Šetlandski poni (Shetland Pony)

O pasmi

Šetlandski poni je majhna britanska domača pasma ponijev s čokatim telesom, kratkimi močnimi nogami, gosto grivo in debelo zimsko dlako. Izvira s Šetlandskih otokov severno od škotske celine, danes pa ga redijo po vsem svetu kot poni za otroke, za vprego in razstave. Majhnost zavaja: gre za trpežnega, bistrega in samosvojega konja, ki potrebuje enako resno šolanje kot velik konj in dosledno nadzorovano krmljenje.

Od bronaste dobe do prve rodovniške knjige

Male konje na Šetlandskih otokih poznamo že več kot dva tisoč let. Rodovniško društvo Shetland Pony Stud-Book Society navaja, da so izkopavanja na otokih odkrila kosti majhnih ponijev iz bronaste dobe. Ker je v otoško populacijo prišlo malo tujih konj, so trde zime preživele le najbolj odporne živali; po navedbah društva poniji niso majhni zaradi slabe prehrane, temveč je na otokih preživel predvsem majhen poni, večji konji pa ne.

Društvo je bilo ustanovljeno leta 1890 z namenom izdati rodovniško knjigo, ki je bila prva za kakšno domačo pasmo ponijev v Veliki Britaniji. Prva knjiga je izšla leta 1891 in je zajela 408 kobil ter 48 žrebcev. Od leta 1992 ima društvo status izvorne rodovniške knjige (»Mother Stud-Book«) za šetlandske ponije po vsem svetu; rodovniške knjige drugod so hčerinske. Vsako leto pri društvu registrirajo približno 1800 žrebet.

Iz rudnikov v vprego in otroško sedlo

Šetlandski poni je bil najprej tovorni in kmečki konj. Na otokih je prenašal šoto in morske alge za gnojenje njiv, obdeloval zemljo in nosil lastnika; do sredine 19. stoletja ga niso vpregali, ker na otokih ni bilo pravih cest. Ko je zakon leta 1847 otrokom prepovedal delo v premogovnikih, so mladi žrebci postali zelo iskani za delo pod zemljo. Žrebčarna markiza Londonderryja, ustanovljena v sedemdesetih letih 19. stoletja na otokih Bressay in Noss, je po presoji društva najbolj vplivala na današnji tip pasme.

V zadnjih dvajsetih letih 19. stoletja je z otokov odšlo na tisoče ponijev, mnogi tudi čez Atlantik. V pasmi sta ostala dva tipa: težji, močnejših kosti z mogočnimi prsmi za vprego in lažji, svobodnejšega gibanja z visoko nošenim repom za jahanje.

Višina v vihru: največ 107 cm

Registrirani šetlandski poni po standardu izvorne rodovniške knjige ne sme preseči 42 palcev oziroma 107 cm v vihru. Britanska pasma se meri v palcih, ne v pedih (hands); poni stoji na ravni, po možnosti betonski podlagi, meri pa se z merilno palico od vihra do tal.

Poniji, višji od 34 palcev (86 cm), so standardni, tisti s 34 palci ali manj pa miniaturni šetlandski poniji; obe skupini morata ustrezati istemu standardu. Na otokih so pred stoletji zabeležili tudi ponije, visoke le 26 palcev (66 cm), vendar društvo rejcev ne spodbuja k vzreji premajhnih živali. Najnižje dovoljene višine standard ne določa.

Postava, dvojna zimska dlaka in teža

Šetlandski poni ima majhno, sorazmerno glavo, majhna pokončna ušesa, široko čelo z izrazitimi temnimi očmi in širok gobec z odprtimi nosnicami. Vrat se pravilno nastavlja na poševno pleče, viher je jasno izražen, telo močno in globoko, zadnji del širok in dolg, noge pa imajo ravne, močne kosti in kratke piščali. Pozimi raste dvojna dlaka s krovnimi dlakami, ki odbijajo dež in ohranjajo kožo suho, poleti je dlaka kratka in svilnato sijoča. Griva in rep sta dolga, ravna in gosta. Poni je lahko katere koli barve, ki jo poznamo pri konjih, razen pikaste.

