Oldenburžan (oldenburški konj, Oldenburg)

O pasmi

Oldenburžan (oldenburški konj) je nemški toplokrvni športni konj, katerega jedrno rejsko območje je nekdanje upravno okrožje Oldenburg v Spodnji Saški. Rodovniško knjigo vodi Verband der Züchter des Oldenburger Pferdes s sedežem v Vechti, ki po rejskem cilju vzreja plemenitega, velikega, pravilno grajenega in zmogljivega konja s prožnimi, prostornimi gibi, primernega za vse vrste konjeniškega športa. Pri triletnih konjih rejski program predvideva višino približno od 160 do 170 cm v vihru, barva pa ni omejena.

Od konja grofa Antona Güntherja do delovnega in kočijskega konja

Temelje oldenburške reje je v 17. stoletju postavil grof Anton Günther Oldenburški (1583–1667). Po zgodovini rejske zveze je uporabljal neapeljske žrebce iz Italije, andaluzijce iz Španije, žrebce cleveland bay iz Anglije ter žrebce arabskega porekla s Poljske in z Bližnjega vzhoda, oldenburškega konja pa razvil v priljubljenega konja za šolo, jahanje in vprego. Prvo licenciranje žrebcev v Velikem vojvodstvu Oldenburg je bilo leta 1820, prvi register kobil je izšel leta 1891, zakon o reji konj pa je leta 1897 pripeljal do dveh ločenih rejskih zvez, severne in južne.

V letih 1923 in 1924 sta se zvezi združili v enotno organizacijo z enotnim rejskim ciljem in zaprto rodovniško knjigo; plemenskih kobil je bilo takrat približno 10.000. Društvo za ohranjanje starih in ogroženih pasem domačih živali (GEH) opisuje, da so se rejci tedaj usmerili v srednje velikega, močnokostnega delovnega konja, ki je dobro izkoriščal krmo. Takšni težki toplokrvni konji so še v 20. stoletju delali na srednje težkih kmetijskih tleh in v prevozništvu, vojska pa jih je uporabljala za tovor in vprego topništva.

Preobrazba v športnega konja in odprta rodovniška knjiga

Sodobni oldenburžan je nastal s preusmeritvijo reje v drugi polovici 20. stoletja. Leta 1959 je polnokrvni žrebec Adonis xx kot prvi začel obdobje vzreje sodobnega športnega konja, v začetku 60. let pa se je rodovniška knjiga odprla še za druge polnokrvne žrebce in trakehnerja Herbststurm. Leta 1968 so se rejci vrnili h krvnim linijam francoskih normanskih konj, predvsem prek anglo-normanskega žrebca Furioso II. Po navedbah GEH je bil leta 1971 iz reje umaknjen zadnji žrebec klasične krvne linije. Stari težki tip danes živi naprej kot ločena pasma, vzhodnofrizijski in staro-oldenburški konj, katerega rejski program cilja na vsestranskega vprežnega konja z vsaj 75 % deleža genov težkega toplokrvnega konja.

Oldenburška reja je znana po liberalni rejski politiki. Rejski program opredeljuje čisto rejo, ki je odprta za konje drugih populacij, če pomagajo doseči rejski cilj. Seznam dovoljenih pasem je dolg: poleg nemških in drugih evropskih toplokrvnih rodovniških knjig, med katerimi sta tudi slovenski in hrvaški toplokrvni konj, vključuje tudi luzitanca, PRE, gelderlandskega konja, arabskega in angleškega polnokrvnega konja, anglo-arabca, shagya-arabca ter ahal-teke. Delovno območje zveze poleg Nemčije obsega večino Evrope, med drugim Slovenijo, pa tudi Ameriko, Kitajsko in Južno Afriko.

Dve rodovniški knjigi: OL in OS

Pod imenom oldenburžan danes delujeta dve samostojni rodovniški knjigi. Zveza OL vodi rodovniško knjigo oldenburškega konja, v kateri po lastnem opisu vzrejajo predvsem konje z nadarjenostjo za dresuro. Zveza OS (Springpferdezuchtverband Oldenburg-International), ustanovljena leta 2001 pod vodstvom Paula Schockemöhla, vodi ločeno pasmo, mednarodnega oldenburškega skakalnega konja, katerega rejski cilj je konj za preskakovanje ovir; tam najdejo dom tudi rejci konj za military s poudarkom na skakanju.

