Shire (shire konj, Shire Horse)

O pasmi

Shire konj je angleški težki vprežni konj, ki ga po velikosti težko prezremo: žrebci morajo po standardu britanskega društva Shire Horse Society meriti vsaj 173 cm v vihru, odrasli konji pa po podatkih britanske organizacije za ohranjanje redkih pasem RBST povprečno tehtajo 850 do 1100 kg. Nastal je kot delovni konj angleških kmetij, kanalov in mest, danes pa ga srečamo v pivovarskih vpregah, na razstavah, pri kmečkih delih in vse pogosteje tudi pod sedlom. Kljub moči velja za mirnega in delavnega, a pasma je na seznamu britanske organizacije RBST še vedno uvrščena med ogrožene (»At Risk«).

Od srednjeveškega »velikega konja« do angleških grofij

Izvor pasme shire je povezan s težkimi konji srednjeveške Anglije, a to je izročilo, ne dokazana rodovna linija. RBST piše, da naj bi shire izhajal iz »velikih konj« srednjeveške Anglije, ameriška organizacija Livestock Conservancy pa, da naj bi bil potomec angleškega »Great Horse«, močnega konja, ki je nosil viteza v oklepu. Ime je dobil po angleških podeželskih grofijah (shires), kjer so ga uporabljali v kmetijstvu in za težke prevoze.

Po navedbah Livestock Conservancy so domače angleške konje v 13. stoletju križali s flamskimi žrebci, v 16. stoletju pa s frizijskimi konji; v Lincolnshiru je tako nastal velik vran konj, imenovan Lincolnshire Black. Sodobni tip naj bi se oblikoval okoli leta 1790 z rejskimi metodami živinorejca Roberta Bakewella. Društvo Shire Horse Society opisuje, kako so v 18. stoletju težki konji na kmetijah izpodrinili vole, v industrijski revoluciji pa vlekli barke po kanalih, tovorne vozove, omnibuse in tramvaje.

Rejsko društvo od leta 1878 in skoraj izumrtje

Rejsko društvo za pasmo je bilo ustanovljeno leta 1878, ime »shire« pa so uradno sprejeli leta 1884. Društvo je že leta 1880 priredilo prvo spomladansko razstavo v Londonu, na kateri so pokazali 117 konj, leta 1888 pa je izdalo 1400 rodovniških izvoznih spričeval; shire konje so tedaj izvažali v ZDA, Kanado, Avstralijo, Južno Ameriko, Nemčijo in Rusijo. Ameriško društvo American Shire Horse Association je bilo ustanovljeno leta 1885.

Mehanizacija kmetijstva in prometa je pasmo skoraj izbrisala. Shire Horse Society navaja, da je število konj s krepko več kot milijona do šestdesetih let 20. stoletja padlo na le nekaj tisoč, leta 1958 pa je bilo v rodovniško knjigo vpisanih samo pet žrebičkov in enajst žrebičk. Pasmo so rešili predani rejci, danes pa jo RBST na svojem seznamu ogroženih pasem uvršča v kategorijo »At Risk« (ogrožena).

Višina vihra, teža in postava

Shire je izrazito visoka pasma konj, zato standard društva Shire Horse Society navaja le najmanjše višine. Žrebec mora ob zrelosti meriti vsaj 173 cm, kastrat vsaj 168 cm in kobila vsaj 163 cm. RBST navaja, da shire običajno meri do 183 cm, Livestock Conservancy pa povprečje okoli 178 cm in razpon od 168 cm naprej; posamezni konji so višji.

Uradne teže standard ne predpisuje. RBST za pasmo navaja povprečno težo med 850 in 1100 kg, Livestock Conservancy pa do približno 1000 kg, pri čemer so kobile in kastrati lahko lažji. Standard natančno opisuje postavo: dolga, suha glava z rahlo rimskim profilom, velike oči mirnega izraza, dolg, rahlo usločen vrat, poševna pleča, kratek, močan hrbet, dolg in mišičast zadek ter globoka, široka kopita. Obseg prsi žrebca meri od 183 do 244 cm, za obseg piščali tik pod kolenom pa standard 28 cm šteje za povsem zadostno; pri kobilah standard navaja 23 do 28 cm.