Teže standard ne predpisuje. Veterinarsko pregledan vodič PetMD navaja povprečno 400 do 450 funtov, kar je približno 180 do 205 kg (vodič se opira tudi na ameriški register, zato je številka le groba ocena; miniaturni poniji so lažji). V raziskavi Univerze v Utrechtu so štiri kobile v kontrolni skupini na vzdrževalni prehrani tehtale povprečno 160 kg, skupina z dvojno količino energije v dveh zaporednih poletjih pa se je zredila za 52 odstotkov.

Značaj: bister, pogumen in samosvoj

Šetlandski poni velja za bistrega in pogumnega konja. Rodovniško društvo mu pripisuje odličen temperament za jahanje in vprego, visoko inteligenco in pogumno naravo. Vodič PetMD dodaja, da je lahko občasno trmast in zato težaven za ravnanje, pri šolanju pa priporoča potrpljenje in nikoli kaznovanja.

Ključna pripomba društva je, da je treba ponija, čeprav je majhen, zajahati in privaditi na vprego povsem enako kot velike konje: z delom na dolgih vajetih, privajanjem na žvalo in postopnim nameščanjem na hrbet. Za začetnika je zato primeren le pogojno: dobro izšolan poni z mirno naravo je lahko prijeten prvi konj, mlad ali neizšolan poni pa sodi k izkušenemu skrbniku ali trenerju.

Je šetlandski poni res otroški poni?

Šetlandski poni je pogosto prvi poni otrok, vendar ne samodejno. Rodovniško društvo navaja, da je zaradi krotke narave idealen prvi poni za otroka, obenem pa poudarja pravilno zajahanje. Vodič PetMD dodaja, da ga zaradi majhnosti lahko jahajo le otroci, ne odrasli. Otrok torej jaha, šolanje pa mora prevzeti izkušena odrasla oseba, ki ponija vodi ali z njim dela s tal. Za družino je primeren, če je v hiši nekdo, ki konje pozna.

Vprega, jahanje in druga uporaba

Šetlandski poni je izrazito vprežni poni. Rodovniško društvo ga opisuje kot vrhunskega ponija za vprego, ki je glede na svojo velikost najmočnejša od vseh konjskih pasem; že kraljica Viktorija je imela več parov šetlandskih ponijev za lahke kočije. Danes ga srečamo v vprežnih razredih na razstavah, pri rekreativni vožnji, pod otroškim sedlom in na razstavah v roki.

Šetlandski poni ali ameriški šetlandski poni: v čem je razlika

Britanski in ameriški šetlandski poni nista ista pasma. Britanski je vpisan v izvorno rodovniško knjigo in meri največ 107 cm, ameriški pa v knjigo kluba American Shetland Pony Club; pravilnik ameriškega konjeniškega združenja USEF zanj dovoljuje do 46 palcev (117 cm) in opisuje bolj uglajeno postavo z visoko nošeno glavo. Pri branju tujih vodičev je zato dobro preveriti, na kateri tip se višine in teže nanašajo.

Krmljenje: skromen poni na nadzorovani prehrani

Osnova prehrane šetlandskega ponija je seno ali skromna paša, ne koncentrat. Kodeks dobrobiti britanskega ministrstva DEFRA priporoča, naj imajo konji izven dela skoraj ves čas dostop do voluminozne krme, saj bi v naravi 16 do 20 ur na dan pasli, hkrati pa opozarja, da bo morda treba konjem, ki se radi redijo, v določenih letnih časih omejiti pašo. Vedno potrebuje čisto svežo vodo.