Obe zvezi sta od leta 2012 združeni pod skupno krovno organizacijo, Oldenburger Pferdezuchtverband. Ob začetku leta 2023 je imela zveza OL približno 7.400 kobil in 300 žrebcev, OS pa 5.070 kobil in 200 žrebcev. Po podatkih zveze je populacija plemenskih kobil leta 2020 znašala približno 12.000, po številu registriranih žrebet pa je oldenburška zveza postala največja rejska zveza konj v Nemčiji.

Višina, teža in postava

Oldenburžan je velik jahalni konj: rejska programa OL in OS pri triletnih konjih predvidevata višino približno od 160 do 170 cm v vihru. Teže rodovniška knjiga ne navaja in zanesljivih meritev teže prav pri tej pasmi ni. Le kot splošno orientacijo za toplokrvne konje: v danski raziskavi so 38 odraslih toplokrvnih konj (pasme niso navedene) stehtali na tehtnici in izmerili od 478 do 718 kg, povprečno 640 kg.

Rejski cilj želi elegantnega, skladnega jahalnega konja z izrazom in plemenitostjo: izrazito, plemenito glavo z velikim, živahnim očesom, dolg in izrazit viher, veliko, poševno pleče ter telo pravokotnega formata z dolgim, rahlo nagnjenim križem. Okorno, grobo ali neskladno telo je izrecno nezaželeno.

Barve in gibanje

Oldenburžan je lahko katere koli barve, saj oba rejska programa pod barvo navajata »vse barve«. Pri gibanju pa rejski program natančno opisuje, kaj želi: prizadevne, taktno čiste in prostorne osnovne hode, torej štiritaktni korak, dvotaktni kas in trotaktni galop. Gib naj izhaja prožno in energično iz zadnjega dela, prek sproščeno nihajočega hrbta pa se prenaša na sprednji del, ki prosto seže iz pleča. Pri skakanju so zaželeni spretnost, moč in previden, premišljen skok z izrazito obokanim hrbtom (bascule).

Značaj: kaj pravi rejski cilj

Po rejskem programu naj bo oldenburžan nezapleten in prijeten za delo, hkrati pa zavzet, z močnimi živci, zanesljiv in dobrega značaja ter umirjenega, uravnoteženega temperamenta. Nezaželeni so predvsem konji, ki so težavni pri ravnanju, nervozni ali burni.

To je cilj selekcije, ne zagotovilo za vsakega konja. Oldenburžan je velik športni konj z močnim gibom, zato je njegovo vedenje v vsakdanjem delu odvisno od posameznika, starosti, izšolanosti in dela trenerja. Mlad konj iz dresurne ali skakalne linije potrebuje izkušenega jahača, starejši, dobro izšolan konj pa je lahko primeren tudi za manj izkušene.

Dresura, preskakovanje ovir in rekreacija

Oldenburžan je najbolj znan kot dresurni konj, uporablja pa se v vseh olimpijskih disciplinah. Rejska zveza v svojem programu za izbiro žrebcev omenja dresurne, skakalne in military konje, hunterje ter zanesljive partnerje za rekreativni šport. Na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016 je Isabell Werth na oldenburški kobili Weihegold OLD z 89,071 % osvojila individualno srebrno medaljo in z nemško ekipo ekipno zlato, s čimer je dosegla deseto olimpijsko medaljo. Rejska zveza poudarja, da mnogi konji z njenih dražb v Vechti tekmujejo v mednarodnem športu, drugi pa gredo k ambicioznim rekreativnim jahačem.

Oldenburžan in hanoveranec: v čem je razlika?

Oldenburžan in hanoveranec sta oba nemška toplokrvna športna konja iz Spodnje Saške, razlikujeta pa se predvsem v organizaciji reje. Oldenburška reja ima dve samostojni pasmi, OL z dresurnim poudarkom in OS za preskakovanje ovir, medtem ko hanoveranec ostaja ena pasma z ločenimi rejskimi programi znotraj ene rodovniške knjige. Oldenburški rejski program med dovoljene pasme izrecno uvršča luzitanca, PRE in gelderlandskega konja, Hannoveraner Verband pa je leta 2023 potrdil, da te pasme za vpis v hanovrski program niso upravičene. Hanovrski program cilja na končno višino okoli povprečja 168 cm, oldenburški pa navaja razpon od 160 do 170 cm pri triletnih konjih. Na lestvici WBFSH za dresuro za leto 2025 je bil Oldenburg drugi z 12.310 točkami, hanovrska zveza pa tretja z 11.665 točkami.

