Birma (Birman)

O pasmi

Birma, znana tudi pod francosko izpeljanim imenom Birman, je ena najprepoznavnejših pasem mačk – srednje do velika, pol-dolgodlaka mačka s sapfirsko modrimi očmi in značilnimi belimi "rokavičkami" na vseh štirih tacah. Ime pasme izhaja iz francoske besede Birmanie za Burmo (današnji Mjanmar), od koder naj bi izvirali njeni najzgodnejši predniki, čeprav je pasma v obliki, kakršno poznamo danes, dejansko nastala v Franciji v 20. letih 20. stoletja. Birma velja za eno najbolj uravnoteženih mačjih pasem: je družabna in navezana na ljudi, a brez pretirane hiperaktivnosti, zaradi česar je priljubljena družinska mačka po vsem svetu.

Ne zamenjujte je z burmansko mačko

Ime "Birma" pogosto povzroča zmedo z burmansko mačko (angleško Burmese) – gre za dve popolnoma ločeni pasmi, ki ju povezuje le podobno zveneče ime, saj obe izvor pripisujeta območju nekdanje Burme (Mjanmar). Videz je popolnoma drugačen: Birma je pol-dolgodlaka pointirana mačka z belimi "rokavicami", medtem ko je burmanska mačka kratkodlaka in enobarvna, brez belih tac ali pointiranega vzorca. Tudi zgodovina razvoja pasem je ločena – Birma se je razvila v Franciji, burmanska mačka pa v ZDA in Veliki Britaniji iz mačke po imenu Wong Mau. Če pri iskanju informacij naletite na obe imeni, videz reši dilemo v hipu: bele tačke pomenijo Birmo.

Legenda o mačku Sinhu

Izvor pasme spremlja priljubljena, a nepreverljiva legenda. Pripoveduje o svetišču v Burmi, posvečenem zlati boginji s sapfirnimi očmi, kjer naj bi ob starem duhovniku živel beli tempeljski maček Sinh. Ko so svetišče napadli roparji in duhovnika smrtno ranili, naj bi Sinh skočil nanj in se obrnil proti boginjinemu kipu – v tistem trenutku naj bi se mačja dlaka obarvala zlato, oči so postale sapfirno modre, tace pa so tam, kjer so se dotikale duhovnikovih belih las, ostale bele. Zgodba je del bogate folklore pasme in jo številni rodovodni klubi še danes navajajo kot ljubko ozadje, vendar gre izključno za legendo brez zgodovinskih dokazov – nobena znana listina je ne potrjuje.

Dokumentirana zgodovina: od Burme do Francije

Za razliko od legende je dejanski razvoj pasme razmeroma dobro dokumentiran, čeprav si tudi tu viri (CFA, LOOF) glede podrobnosti niso povsem enotni. Okoli leta 1919-1920 naj bi v Francijo pripeljali par mačk iz Burme; med potjo je samec poginil, breja samica (viri jo največkrat imenujejo Sita) pa je v Franciji povrgla mladiče, med njimi mačko, ki jo francoski viri največkrat imenujejo Poupée de Madalpour. Iz te linije, križane predvsem s sijamskimi in perzijskimi mačkami z belimi tacami, so francoski vzrejevalci v 20. letih 20. stoletja postopoma izoblikovali pasmo, kakršno poznamo danes. Prva znana razstavna mačka te vrste, Manou de Madalpour, je bila predstavljena leta 1926 v Parizu, francosko rodovodno združenje LOOF pa je pasmo uradno priznalo leta 1925. V ZDA je Birma prispela leta 1959, CFA jo je za registracijo sprejel leta 1967.

Skoraj izumrtje po drugi svetovni vojni

Druga svetovna vojna je pasmo skoraj uničila – pomanjkanje hrane in razmere v okupirani Evropi so povzročile, da je po vojni v Franciji ostala le peščica čistokrvnih Birem, po nekaterih virih le en razmnoževalni par (mačka Xenia de Kaabaa in maček Orloff). Da bi pasmo rešili pred izumrtjem, so vzrejovalci v poznih 1940-ih in zgodnjih 1950-ih morali uporabiti izven-pasemsko križanje, predvsem s perzijskimi in sijamskimi mačkami, nato pa so skozi več generacij nazaj selekcionirali značilen videz Birme. Do zgodnjih 1950-ih so tako spet dosegli legla čistih Birem. To populacijsko ozko grlo je pomemben, dokumentiran del genetske zgodovine pasme in ne legenda.

Videz in znamenite bele "rokavičke"

Birma je pol-dolgodlaka, srednje do velika mačka z močno kostjo, širokim okroglim licem, rimskim nosom in globoko modrimi, skoraj okroglimi očmi. Dlaka je svilnata in se, za razliko od perzijske mačke, ne zapleta v vozle, kar nego olajša. Najbolj prepoznavna lastnost so bele "rokavice" na sprednjih tacah in "čipke" na zadnjih – oster kontrast med belimi tacami in temnejšo pointirano barvo preostalega telesa. Gensko ozadje tega vzorca je razmeroma dobro raziskano: laboratorij za veterinarsko genetiko UC Davis je vzorec belih tac pri Birmi povezal z varianto v genu KIT, ki se deduje avtosomno recesivno – mačka mora podedovati dve kopiji različice (po eni od vsakega starša), da razvije značilne bele tace, zaradi česar je ta različica pri pasmi Birma praktično fiksirana.

Značaj in vedenje

Birma velja za eno najbolj uravnoteženih mačjih pasem po temperamentu – ni tako živahna in glasna kot sijamska mačka, a tudi ne tako mirna in zadržana kot perzijska. Je družabna, navezana na družino, prijazna do otrok in praviloma dobro shaja z drugimi hišnimi ljubljenčki, vključno s psi, če je uvajanje postopno. Oglaša se redko in tiho, raje sledi družini po stanovanju, kot da bi glasno zahtevala pozornost. Ker slabo prenaša dolgotrajno samoto, ni idealna izbira za gospodinjstva, kjer bi bila čez dan povsem sama.

Zdravje in nega

Birma na splošno velja za zdravo pasmo z dolgo pričakovano življenjsko dobo, vendar tako kot pri številnih čistopasemskih mačkah tudi tu obstaja povečano tveganje za hipertrofično kardiomiopatijo (HCM) – najpogostejšo srčno bolezen mačk nasploh. Študija britanskega Royal Veterinary College (financirana prek Winn/EveryCat Health Foundation), ki je s pregledi srca (ultrazvok) zajela 162 Birem, je pri približno 7 % pregledanih mačk potrdila HCM, pri skupno okoli 10 % pa katero od oblik kardiomiopatije (poleg HCM tudi redkejšo restriktivno in aritmogeno obliko). Prizadeti so bili predvsem starejši mačji samci (mediana starost ob diagnozi 8,4 leta, 82 % obolelih samcev). Za zdaj še ni potrjenega genetskega testa, specifičnega za HCM pri Birmi, zato je redni veterinarski pregled srca priporočljiv, zlasti pri vzrejnih živalih. Nega dlake je kljub dolžini razmeroma preprosta – enkrat do dvakrat tedensko česanje zadostuje, saj dlaka nima goste poddlake, ki bi se zapletala tako kot pri perzijski mački.

Prednosti in slabosti