Hermelin

O pasmi

Bela pasma z dvema barvama oči

Hermelin je majhen, okrogel kunec s kratko, gosto, popolnoma belo dlako brez ene same lise. Kar ga takoj loči od drugih drobnih belih pasem, je barva oči: rejci poznajo rdečeoko (RE) in modrooko (BE) različico, telesna zgradba in značaj pa sta pri obeh enaka. Razlika ni kozmetična podrobnost, temveč posledica dveh ločenih genetskih mehanizmov depigmentacije – pri rdečeoki različici gre za pravi albinizem, pri modrooki pa za drugačno, tako imenovano levcistično obliko, pri kateri oko obdrži modro obarvanost šarenice.

Pot iz Poljske prek Anglije do Nemčije

Predniki pasme so bili drobni beli »poljski« kunci, znani že v poljski krznarski trgovini. Prvič so jih kot pasmo razstavili leta 1884 v angleškem Hullu, v Nemčijo pa so prišli okoli leta 1900 in jih leta 1903 prvič pokazali na nemški razstavi pod imenom hermelin – rejci so žival postopoma oblikovali v manjšo in bolj kompaktno obliko, kot jo je imel izvirni poljski kunec. Modrooko različico so nekoliko kasneje, približno v času prve svetovne vojne, ustalili saški rejci (Kluge v Hohndorfu ter Unger in Lohse v Dippoldiswaldeju). Pasmo danes vodi nemško rejsko združenje ZDRK po standardu iz leta 2018, na evropski ravni pa jo priznava krovna zveza Entente Européenne d'Aviculture et de Cuniculture (EE).

Videz in telesna zgradba

Odrasel hermelin tehta med 1,0 in 1,5 kg, idealna razstavna teža po nemškem standardu pa je 1,1–1,35 kg – gre torej za eno najlažjih pasem sploh. Telo je kratko, okroglo, skoraj »žogasto«, dolžina telesa po neuradnih virih znaša približno 20 do 25 cm. Ušesa so pokončna in kratka, dolga le 5–6 cm, kar je del uradnega standarda. Dlaka je tako imenovanega »normalnega« tipa – kratka, gosta in fina na otip, brez podaljšane ali kodraste strukture.

Značaj in vsakdanje rokovanje

Hermelin velja za prijaznega, mirnega in radovednega kunca, ki se ob doslednem, nežnem rokovanju hitro naveže na skrbnika. Majhnost pasme pa ne pomeni, da je primernejša za neizkušene male otroke – drobno telo se pri neustreznem prijemanju hitro poškoduje, zato naj stik z manjšimi otroki vedno poteka pod nadzorom odraslega, dvig živali pa naj izvaja izkušenejša oseba. Kunec je vrsta, ki potrebuje družbo – kadar je le mogoče, mu je smiselno zagotoviti kompatibilnega kunčjega sobivalca, saj samotno življenje v kletki dolgoročno ni priporočljivo.

Prostor, oprema in nega

Kljub majhni teži hermelin potrebuje razmeroma velik prostor za gibanje – prostorno kletko ali ogrado z dnevnim dostopom do večjega ograjenega prostora za tek in poskakovanje. V prehrani prevladuje seno, ki mora biti na voljo ves čas, dopolnjeno z manjšo količino peletiranih krmil in svežo zelenjavo. Nega dlake je zaradi kratke, normalne dlake nezahtevna in se omeji na občasno krtačenje, nekoliko več pozornosti pa terjajo redno rezanje krempljev in preverjanje zob.

Zdravje in posebnosti rdečeokih živali

Rdeča barva oči je posledica albinizma – šarenica nima pigmenta, zato je oko bolj prepustno za svetlobo. Rdečeoke živali so zato pogosto bolj občutljive na močno, neposredno sončno svetlobo, kar je smiselno upoštevati pri postavitvi kletke (zasenčen kotiček, izogibanje neposredni južni svetlobi). Sicer za pasmo ni znanih posebnih dednih bolezni, veljajo pa splošna priporočila za vse kunce: spremljanje rasti zob in prebave ter redni veterinarski pregledi.

Hermelin v Sloveniji

Kunčjo pasmo hermelin v Sloveniji vzrejajo že od leta 1916, danes pa so rejci povezani v Slovenski zvezi društev gojiteljev pasemskih malih živali (SZDGPMŽ), ki združuje okoli 32 društev in skrbi za približno 50 pasem kuncev v 87 barvnih različicah. Pasma tako ni novost, temveč del dolge slovenske rejske tradicije.

Komu je pasma primerna

Hermelin je zaradi mirnega značaja in razmeroma preproste nege dlake pogosto priporočen tudi začetnikom, ki iščejo manjšega kunca za stanovanje ali hišo. Zaradi drobnega, krhkega telesa je bolj primeren za družine s starejšimi otroki ali odraslimi skrbniki kot za zelo majhne otroke, ki bi žival radi nosili naokoli.

Prednosti in slabosti