Zdravje: WFFS in veterinarski pregledi žrebcev

Pri oldenburžanu se pojavlja WFFS (sindrom krhkega žrebeta toplokrvnih konj), avtosomno recesivna dedna bolezen vezivnega tkiva, pri kateri žrebe, ki podeduje okvarjeno različico gena od obeh staršev, ne preživi. V mednarodni raziskavi, ki je zajela 4.081 konj 38 pasem, je bilo nosilcev 34 od 219 testiranih oldenburžanov (15,5 %), kar so avtorji označili kot podobno visok delež kot pri hanoverancu (49 od 283, 17 %). Vzorci niso bili naključni vzorci celotne populacije.

Po rejskem programu OL se vsi žrebci, vpisani v knjigo žrebcev I ali II, od leta 2019 testirajo na WFFS; status je javno objavljen, na vpis pa ne vpliva. Program ob licenciranju žrebcev preverja še rentgenske najdbe osteohondroze, paralizo grla, kronično bolezen dihal, periodično vnetje oči, grizenje jasli, ataksijo in shivering. Žrebec, pri katerem so takšne ugotovitve potrjene v obsegu, ki ga določa program, ne dobi licence, kobila pa je pri nekaterih od teh ugotovitev lahko vpisana v knjigo kobil II. To so selekcijska merila, ne podatki o pogostosti bolezni v pasmi.

Kako dolgo živi oldenburžan?

Za oldenburžana posebnih podatkov o življenjski dobi ni, zato se uporablja splošni podatek za konje. Veterinarski priročnik Merck navaja, da konji v povprečju živijo od 25 do 30 let, življenjska doba pa je odvisna od zdravja, oskrbe in velikosti.

Reja, prehrana in gibanje

Oldenburžan potrebuje hlev z vsakodnevnim izpustom in stik z drugimi konji. Britanski kodeks dobrega počutja konj (DEFRA) poudarja, da so konji čredne živali, ki naj se družijo s pripadniki svoje vrste, osamitev pa lahko negativno vpliva na njihovo psiho. Vsi konji v hlevu, razen tistih, ki morajo po navodilu veterinarja mirovati, imajo koristi od vsakodnevnega izpusta na pašo.

Osnova prehrane je voluminozna krma. Konj v naravi 16 do 20 ur na dan pase in išče hrano, zato naj ima v času, ko ne dela, skoraj ves čas dostop do sena ali paše in stalen dostop do sveže vode. Količino krme je treba prilagoditi starosti, tipu, teži, kondiciji, zdravju in obsegu dela, močna krmila pa dodajati le toliko, kolikor jih konj res potrebuje za energijo, ki je voluminozna krma ne pokrije.

Nega: kopita, zobje, cepljenje in razglistenje

Nega oldenburžana je srednje zahtevna in poteka po istih pravilih kot pri drugih konjih. Kopita naj kovač obreže ali na novo podkuje po njegovem nasvetu, praviloma vsakih 4 do 8 tednov. Zobe naj veterinar ali zobni tehnik za konje pregleda vsaj enkrat na leto, starejše konje pa po potrebi pogosteje. Kodeks DEFRA priporoča program cepljenja in higiene, dogovorjen z veterinarjem, ter program zatiranja zajedavcev, ki vključuje preiskave blata na jajčeca in uporabo sredstev proti glistam, kadar je to potrebno.

Komu oldenburžan ustreza

Oldenburžan najbolj ustreza športnim jahačem v dresuri in preskakovanju ovir ter rekreativnim jahačem, ki želijo velikega, elegantnega konja z dobrimi hodi in imajo na voljo redno delo s trenerjem. Za začetnike in otroke je primeren le pogojno: izbrati je treba starejšega, mirnega in dobro izšolanega konja ter jahati pod strokovnim nadzorom. Manj ustreza tistim, ki nimajo časa za vsakodnevno gibanje, ali lastnikom, ki bi konja držali sami, brez družbe drugih konj. Pri takšnem konju se splača voditi zapis o cepljenjih, obiskih kovača in pregledih zob.

Prednosti in slabosti