Francoski oven (French Lop)

O pasmi

Francoski oven (French Lop) je ena največjih in najmasivnejših pasem lopastih kuncev na svetu, vzrejena v Franciji sredi 19. stoletja prvotno kot mesna pasma. Za razliko od svojega angleškega sorodnika, ki je znan predvsem po rekordno dolgih ušesih, francoski oven navdušuje s čokato, mišičasto postavo in veliko telesno maso, ušesa pa so pri njem opazno krajša in manj izpostavljena poškodbam. Kljub impozantni velikosti velja za eno najbolj priljubljenih pasem lopastih kuncev za hišne ljubljenčke, predvsem zaradi mirnega, umirjenega značaja, ki mu je prislužil vzdevek "nežni velikan".

Zgodovina pasme

Francoskega ovna je okoli leta 1853 razvil francoski knjigovezec po imenu Cordonnier, ki je začel križati angleškega ovna (English Lop) z večjimi tedanjimi francoskimi pasmami, predvsem z velikansko pasmo papijon (Giant Papillon, imenovano tudi "metulj Francije"). Cilj je bil ustvariti večjo, bolj mesnato pasmo z mirnejšim značajem in manj skrajno dolgimi ušesi, kot jih ima angleški oven. Pasma se je v Franciji dolgo uporabljala predvsem kot mesni kunec, uraden standard pa je dobila šele 25. marca 1922. Leta 1933 je deset osebkov prek Nizozemske prispelo v Veliko Britanijo, kjer je pasma do šestdesetih let 20. stoletja postala ena najbolj razširjenih med rejci. V Združene države je prispela v letih 1970-1971, danes pa jo kot uradno pasmo priznavata tako ameriško združenje ARBA (American Rabbit Breeders Association) kot Britanski kunčji svet (British Rabbit Council).

Telesna zgradba in razlika od angleškega ovna

Francoski oven in angleški oven si delita skupne korenine, a sta si po videzu precej različna. Standard ARBA za francoskega ovna ne določa zgornje meje teže, po pogosto navedenih podatkih pa tehta med približno 4,5 in 6,8 kilograma (10 do 15 funtov), kar ustreza tudi razponu, ki ga za pasmo beleži podatkovna baza portala. Telo je kratko, čokato in močno omišičeno, z veliko, širooko glavo in kratkimi, ravnimi sprednjimi nogami. Podatek o dolžini 40 do 55 centimetrov pri tej pasmi opisuje dolžino telesa, ne višine v stoječem položaju. Najbolj opazna razlika med obema pasmama so ušesa: medtem ko lahko ušesa angleškega ovna presežejo 70 centimetrov (svetovni rekord znaša 79 centimetrov), so ušesa francoskega ovna po standardu ARBA dolga med približno 13 in 20 centimetrov (5 do 8 palcev) in visijo tik pod čeljustjo. Francoski oven je torej pasma, pri kateri v ospredje stopi masivnost telesa, ne dolžina ušes.

Značaj in vedenje

Francoski oven velja za eno najbolj mirnih in vdanih pasem med velikimi kunci - standard ARBA njegov značaj opisuje z besedama "placid and relaxed" (miren in sproščen). Je družaben, rad je v bližini svojih ljudi in se hitro naveže nanje, a zaradi velike teže in močnih zadnjih nog zahteva izkušenega, samozavestnega lastnika, ki ga zna pravilno prijeti in nositi - nepravilno ali plašno ravnanje lahko povzroči, da se žival zvija in si pri tem poškoduje hrbtenico. Značaj je v veliki meri odvisen tudi od zgodnje socializacije: kunec, ki je od malih nog navajen na nežno rokovanje, je praviloma samozavesten in prijazen, medtem ko lahko redko rokovan osebek postane plašen.

Zdravje in pogosta tveganja

Kot velika in težka pasma je francoski oven bolj izpostavljen razjedam na podplatih tac (pododermatitis oziroma "sore hocks"), saj teža telesa pri hoji in počivanju ustvarja večji pritisk na tačke kot pri manjših pasmah. Organizacija House Rabbit Network med dejavniki tveganja izrecno navaja večje pasme, ki na tačkah nosijo več teže, recenzirana veterinarska raziskava o razjedah na tacah pri plemenskih kuncih pa potrjuje, da je uporaba mehkih počivališč eden najučinkovitejših ukrepov za preprečevanje te bolezni. Ker gre kljub vsemu za lopasto pasmo, so tudi pri francoskem ovnu ušesa nekoliko bolj izpostavljena nabiranju voska in vnetjem srednjega ušesa kot pri kuncih s pokončnimi ušesi (raziskava VetCompass Kraljeve veterinarske fakultete), čeprav je to tveganje zaradi občutno krajših ušes manjše kot pri angleškem ovnu. Pogoste so tudi zobne bolezni, povezane z neustrezno prehrano, zato je pomembna prehrana z veliko sena.

Bivalni prostor in vsakdanja nega

Zaradi svoje velikosti in teže francoski oven potrebuje bistveno prostornejšo kletko ali ogrado kot povprečen kunec, v kateri lahko udobno leži iztegnjen in ima dovolj prostora za gibanje. Priporočljiva je mehka, suha podlaga oziroma počivališča, ki razbremenijo tačke in zmanjšajo tveganje za razjede. Gosto in mehko dlako je treba tedensko skrtačiti, med linjenjem pogosteje. Ker je pasma manj aktivna in nagnjena k pridobivanju telesne teže, je treba skrbno spremljati prehrano - dnevni obrok naj vsebuje predvsem seno v količini, ki ustreza telesni teži živali, ter manjšo količino svežih zelenjadnic in kakovostnih peletiranih krmil.

Primernost za družine, otroke in začetnike

Zaradi mirnega značaja francoski oven velja za družini prijazno pasmo, a njegova velika teža in moč zadnjih nog pomenita, da stik z majhnimi otroki vedno zahteva nadzor odraslih - primernejši je za družine s starejšimi otroki, ki znajo z veliko živaljo ravnati previdno. Zaradi zahtevnosti pravilnega prijemanja, potrebe po prostornejši namestitvi in tveganja za razjede na tačkah, ki jih je treba dosledno preprečevati, pasma ni priporočljiva za povsem neizkušene prve lastnike kuncev.

Kratka dejstva

Francoski oven ostaja ena najbolj priljubljenih velikih pasem kuncev na svetu - ne zaradi rekordov, temveč zaradi kombinacije impozantne postave in izjemno mirnega značaja. Kdor se odloči zanj, dobi nežnega velikana, ki ob pravilni negi tac, prostorni namestitvi in spoštljivem ravnanju postane vdan spremljevalec za 5 do 8 let.

Prednosti in slabosti