Barve in dlaka na nogah

Žrebci so lahko vranci, temni rjavci, rjavci ali sivci, kobile in kastrati pa tudi serasti (angl. roan; bele dlake, pomešane z obarvanimi). Standard za žrebce izrecno določa, da ne smejo biti serasti ali lisjaki in da dober žrebec nima velikih belih lis po telesu. RBST dodaja, da je lisjak pri pasmi redek, bele oznake na glavi in nogah pa so pogoste.

Značilna je dolga dlaka na spodnjem delu nog (angl. feather). Shire Horse Society piše, da je bila nekoč bujna dlaka na nogah velika odlika pasme, danes pa rejci iščejo konje s čistejšimi nogami ter ravno, tanko in svilnato dlako. Gosta dlaka pa tudi otežuje nego kože, o čemer več v poglavju o negi.

Shire ali clydesdale: v čem je razlika?

Shire in clydesdale sta si podobna velika britanska vprežna konja z belo dlako na nogah, a sta različni pasmi z različnim poreklom. Clydesdale izvira iz doline reke Clyde na Škotskem, shire pa iz angleških grofij. Po podatkih RBST clydesdale običajno meri 163 do 183 cm in tehta 800 do 1000 kg, shire pa povprečno 850 do 1100 kg. Clydesdale je najpogosteje rjavec z belimi oznakami na glavi in nogah ter znan po visoko dvignjenem koraku, pri shiru pa standard kot glavne barve navaja vranca, temnega rjavca, rjavca in sivca.

Značaj: miren velikan z delovno vnemo

Shire velja za mirnega, potrpežljivega in delavnega konja. Livestock Conservancy ga opisuje kot sproščeno, delavno pasmo, ki se hitro uči, in piše, da ga hrup, avtomobili ali otroci navadno ne vznemirijo. Rejski standard od oči zahteva »miren izraz«, od žrebca »močan značaj«, od kastrata pa, da zmore celodnevno delo. To so opisi rejskega cilja, ne zagotovilo za vsakega posameznika: značaj je odvisen tudi od vzreje, šolanja in izkušenj konja.

Je shire primeren za začetnike in otroke?

Shire je lahko primeren za začetnika, vendar le, če je posamezni konj miren, dobro šolan in začetnik dela pod vodstvom izkušenega inštruktorja. Livestock Conservancy ga sicer opisuje kot primernega za lastnike vseh ravni, tudi začetnike, a pri konju, ki tehta blizu tone, že majhna nerodnost pomeni veliko silo: stopi na nogo, pritisne človeka ob steno ali ob strahu potegne vodnika za sabo. Otroci v bližini takega konja potrebujejo stalen nadzor odraslega. Začetnik mora upoštevati tudi praktične stvari, kot so večja in dražja oprema, prostornejši boks in podkovski kovač, ki je vajen težkih konj.

Uporaba: od pivovarskih vpreg do jahanja

Shire je danes predvsem konj za vprego, razstave in rekreacijo, uporabljajo pa ga tudi pri kmečkih delih. Shire Horse Society navaja, da so londonske pivovarne nekoč uporabljale okoli 3000 konj in da nekatere pivovarne še danes vozijo s shiri, tako za promocijo kot za lokalno dostavo. Konji tekmujejo na razstavah, kjer jih sodniki ocenjujejo v vodenju, v hodu in kasu. Društvo piše tudi o ponovni priljubljenosti pasme kot delovnega in jahalnega konja, Livestock Conservancy pa omenja novo priljubljenost v viteških turnirjih in srednjeveških prikazih. Rejski standard ga opisuje kot delovnega konja, zato zahtevne športne discipline, kot sta preskakovanje ovir ali tekmovalna dresura, niso njegovo tipično področje.

Prehrana: veliko voluminozne krme, malo močne krme

Osnova prehrane shire konja je kakovostno seno ali paša, ne močna krma. Kodeks dobrega počutja konj britanskega ministrstva DEFRA priporoča skoraj stalen dostop do voluminozne krme, kot so trava, seno ali senaža, v času, ko konj ne dela, ter stalen dostop do čiste, sveže vode. Količine niso univerzalne: obrok mora ustrezati starosti, teži, kondiciji, zdravju in delu posameznega konja, kodeks pa opozarja, da preveč močne krme prispeva k debelosti in prebavnim težavam. Pri tako velikem konju je smiselno redno spremljati telesno kondicijo in obrok prilagajati skupaj z veterinarjem.

