Dunajski moder kunec

O pasmi

Modrosiv kunec, po katerem je poimenovan genski zapis

Dunajski moder kunec je večja, čvrsta pasma z enobarvno modrosivo dlako in enako obarvanimi očmi, brez kakršnihkoli lis ali vzorcev. Posebnost pasme ni le videz, temveč genetika: nosi tako imenovani »dunajski gen« (angl. Vienna gene), ki povzroča levcizem – izgubo obarvanosti dlake ob ohranjeni modri barvi oči. Rejci so ta gen kasneje uporabili tudi za vzrejo modrookih belih različic pri več drugih pasmah kuncev, zato ima dunajski moder kunec v zgodovini kunčje genetike mesto, ki presega njegovo domovino.

Od dunajskega železničarja do uradne pasme

Pasmo je okoli leta 1895 razvil Johann Constantin Schultz, uradnik dunajske železnice iz dunajske četrti Hetzendorf. Cilj je bil kunec z dobrim mesom in hkrati kakovostnim kožuhom, zato je križal veliko belgijsko pasmo (belgijski orjak), francoskega ovčarja (lop) in lokalno modro pasmo iz Lorene. Kunca je prvič razstavil leta 1895 na dunajskem Praterju, opis pa je istega leta objavil v reviji Kaninchenzüchter. Pasma je bila uradno priznana leta 1897. Nekoliko kasneje, leta 1907, je dunajski železničar Wilhelm Mucke po podobnem postopku vzredil še belo, modrooko različico, sledili sta črna (okoli leta 1925) in sivo-divja različica.

Videz in telesna zgradba

Odrasel dunajski moder kunec tehta med 3,5 in 5,25 kg, idealna razstavna teža po nemškem standardu pa je 4,25 do 5,25 kg – gre torej za precej večjo pasmo kot je večina okrasnih pritlikavih kuncev. Telo je valjasto, enako široko spredaj in zadaj, ušesa pokončna in v sorazmerju s telesom. Natančnega podatka o dolžini telesa uradni standard ne navaja. Dlaka je kratka, gosta in enobarvna modrosiva, brez svetlejših ali temnejših predelov.

Značaj

Rejci in ljubitelji dunajskega modrega kunca ga dosledno opisujejo kot mirnega, zaupljivega in radovednega, hkrati pa čvrstega in odpornega na bolezni. Zaradi večje telesne teže je pri dvigovanju in nošenju potrebna več opore kot pri pritlikavih pasmah, zato je rokovanje bolje prepustiti izkušenejšim odraslim ali starejšim otrokom.

Prostor in vsakdanja nega

Zaradi svoje velikosti dunajski moder kunec ni pasma za tesno stanovanjsko kletko – potrebuje prostorno notranjo ali zunanjo ogrado z veliko površine za gibanje ter dnevni dostop do še večjega ograjenega prostora. V prehrani prevladuje seno, ki mora biti na voljo ves čas, dopolnjeno z zelenjavo in manjšo količino peletiranih krmil, prilagojeno večji telesni masi. Kratka dlaka je nezahtevna za nego, ob menjavi dlake pa je priporočljivo pogostejše krtačenje.

Pasma na Hrvaškem in v regiji

Dunajskega modrega kunca danes najdemo tudi pri hrvaških rejcih, pasmo pa uradno vodi Hrvatski savez uzgajatelja golubova, peradi, kunića, ptica i zamorčića (HSUGPKPZ); najdemo jo tudi na seznamu pasem na hrvaški Wikipediji. Ali je pasma uradno vpisana tudi na seznamu slovenske krovne zveze SZDGPMŽ, ki sicer vodi okoli 50 pasem kuncev v 87 barvnih različicah, ni bilo mogoče neodvisno potrditi, zato tega ne navajamo kot potrjeno dejstvo. Na mednarodni ravni standard vodi Entente Européenne d'Aviculture et de Cuniculture (EE), pasmo pa priznava tudi britansko kunčje združenje (British Rabbit Council) pod kategorijo »Normal Fur«.

Komu je pasma primerna

Zaradi mirnega, zaupljivega značaja je dunajski moder kunec pogosto priporočen tudi manj izkušenim skrbnikom – pod pogojem, da lahko zagotovijo dovolj prostora za večjo, čvrsto žival. Manj je primeren za tesna stanovanja brez možnosti dnevnega gibanja na večji površini.

Prednosti in slabosti