Po kodeksu DEFRA lahko preveč koncentrata prispeva k debelosti, prebavnim motnjam in laminitisu; vitamine in minerale je treba dodati, kadar paša ne zadošča. Težo in kondicijo je treba redno spremljati in krmljenje prilagoditi optimalni oceni telesne kondicije. Merckov veterinarski priročnik navaja, da se hiperlipemija najpogosteje pojavlja pri ponijih, miniaturnih konjih in oslih ter da ji pogosto predhodijo dolgotrajno nejedenje, hitro hujšanje in predhodna debelost.

Nega, kopita, zobje in zdravstveno varstvo

Nega šetlandskega ponija je enostavna, ne pa zanemarljiva. Gosto zimsko dlako je treba redno ščetkati, dolgo grivo in rep pa razčesavati. Kopita po kodeksu DEFRA obrezuje ali na novo podkuje kovač, običajno na 4 do 8 tednov; poniji, ki delajo na cestah in trdih podlagah, navadno potrebujejo podkve.

Zobe naj vsaj enkrat na leto pregleda veterinar ali zobni tehnik za konje, starejše živali po potrebi pogosteje. Cepljenje in nadzor zajedavcev naj temeljita na programu, dogovorjenem z veterinarjem, s pregledi blata na jajčeca zajedavcev in antiparazitiki, kadar so potrebni.

Gibanje, izpust in čreda

Šetlandski poni potrebuje vsakodnevno gibanje in čim več časa na prostem. Kodeks DEFRA navaja, da nekatere konje, zlasti domače britanske pasme, lahko vse leto držimo zunaj, če imajo zavetje pred vetrom, poletnim soncem in mrčesom. Ograja za ponije naj bo visoka od 1 do 1,3 m, spodnja letev pa približno 0,5 m od tal.

Poni je čredna žival. Kodeks DEFRA poudarja, da se morajo konji družiti s pripadniki svoje vrste in da ima osamitev lahko negativne psihološke posledice; druge živali so le slabša zamenjava. Poleg izpusta potrebuje delo po meri: vodenje, lonžo, vprego ali otroško jahanje.

Zdravje: debelost, laminitis in genske bolezni

Največje zdravstveno tveganje pri šetlandskem poniju je debelost. Kodeks DEFRA navaja, da je debelost eden glavnih dejavnikov laminitisa in da lahko dolgotrajna prekomerna teža vodi v hormonske bolezni, kot je presnovni sindrom konj (EMS). V avstralski raziskavi na 167 šetlandskih in valižanskih ponijih je imelo motnjo uravnavanja inzulina 61 odstotkov živali, laminitis pa je bil povezan z motnjo inzulina in s PPID.

Pri pasmi je opisan skeletni atavizem, dedna motnja, pri kateri podlahtnica in mečnica prerasteta in se ne zraseta s sosednjo kostjo. Veterinarski genetski laboratorij UC Davis navaja, da je nosilcev približno 12 odstotkov šetlandskih ponijev in da se bolezen deduje recesivno; genetski test pomaga odkriti nosilce. Raziskovalci iz Hannovra so pri pritlikavem miniaturnem šetlandskem poniju odkrili različico gena ACAN, ki jo navajajo kot možni vzrok pritlikavosti. Za konje na splošno Merckov priročnik navaja življenjsko dobo 25 do 30 let, za šetlandskega ponija vodič PetMD povprečno 20 do 30 let.

Za koga je šetlandski poni primeren

Šetlandski poni je primeren za družine z izkušeno odraslo osebo, ki ga bo šolala, za ljubitelje vprege in razstav ter za rejce s pašnikom, kjer je pašo mogoče omejiti, in z drugimi konji. Manj primeren je kot darilo otroku brez podpore izkušenih odraslih, za odrasle jahače in za skrbnike, ki ne morejo nadzorovati prehrane. Potrebuje zavetje, gibanje, družbo, kovača, zobni pregled ter program cepljenja in nadzora zajedavcev z veterinarjem; obiske in spremembe teže se splača sproti beležiti.

Prednosti in slabosti