Gibanje, izpust in družba drugih konj

Shire potrebuje vsakodnevno gibanje, izpust in stik z drugimi konji. Kodeks DEFRA pravi, da so konji čredne živali, ki bi v naravi živele v razmeroma stalnih skupinah, in da imajo hlevski konji koristi od vsakodnevnega izpusta. Pri shiru so gibanje in suhi izpusti še posebej pomembni, ker veterinarska literatura pri kronični progresivni limfedemi med ukrepi navaja tudi vsakodnevno gibanje. Boks mora biti dovolj velik za konja te velikosti, vrata in hodniki pa dovolj široki in visoki.

Nega: dlaka na nogah, kopita in zobje

Najzahtevnejši del nege shire konja je dlaka na nogah. Livestock Conservancy opozarja, da jo je treba redno krtačiti, občasno oprati in po vlagi posušiti, da koža pod njo ostane suha in se ne razvijejo bakterijske ali glivične okužbe. Gosta griva in rep potrebujeta redno razčesavanje. Kodeks DEFRA navaja, da kovač kopita obreže ali konja na novo podkuje praviloma na 4 do 8 tednov in da naj zobe vsaj enkrat na leto pregleda veterinar ali usposobljen zobotehnik za konje. Pri kopitih velikosti shire konja je dobro najti kovača, ki ima izkušnje s težkimi konji. Program cepljenja in zatiranja zajedavcev dogovorite z veterinarjem; kodeks za notranje zajedavce priporoča preiskave blata in zdravila proti zajedavcem le, ko so potrebna.

Zdravje in življenjska doba

Za shire ni objavljene življenjske dobe, značilne za pasmo; veterinarski priročnik Merck za konje na splošno navaja 25 do 30 let, odvisno od zdravja, oskrbe in velikosti. Dobro dokumentirana težava pasme je kronična progresivna limfedema (CPL), ki so jo raziskovalci Univerze v Kaliforniji v Davisu opisali pri pasmah shire, clydesdale in belgijskem vprežnem konju: gre za napredujoče otekanje spodnjih delov nog z odebeljeno kožo, gubami in fibrozo, ki se začne v mladosti in napreduje vse življenje. Pregledni članek iz leta 2013 navaja, da je zdravljenje le blažilno, med ukrepi pa našteva kratko postrižene dlake na nogah, zdravljenje sekundarnih okužb, vsakodnevno gibanje in nego kože.

Pri konjih z gosto dlako na nogah je pogosta tudi pršica Chorioptes bovis. Raziskava Univerze v Bernu jo opisuje kot pogost vzrok vnetja kože v predelu biclja, zlasti pri vprežnih konjih, in navaja, da lahko vpliva na potek kroničnega vnetja kože spodnjih delov nog; zdravljenje je zahtevno, ponovitve pa pogoste. Terenska raziskava veterinarske univerze v Hannovru pri težkih vprežnih konjih povezave med resnostjo kožnih sprememb in okužbo s pršico sicer ni našla. Mutacija GYS1, ki povzroča miopatijo PSSM tipa 1, je bila v mednarodni raziskavi pri shirih odkrita, a med enajstimi pasmami z mutacijo je bila pri shirih njena pogostnost najnižja. Vse to so informativni podatki o pasmi, ne ocena posameznega konja.

Komu shire ustreza – in komu manj

Shire ustreza ljubiteljem vprege, rejcem, ki želijo ohranjati redko pasmo, kmetijam ter mirnim rekreativnim jahačem, ki imajo izkušnje ali strokovno podporo. Pogoji zanj so prostoren in trden hlev, vsakodnevni izpust, družba drugih konj, redna nega dlake na nogah in kovač, vajen težkih konj. Manj je primeren za tiste, ki iščejo športnega konja, imajo malo prostora ali omejen proračun, saj so pri konju te velikosti krma, oprema in prevoz dražji. Koristno je voditi evidenco cepljenj, obiskov kovača, pregledov zob in stanja kože na nogah.

Prednosti in slabosti