Burgundski kunec (Fauve de Bourgogne)

O pasmi

Burgundski kunec (Fauve de Bourgogne) je ena najstarejših francoskih pasem kuncev, po kateri je pokrajina Burgundija ostala zapisana kar v imenu - francoska beseda "fauve" pomeni lisičje rdečkasto oziroma rjavkasto obarvan. Latinsko ime vrste je Oryctolagus cuniculus domesticus, enako kot pri vseh domačih kuncih. Odrasla žival tehta med 3,5 in 4,5 kg, doseže med 35 in 45 cm dolžine telesa (ne višine - kunci se merijo po dolžini, ne po višini v vihru) ter ob dobri oskrbi doživi od 6 do 10 let.

Zgodovina in izvor

Preden je postal prepoznavna pasma, je bil burgundski kunec preprosto velik, rdečkast kmečki kunec, ki so ga v Burgundiji dolgo cenili zaradi odpornosti, hitre rasti in okusnega mesa. V prvih desetletjih 20. stoletja je vzrejevalec Albert Renard začel dosledno izbirati živali z enotno fauve obarvanostjo in tako iz raznolike lokalne populacije oblikoval standardizirano pasmo, ki jo je francoska kuniculska zveza kasneje priznala kot uradno raso (viri se razhajajo pri natančnem letu uradne standardizacije). Pasma je bila zasnovana kot dvonamenska - za meso in kožuh, hkrati pa dovolj privlačna za razstavne kunce - kar pojasnjuje njeno dolgoletno priljubljenost med francoskimi rejci, še preden so industrijski hibridi prevzeli komercialno vzrejo mesa. Od Francije se je razširil tudi v druge evropske dežele, med drugim v Švico, Belgijo, Španijo in Italijo, kjer ostaja cenjen predvsem med ljubiteljskimi rejci in na razstavah.

Videz in obarvanost

Najbolj prepoznavna lastnost pasme je gost, sijoč kožušček v intenzivni rdečkasto-lisičji (fauve) barvi, ki sega globoko v podlas - ne gre torej le za površinski sloj dlake. Prav tako značilne so temne, rjavkaste oči: pri marsikateri enako živo obarvani pasmi kuncev tak videz spremljajo rožnate (albino) ali sivkasto-modre oči, pri burgundskem kuncu pa polna pigmentacija ohranja temen pogled, kar velja za eno od prepoznavnih lastnosti pasme. Telo je kompaktno, mišičasto in čokato, glava široka, vrat kratek, ušesa pa močna in dobro poraščena. Teža odraslih živali se giblje med 3,5 in 4,5 kg, dolžina telesa pa med 35 in 45 cm.

Značaj in vedenje

Burgundski kunec velja za enega mirnejših in bolj družabnih pasem kuncev - rejske organizacije ga dosledno opisujejo kot krotkega, prijaznega in malo agresivnega, kar je verjetno deloma dediščina vzreje za lahko rokovanje pri kmečki in razstavni uporabi. Kljub temu gre za individualne živali: vedenje oblikujejo tudi genetika, zgodnja socializacija in izkušnje z ljudmi, zato mirnega značaja ni mogoče jemati kot samoumevnega pri vsakem posamezniku. Kunci te pasme so razmeroma manj hiperaktivni od nekaterih drugih pasem, a še vedno potrebujejo dnevno gibanje in mentalno spodbudo.

Prostor in bivanje

Burgundski kunec ni pasma, ki bi dobro prenašala življenje v majhnem stanovanju brez dnevnega gibanja - potrebuje prostorno kletko ali ogrado, iz katere ima vsak dan dostop do varnega, ograjenega prostora za skakanje in raziskovanje. Manjšost ne pomeni manj prostora: tudi srednje velik kunec potrebuje dovolj visoko in dolgo bivališče, da se lahko popolnoma iztegne in postavi pokonci. Če stanovanjske razmere dopuščajo dnevni izpust in nadzorovano gibanje po varnem prostoru, je lahko kunec te pasme srečen tudi v mestnem okolju, sicer pa je hiša z vrtom ali dvoriščem primernejša izbira.

Prehrana in nega

Osnova prehrane mora biti neomejena količina kakovostnega sena, ki poleg prebave skrbi tudi za obrabo neprestano rastočih zob. Sveža zelenjava in manjša količina peletiranih krmnih mešanic dopolnjujeta jedilnik, sladkih priboljškov pa naj bo čim manj. Gostota kožuha zahteva le zmerno nego - tedensko krtačenje zadostuje večino leta, med linjanjem pa pogosteje. Redno je treba preverjati tudi nohte in ušesa ter po potrebi obrezati nohte vsakih štiri do šest tednov.

Zdravje

Tako kot pri drugih pasmah kuncev je tudi pri burgundskem kuncu treba paziti na zobno malokluzijo (nepravilno rast zob), ki pri kompaktnih, širokoglavih pasmah ni redkost in zahteva redne veterinarske preglede. Gastrointestinalna staza - nevarno upočasnjeno delovanje prebavil - je pri kuncih nasploh urgentno stanje, ki terja takojšnjo veterinarsko pomoč, če žival nenadoma neha jesti ali iztrebljati. Pogosta so tudi vnetja ušes zaradi ušesnih pršic. Posebnih, pasemsko specifičnih statistik obolevnosti za burgundskega kunca ni na voljo, zato veljajo splošna veterinarska priporočila za domače kunce, med njimi tudi redno cepljenje proti mixomatozi in virusni hemoragični bolezni po navodilih veterinarja.

Primernost za družino in začetnike

Zaradi robustne konstitucije, mirnega značaja in razmeroma nezahtevne nege burgundskega kunca pogosto priporočajo tudi izkušenim začetnikom. Manj primeren pa je za družine z zelo majhnimi otroki, saj kunci na splošno slabo prenašajo grobo ali nepredvidljivo rokovanje, zato je stik z otroki treba vedno nadzorovati. Kunec te pasme potrebuje družbo primerno predstavljenega vrstnika iste vrste, medtem ko je sobivanje z mačkami ali psi mogoče le ob skrbnem, postopnem uvajanju in stalnem nadzoru.

Prednosti in slabosti