O pasmi
Nemška angora (German Angora) je pasma domačega kunca, ki se od svojih bližnjih sorodnic – angleške in francoske angore – razlikuje po eni sami, a zelo pomembni lastnosti: ne linja naravno. Medtem ko angleška in francoska angora dlako sezonsko odvržeta, je bila nemška angora namensko vzgojena tako, da volno obdrži neprekinjeno, kar pomeni, da jo je treba redno strinja po strogem urniku. Pasma je nastala v Nemčiji kot rezultat desetletij sistematičnega vzrejnega programa, usmerjenega v čim večji donos volne za tekstilno industrijo, zato je danes pasma, ki jo najbolj povezujemo s komercialno pridelavo angorske volne v Evropi in Severni Ameriki.
Zgodovina in vzreja za donos
Za razliko od angleške angore, ki izvira iz starejših, manj sistematičnih vzrejnih tradicij, ima nemška angora zgodovino intenzivnega, znanstveno vodenega izboljševanja. Že leta 1920 so na Inštitutu za pomanjšano živinorejo Univerze Martina Luthra v Halleju (Halle-Wittenberg) vzpostavili protokol za merjenje donosa volne, na podlagi katerega so rejci desetletja izbirali najboljše živali po izmerjenih, ne le videznih kriterijih. Nemški rejci so se pozneje povezali tudi z zvezno kmetijsko raziskovalno ustanovo, da bi dodatno izboljšali donos, teksturo in gostoto volne ter hkrati ohranili mirno, vodljivo naravo živali. V osemdesetih letih 20. stoletja so nemške angore uvozili v Severno Ameriko, leta 1987 pa je bilo ustanovljeno Mednarodno združenje rejcev nemške angore (IAGARB), ki še danes vodi standard pasme. Nemška angora zato ni uradno priznana pri ameriškem združenju ARBA (American Rabbit Breeders Association) – gre za samostojen, evropsko zasnovan vzrejni standard, osredotočen na proizvodnjo, ne na razstavni videz.
Ključna lastnost: kunec, ki ne linja
Najpomembnejša razlika med nemško angoro ter angleško in francosko angoro je genetska nezmožnost naravnega linjanja. Angleška in francoska angora dlako sezonsko izgubita, kar lastnikom omogoča, da odvečno volno preprosto izčešejo ali izpulijo, ko se sama sname. Nemška angora tega mehanizma nima – volna raste neprekinjeno, zato jo je treba strinja po urniku, običajno vsakih približno 90 dni oziroma najkasneje v štirih mesecih. Če striženje izostane, volna postane gosta, se začne mastiti in kunec je izpostavljen večjemu tveganju za kožne težave ter zamašitev prebavil zaradi zaužite dlake. Ta lastnost pasmo uvršča med najzahtevnejše za nego med vsemi angorskimi pasmami, hkrati pa je prav ta neprekinjena rast volne razlog, da je nemška angora tako produktivna.
Donos in kakovost volne
Nemška angora velja za pasmo z najvišjim donosom volne med angorskimi kunci. Zgodovinski podatki kažejo osupljiv napredek: leta 1920 je povprečna žival dala okoli 200 gramov volne letno, do leta 1935 se je donos povzpel na približno 422 gramov, do leta 1963 je presegel 1.000 gramov, danes pa certificirane linije pogosto presežejo 2.000 gramov volne na žival letno. Razlog za tako visok donos ni le pogostejše striženje, temveč tudi gostota dlake same – nemška angora ima v posameznem folikularnem šopu pogosto več kot 20 vlaken, medtem ko imajo manj donosne angorske linije le od dve do šest vlaken na šop. Taka gostota pomeni izjemno razmerje med krmo in pridelano volno, zaradi česar je pasma prva izbira v komercialni pridelavi angorske volne za tekstilno industrijo.
Videz in telesna zgradba
Nemška angora je srednje velika pasma, s telesno maso med 3 in 5,5 kilograma. Podatek o dolžini telesa (35–45 cm) se nanaša na dolžino trupa v iztegnjenem položaju, ne na višino stoječe živali – kunci namreč nimajo standardne 'višine' kot jo poznamo pri psih ali mačkah. Vzrejni cilj je kompaktno, čvrsto telo v obliki 'hlebca kruha', ki dobro nosi gosto volneno odejo. Dlaka je sestavljena iz treh plasti: fine, gosto kodrave podlage, vmesne puhaste plasti z rahlo ukrivljenimi konicami ter grobe, daljše krovne dlake, ki daje volni značilen sijaj in preprečuje pretirano mastenje.
