O pasmi
Nizozemski oven (v mednarodni kunčji terminologiji Holland Lop) je ena najbolj priljubljenih pasem pritlikavih ovešenoušesih kunčkov na svetu. Prepoznaven je po kompaktnem, mišičastem telesu, veliki okrogli glavi in dolgih povešenih ušesih, ki mu dajejo značilen, prisrčen videz. Kljub drobni postavi (največ okoli 2 kg) sodi med kunčje pasme z izrazito močno, skoraj kockasto zgradbo telesa. Med rejci in lastniki kunčkov velja za eno najbolj priljubljenih pasem, tako na razstavah kot v vlogi hišnega ljubljenčka.
Izvor in zgodovina
Pasmo je v petdesetih letih 20. stoletja razvil nizozemski vzrejevalec Adrian de Cock iz mesta Tilburg. Cilj je bil ustvariti manjšo različico francoskega ovna (French Lop), ki je bil za marsikaterega lastnika prevelik, hkrati pa dovolj čvrsto grajeno, drugače kot krhki nizozemski pritlikavec (Netherland Dwarf). De Cock je zato križal francoske ovne z nizozemskimi pritlikavci, kasneje pa je v vzrejo vključil tudi angleškega ovna, da bi utrdil povešena ušesa. Nizozemsko kunčje združenje je pasmo priznalo leta 1964, ameriško združenje rejcev kunčkov ARBA (American Rabbit Breeders Association) pa leta 1979. Danes Holland Lop po podatkih ARBA sodi med pet najbolj priljubljenih pasem znotraj združenja.
Videz in telesna zgradba
Nizozemski oven je ena najmanjših pasem ovnov (lop pasem), a hkrati ena najbolj čvrsto grajenih - telo je kratko in kompaktno, z izrazito širokimi rameni in veliko, okroglo glavo. Ušesa so povešena tik ob licih in segajo malce pod čeljust. Po standardu ARBA odrasla žival ne sme presegati približno 1,8 kg, v praksi pa se teža giblje med 1 in 2 kg, kar pasmo uvršča med majhne kunčje pasme. Kožuh je kratek, gost in sijoč (t. i. "flyback" dlaka), zato nega dlake ni zahtevna.
Značaj
Nizozemski oven velja za eno najbolj mirnih, radovednih in družabnih kunčjih pasem. Rejci in lastniki ga pogosto opisujejo kot igrivega, prilagodljivega in nagnjenega k navezovanju na ljudi, kar mu je prineslo sloves ene najbolj primernih pasem za družine. Kljub temu ostaja plena žival, ki potrebuje postopno navajanje na ravnanje z rokami in miren pristop - nenadni gibi ali stiskanje ga lahko hitro prestrašijo.
Zdravje ušes
Povešena ušesa, ki so zaščitni znak pasme, prinašajo tudi zdravstveno tveganje. Raziskava britanske veterinarske fakultete Royal Veterinary College (RVC) na 435 čistopasemskih kunčkih je pokazala, da imajo kunci s povešenimi ušesi bistveno pogosteje težave z ušesnim kanalom kot pokončnoušesne pasme - sluhovod je pri njih ožji in upognjen, kar otežuje naravno čiščenje ušesnega masla in zmanjšuje prezračevanje. Britansko društvo za dobrobit kunčkov (RWAF) zato lastnikom ovnov priporoča redne preglede ušes tudi pri navidezno zdravih živalih ter takojšnjo veterinarsko obravnavo ob znakih praskanja, tresenja glave ali neprijetnega vonja.
Zobje in prehrana
Kunci imajo zobe, ki rastejo vse življenje, zato prehrana z veliko sena ni izbira, temveč nujnost - seno mora predstavljati vsaj 80 % obroka, dopolnjujeta pa ga manjša količina peletov in sveža zelenjava. Dolgo je veljalo prepričanje, da so pasme s povešenimi ušesi in kratkim gobčkom bolj nagnjene k napačni poravnavi zob (malokluziji). Novejša in doslej največja študija RVC na več kot 160.000 kunčkih ter podrobnejša analiza 435 čistopasemskih živali te povezave nista potrdili - za razvoj zobnih težav sta se kot pomembnejša pokazala starost in prehrana, ne oblika glave ali ušes. To ne pomeni, da so nizozemski ovni imuni na zobne težave, temveč da jih največ prepreči pravilna prehrana in redni veterinarski pregledi zob.
Družba in socialni stik
Kunci so v naravi čredne živali, zato tudi Nizozemski oven ne sodi v samotno kletko. Britansko društvo RWAF (Rabbit Welfare Association & Fund) izrecno svetuje, naj kunci nikoli ne živijo sami, temveč v steriliziranih parih ali skupinah - raziskave namreč kažejo, da samotni kunci pogosteje kažejo znake stresa, kot je grizenje palic kletke. Za lastnika to pomeni, da je pred nakupom enega kunčka smiselno razmisliti o paru dveh steriliziranih ovnov, ki si bosta delala družbo, medtem ko sta prosto gibanje in stik s človekom pomembna dopolnila, ne pa nadomestilo za družbo vrste.
Bivalni prostor in nega
Kljub majhni telesni velikosti Nizozemski oven potrebuje presenetljivo veliko prostora. RWAF priporoča najmanj 3 x 2 metra sklenjenega prostora z višino vsaj 1 meter za dva kunca, ki mora biti kunčkoma na voljo ves čas, ne le nekaj ur dnevno - klasična majhna kletka torej ne zadošča niti kot edini bivalni prostor. Poleg prostora potrebuje dnevno gibanje, higiensko vzdrževano steljo s posodo za "stranišče" (kunci se hitro navadijo enega kotička) ter redno ščetkanje dlake in obrezovanje krempljev. Ker gre za pasmo, ki jo pogosto prodajajo kot "enostavnega začetniškega hišnega ljubljenčka", velja opozoriti, da po oceni ameriškega društva House Rabbit Society kunci zahtevajo primerljivo nego kot mačke ali psi - vključno z veterinarjem, specializiranim za eksotične živali.
Značaj in temperament
Miren, radoveden in navezan na ljudi, a še vedno plena žival, ki potrebuje postopno navajanje na dotik in nežno ravnanje.
Komu je namenjena
Družine z otroki, ki so pripravljene na nežno ravnanje in nadzor, ter lastnike, ki lahko zagotovijo družbo drugega kunca in dovolj prostora.
Bivanje in prostor
Potrebuje sklenjen prostor za bivanje in gibanje velikosti vsaj 3 x 2 metra in višine vsaj 1 meter (za dva kunca), dostopen ves dan - klasična majhna kletka ne zadošča kot edini prostor.
Nega
Dnevno sveže seno (vsaj 80 % obroka), omejena količina peletov in zelenjave, redno ščetkanje dlake, obrezovanje krempljev ter tedenski pregled ušes in zob pri veterinarju za eksotične živali.
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
miren in prijazen značaj, primeren za družine ob nadzoru otrok, kompaktna velikost za manjše bivalne prostore
Na kaj biti pozoren
povešena ušesa zahtevajo redne preglede in nego, potrebuje steriliziranega kunčjega družabnika, ne sodi med resnično nezahtevne začetniške živali
