se dolgodlaki mladički občasno rodijo tudi dvema navidezno kratkodlakima staršema, ki oba nosita skrito kopijo gena. Zveze se glede statusa pasme razlikujejo: nekatere jo vodijo kot samostojno pasmo, druge kot registracijsko varianto kratkodlake sorodnice.

Od kod dolga dlaka

Dolga dlaka pri britanski mački ni izvirna značilnost pasme, temveč posledica namernega križanja s perzijskimi mačkami (po podatkih znamke Purina tudi z angorskimi), ki so ga rejci uporabljali za popravljanje oblike glave in gostote dlake pri britanski kratkodlaki mački. Dolgodlake mladičke so dolgo preprosto vključevali v rejo perzijskih mačk, dolgodlaka britanska mačka pa se je kot prepoznavna 'stranska veja' uveljavila šele v drugi polovici 20. stoletja. Gensko gre za mutacijo gena FGF5, ki podaljša rastno fazo dlake; dedovanje je recesivno, zato se dolgodlak mladiček lahko rodi tudi dvema kratkodlakima staršema, ki nosita prikrito kopijo gena - to potrjuje tudi registracijska politika britanske zveze GCCF, ki take kratkodlake nosilce gena posebej označi v rodovniku.

Priznanje pri zvezah

Status pasme se med zvezami razlikuje, zato je pri iskanju informacij vredno preveriti, na katero zvezo se vir sklicuje. Ameriška zveza TICA dolgodlako različico vodi kot samostojno priznano pasmo z imenom British Longhair. Britanska GCCF ima zanjo lastno registracijsko politiko (British Longhair, okrajšava BLH), a jo upravlja isti odbor za pasmo kot kratkodlako različico in dovoljuje medsebojno parjenje z britansko kratkodlako mačko - gre torej za tesno povezano, a formalno ločeno registracijsko kategorijo, ki se je prej imenovala 'British Shorthair Variant'. Ameriška CFA dolge dlake pri britanski mački sploh ne priznava: uradni standard britanske kratkodlake mačke 'predolgo ali kosmato dlako' izrecno navaja kot napako. Zaradi te razdrobljenosti se pasma v različnih virih pojavlja tudi pod imeni Lowlander ali Britanica.

Značaj in temperament

Značaj je pri obeh dolžinah dlake enak, saj gre za isto rejsko populacijo. Britanska dolgodlaka mačka velja za mirno, uravnoteženo in neodvisno - ni pretirano glasna niti vsiljiva, rada pa poišče bližino družine na svojih pogojih. Dobro prenaša samostojnost čez dan, kar jo dela primerno za gospodinjstva, kjer ni nihče doma ves čas. Do otrok in drugih hišnih ljubljenčkov je praviloma potrpežljiva, vendar ima raje mirnejše otroke in postopno uvajanje k drugim mačkam, medtem ko s psi in kunci po izkušnjah rejcev običajno shaja brez težav.

Nega dlake

Glavna praktična razlika med obema različicama je nega dlake. Britanska kratkodlaka mačka potrebuje le občasno krtačenje, medtem ko polkratka, gosta dlaka dolgodlake različice hitreje tvori vozle, zlasti okoli vratu, na trebuhu in za ušesi, zato je priporočeno krtačenje večkrat tedensko, v obdobjih intenzivnejšega linjanja spomladi in jeseni pa še pogosteje. Kljub temu gre za bistveno manj zahtevno nego kot pri perzijski mački, ki potrebuje dnevno krtačenje vse življenje - britanska dolgodlaka mačka je zato pogosto opisana kot kompromis med dolgodlako lepoto in razmeroma vzdržno nego.

Zdravje in dedna tveganja

Ker gre za isto rejsko populacijo kot britanska kratkodlaka mačka, dolgodlaka različica deli tudi njena znana dedna tveganja. Danska raziskava (Granström in sod., 2011) je pri presejalnem pregledu 329 britanskih kratkodlakih mačk odkrila hipertrofično kardiomiopatijo pri 20,4 % samcev in 2,1 % samic, kar je pripeljalo do obveznega srčnega presejanja plemenskih samcev v okviru danske zveze Felis Danica; ker gre za isto gensko osnovo, se tveganje šteje za relevantno tudi za dolgodlako različico, čeprav je bila raziskava izvedena na kratkodlaki populaciji. Britanska GCCF poleg tega v svoji registracijski politiki za britansko dolgodlako mačko predpisuje posebno shemo testiranja na policistično bolezen ledvic (PKD1) - dedno obliko, ki je sicer najbolj znana pri perzijski mački in je verjetno prišla v pasmo prav s križanjem s perzijci. Pasma je zaradi mirnega značaja in nagnjenosti k lenobnosti nagnjena tudi k prekomerni telesni teži, kar dodatno obremenjuje srce in sklepe.

Telesna zgradba in aktivnost

Britanska dolgodlaka mačka ohranja enako kompaktno, mišičasto telo z okroglo glavo in širokimi lički kot kratkodlaka različica, dolga dlaka pa jo vizualno naredi še bolj 'plišasto'. Odrasle mačke tehtajo približno od 3 do 8 kg, samci so praviloma vidno večji od samic, telesno pa dozorijo šele pri treh do petih letih starosti. Gre za eno mirnejših in manj aktivnih pasem - raje počiva in opazuje kot pa pleza in lovi, kar je še en razlog, da je nadzor nad težo pomemben del oskrbe.

Za koga je primerna

Zaradi mirnega, nezahtevnega značaja jo rejci in strokovne vsebine pogosto priporočajo tudi izkušnjam manj vajenim lastnikom mačk, a dolgodlaka različica k tej enostavnosti dodaja obveznost rednega krtačenja in zavedanje o dednih zdravstvenih tveganjih, ki jih velja spremljati pri veterinarju. Primerna je za stanovanja in gospodinjstva brez stalne prisotnosti doma, dobro pa se znajde tudi z mirnejšimi otroki ter psi in kunci, ob postopnem uvajanju pa tudi z drugimi mačkami.

Prednosti in slabosti