Temperament in vedenje
Ker so morali rejci žival redno prijemati in strinja, je bila nemška angora skozi generacije izbrana tudi po mirni, vodljivi naravi. Kljub temu ne mara, da jo dvignemo ali dolgo držimo v naročju, in lahko ob strahu brcne ali opraska, zato zahteva izkušene in nežne roke. Zaradi dragocene volnene odeje in intenzivnih vzrejnih ciljev deluje bolj kot 'delovna' žival kot pa igriv hišni ljubljenček, zato je najprimernejša za lastnike, ki so pripravljeni na redno, natančno nego.
Zdravje in nega
Tako kot druge angorske pasme je tudi nemška angora izpostavljena tveganju za zamašitev prebavil (t. i. wool block oz. GI stasis), ki nastane, ko kunec ob čiščenju dlake pogoltne preveč volne. Ker kunci ne morejo bruhati, se dlaka lahko nabere v želodcu ali črevesju in ovira prebavo, kar je lahko življenjsko nevarno in zahteva takojšnjo veterinarsko oskrbo. Tveganje zmanjšujemo s prehrano, bogato z vlakninami (predvsem seno), ter z rednim striženjem vsakih 90 dni, ki prepreči kopičenje odvečne dlake. Redno je treba pregledovati tudi zobe, ki pri kuncih ves čas rastejo, ter ušesa in oči, kjer se lahko nabira dlaka in povzroča vnetja.
Komercialna vloga in dobrobit živali
Nemška angora je pasma, najbolj povezana s komercialno pridelavo angorske volne za tekstilno industrijo, zato je bila angorska volna kot surovina večkrat v središču javne pozornosti zaradi dobrobiti živali. Preiskave, kot jih je leta 2013 objavila organizacija PETA, so na nekaterih komercialnih farmah (predvsem na Kitajskem) razkrile prakso puljenja volne pri živih živalih, kar je sprožilo val odzivov – številni veliki trgovci (med njimi H&M, ASOS, Marks & Spencer) so takrat napovedali, da izdelkov iz angorske volne ne bodo več prodajali. Standard IAGARB, ki velja za nemško angoro, sicer predpisuje striženje s škarjami ali strojčkom, ne puljenje, vendar to ne spremeni dejstva, da je pasma zaradi svoje vloge v komercialni proizvodnji volne pogosto v središču takšnih razprav. Zaradi zahtevnega urnika nege, tveganja za zamašitev prebavil in občutljive volnene odeje nemška angora ni primerna za začetnike, družine z majhnimi otroki ali gospodinjstva z drugimi hišnimi živalmi, temveč predvsem za izkušene rejce, ki so pripravljeni na intenzivno, redno nego.
Značaj in temperament
Nemška angora je znana po mirni in vodljivi naravi, saj so jo desetletja vzgajali tudi za lažje rokovanje ob rednem striženju vsakih 90 dni. Kljub temu ne mara, da jo dvigujemo ali držimo v naročju, in lahko ob strahu brcne ali opraska, zato zahteva izkušene in nežne roke. Zaradi dragocene volnene odeje in intenzivnih vzrejnih ciljev je bolj delovna kot razigrana žival, primerna predvsem za lastnike, ki jo redno negujejo in strižejo.
Komu je namenjena
Primerna je predvsem za izkušene rejce kuncev in ljubitelje ročnega predenja ali tekstilne obrti, ki so pripravljeni na strog urnik striženja vsakih 90 dni in redno spremljanje zdravja prebavil. Ni priporočljiva za začetnike, družine z majhnimi otroki ali gospodinjstva z drugimi hišnimi živalmi.
Bivanje in prostor
Potrebuje prostorno, čisto in suho notranjo kletko ali ogrado z mehko podlago, ki ne poškoduje volnene odeje, ter zaščito pred vlago in prepihom. Zunanja reja ni priporočljiva zaradi tveganja za mastenje volne in parazite.
Nega
Ključna nega je striženje vsakih približno 90 dni (najkasneje v štirih mesecih), saj žival ne linja sama. Med posameznimi striženji potrebuje le občasno pregledovanje dlake za morebitne vozle, prehrano bogato s senom in vlakninami ter redne preglede zob, oči in ušes.
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
izjemno visok donos volne za tekstilno industrijo, gosta in kakovostna angorska volna brez potrebe po vsakodnevnem izčesavanju med striženji, mirna in vodljiva narava primerna za redno striženje
Na kaj biti pozoren
obvezno striženje vsakih 90 dni brez naravne menjave dlake, tveganje za zamašitev prebavil zaradi zaužite volne, neprimerna za začetnike in družine z majhnimi otroki
